Dr. Andreja Valič Zver: Deja vu

Od četverice, preko Depale vasi in orožarskih ofer a la Patria do zadnjega poročila protikorupcijske komisije se vleče lok neštetih poizkusov dokončnega obračuna s človekom, v katerem je nomenklatura prepoznala svojega smrtnega sovražnika Kako razumeti zadnji pogrom na Janeza Janšo?Pred poldrugim letom je Milan Zver pisal o medijski in politični moriji Janeza Janše.  Poudaril je, da je v tej zgodbi potrebno ločiti med tistim, kar se vidi na prvi pogled (npr. odevanje Janše v raznorazne afere) in tistim, kar očem ni vidno, a je bistveno. Poudaril je, da v tej zgodbi niti ni šlo za njega kot takega, ampak za ‘stvar’, ki jo predstavlja na polju politike. Enako je bilo pri Pučniku.In prav na to dejstvo je ob zadnji diskreditaciji s strani Protikorupcijske komisije in njenega poročila, ki sovpada s tako imenovano ‘vseslovensko vstajo’, potrebno znova opozoriti.Tisto, kar je pomembno ta hip je to, da je Janez Janša ugotovitve komisije prepričljivo zavrnil. Dejstvo je, da so mu za nepravilne očitali tri zadeve: dve poroštvi za kredit, ki jih je dal, kar seveda nima nobene zveze z velikostjo njegovega premoženja, in en polog denarja na banki. Očitki (neutemeljene vrednostne sodbe) so ceneni in nimajo nobene zveze s težo prekrškov Zorana Jankovića, ki se ga stara nomenklatura poizkuša znebiti, ker ni več magnet in ker na predsedniških volitvah ni opravil svoje naloge, to je odločilno pomagati k zmagi zdaj že bivšega predsednika republike.Skratka, od t.i. četverice, preko Depale vasi in orožarskih ofer a la Patria do zadnjega poročila protikorupcijske komisije se vleče lok neštetih poizkusov dokončnega obračuna s človekom, v katerem je nomenklatura prepoznala svojega smrtnega sovražnika.Kako se znebiti ‘enfant terrible’ slovenske politike?Janšo so začeli politično napadati že sredi osemdesetih let, ko je partijski in udbovski vrh spoznal, da bo ta enfant terrible nove generacije slovenskih politikov neuklonljiv in zato nevaren. Slovenski politični vrh se ga je nato še konec osemdesetih v tipičnem ‘obredu žrtvovanja’poskušal znebiti s pomočjo jugoslovanske armade. A ga je ubranila nastajajoča demokratična javnost, iz katere sta se kasneje porodili demokracija in samostojnost. Bil je v zaporu, kamor so ga pahnili isti ljudje, ki še danes v dobršni meri obvladujejo slovenske medije in sodstvo.Milan Zver je v že omenjenem prispevku nanizal nekaj značilnosti razvojnih faz Janševe diskreditacije. V začetku so ga zasmehovali in se norčevali iz njega, češ, da ni sposoben. Ko se je izkazal kot obrambni minister in uspešen voditelj stranke, so sicer priznali njegove sposobnosti, ostro pa so ga začeli obtoževati kot nevarnega politika, čigar filozofija in drža izhajata iz vseh možnih totalitarizmov. Skratka, naslednje sporočilo njegovih nasprotnikov je bilo, da Janša ni demokrat, njegova politika pa ni demokratična. V tem času so nanj obešali vse mogoče afere, ki niso nikoli doživele sodnega epiloga.Podpora Janši in demokratski stranki je vse bolj rasla, kritiki pa so se oprijemali najbolj umazanih metod diskreditacije. Pričeli so lotevati njegovega duševnega stanja, analizirali so njegovo psihično strukturo, jo mrcvarili in razčlenjevali do onemoglosti. Publicisti, novinarji, sociologi, ekonomisti, filozofi, pravniki, politologi in celo teologi se vsakodnevno neumorno lotevali pritlehnih psihoanalitičnih ‘podvigov’, podobno, kot so jih o motečih ljudeh za Udbo nekoč opravljali dobro izbrani psihiatri. Skratka, njihovo skupno sporočilo je, da z vidika mentalnega zdravja ni primeren za politika.Zadnjo, najnižjo fazo pritlehtnosti pa lahko opazimo v zadnjem času, ko so se lotili celo njegove družine. Pri tem ne prizanašajo niti otroku, kar spada med najbolj zavržena in obsojanja vredna dejanja.Na poti do restavracija stare oblasti?Z Jankovićem ponoven prevzem oblasti po demokratični poti ni uspel. Ne na vladni ne na predsedniški ravni. Zato se je ‘zgodilo ljudstvo’. Aktivirali so približno pol odstotka državljanov, da bi na ulici zamenjali politično elito in na njeno mesto postavili ‘poštene’ politike. Pri tem jim asistirajo mediji, ki so včasih v svoji vnemi podpore prav smešni. Enkrat so celo poročali, da v Murski Soboti na demonstracijah ni bilo udeležencev…No, da mora Janša pasti, je bilo jasno že pred tedni, ko je vlada uspela skozi parlament spraviti kar nekaj reform in protikriznih ukrepov. Janševi vladi nasprotniki nočejo dopustiti, da bi po osamosvojitvi in predsedovanju EU dosegel še en uspeh – izhod iz krize.Pomemben mehanizem pri rušenju vlade in restavraciji starih sil bi lahko bilo poročilo KPK, ki pa vendarle za Janšo, to lahko razbere vsak pismeni človek, ni kompromitirajoče. Njen pravi namen je bil, da se pritisne na vladne partnerje, da na podlagi domnevne koruptivnosti izrečejo nezaupnico prvemu ministru. Kolo vodi kdo drug če ne Virant, ki je, glede na njegove reakcije, komaj čakal na to priložnost.Prav grozno je pomisliti, kaj bo iz Slovenije, če se ponovno destabilizira. In to v času, ko je vlada za svoj program že dobila podporo vseh ključnih evropskih in svetovnih akterjev in ko so se že kazali prvi pozitivni učinki reformnih politik.Če bi sledili sporočilu demonstracij, ki so bile usmerjene proti izvoljenim politikom in proti strankam, ki so jedro moderne demokracije, se nam ne obeta demokratična prihodnost. Na pohodu je torej ponovna penetracija civilne družbe, plenjenje države, novi revanšizem, nestrpnost in zazrtost v preteklost. In napis POLITIKI MARŠ V BARBARA ROV izraža točno tisto mentaliteto, ki je brez milosti zmetala v jame na tisoče ljudi zgolj zaradi nasprotnih političnih stališč, zaprla Jožeta Pučnika zaradi člankov, ki niso bili v sozvočju z režimom in točno tista mentaliteta, ki je na neusmiljen način teptala človekove pravice v imenu nekega višjega cilja.Biti vreden svoje državeTorej, glavna tarča takih ali drugačnih ‘teroristov’ ni Janša kot tak, ampak njegova politična paradigma, ki s sprejemanjem reformnih ukrepov po eni strani uspešno vleče slovenski voz iz globokega blata, po drugi strani pa s tem trga vzvode obvladovanja političnega in ekonomskega prizorišča iz rok nekdanje nomenklature. Zato ga je treba zaustaviti, z vsemi sredstvi, ne glede na ceno, ki jo ob tem plačuje Janša, njegova družina in z njim mi vsi, ne glede na ceno, ki jo bodo plačevali naši otroci in vnuki.Treba je jasno povedati, da je demokratična prihodnost Slovenije odvisna od tega, ali se združeni uspemo zoperstaviti avanturistični, anarhistični in udbomafijski spregi, ki obvladuje dobršen del družbenih podsistemov in ki je Slovenijo pripeljala na rob propada. In jo bo spet, če se uspešno zgodi restavracija starih sil.Tranzicijski proces, ki sta ga začela Demos in Pučnik, in katerega nadaljevanje najbolj personificira prav Janša, se mora nadaljevati.Zato bi danes Pučnik spet stopil v bran Janši, ki s svojim delovanjem zagotavlja, da bo šel razvoj naprej. Reforme, ki bodo utrdile demokracijo, pravno državo, solidarnost in pravičnost so nujne. Nujno pa je hkrati z njimi vpeljati v naš prostor nekaj, kar so od nekdaj odrekali tako Pučniku kot Janši, to je pravico do človeškega dostojanstva.
Pravkar mineva deset let od prezgodnje smrti dr. Jožeta Pučnika. Naj končam z njegovimi besedami, ko je pred dvanajstimi leti cankarjansko opogumljal neodločne Slovence:»Tako je to. Neprijazni so moji občutki ob desetletnici samostojne države. Ponos, zadovoljstvo… Da, vse to je res in ni malo. Vendar so razmere v naši državi takšne, da bi se razjokal. Če bi kaj pomagalo. Zato sočno zakolnem in ponudim precej medel nasvet: Da, razjokajmo se nad lastno skrotovičenostjo in nad našimi vrbastimi hrbtenicami, nato pa se končno dvignimo na zadnje noge in razvijmo v sebi vsaj delček tega poguma, doslednosti in resnicoljubnosti, ki jih opeva naša sentimentalno lažniva narodova mitologija! Tako bomo zmogli marsikaj spremeniti in vzpostaviti v tej šentflorjanski domačiji stanje, ob katerem bomo res upravičeno ponosni na svojo suvereno državo, ki je danes pravzaprav še nismo vredni.”Smo je, po dvanajstih letih od Pučnikovega zapisa, kaj bolj vredni? Morda, a to bomo, drage Slovenke in Slovenci, šele morali dokazati!dr. Andreja Valič Zver