Dr. Andreja Špernjak na okrogli mizi z mag. Bernardom Brščičem, mag. Marjanom Hribarjem in mag. Petrom Kavčičem o razvojnih možnostih Maribora
torek, 12. 3. 2013Mag. Bernard Brščič meni, da se je v času tranzicije oblikovalo prepričanje, da Slovenija industrije ne potrebuje, da je prihodnost v storitvah, pa naj bo to bančnih, zavarovalniških, telekomunikacijskih, ali morda trgovini. Urbana krajina na obrobju Maribora je danes bistveno drugačna kot pred dvema desetletjema. Ob vhodu v mesto stojijo velike brezoblične stavbne gmote, kot so Dipo, OBI, Bauhaus, …, tisto kar človek sreča na obrobjih večine slovenskih mest, medtem, ko industrije praktično ni več. Razloži, da to ni zgolj problem Maribora, to je problem celotne države. Šli smo v koncept deindustrializacije.
Pojasnil je, da je ob osamosvojitvi Slovenije delež industrije znašal 44 % BDP. »Slovenija je bila industrializirana država, Maribor še toliko bolj« je dejal. V Ljubljani je bil Litostroj, ki se ga je uničilo, kakor v Mariboru TAM in Metalno. V Sloveniji je bilo znanje, samo tega nismo znali prodati. »Dejstvo je, da je tukaj obstajal močen človeški kapital« meni Brščič in razloži, da so podjetja kot je bil TAM imela inženirsko znanje in povezave z Univerzo. Ko je prišlo do razbitja industralizacije je prišlo do izgube človeškega kapitala. Mag. Brščič pove: »to je ena najbolj nevarnih stvari. Zakaj, ker se zgodba v zadnjih 5 letih ponavlja. Tu mislim na primer uničevanja slovenskega gradbeništva. Popolnoma isto zgodbo kot jo je Maribor doživljal v zgodnjih devetdesetih letih, doživljamo s stečaji SCT-ja, Vegrada, Primorja, skratka od nekdaj živahnega gradbeništva ni ostalo tako rekoč ničesar«. Poudari še, da tukaj ne gre za Ivana Zidarja ali Hildo Tovšak, temveč za dejstvo, da smo, gradbene inženirje, ki so bili dobro izobraženi in, ki so se izkazali na vrsti projektov, s propadom gradbeništva uničili. Meni, da je proces deindustrializacije napačen.
Nemčija, Avstrija, Nizozemska so še zmeraj zelo močne industrijske države. Slovenija pa se je zgledovala po anglosaksonskih državah, predvsem Angliji, ki ima danes samo 15 % industrije. »Mislilo se je, da je prihodnost v storitveni dejavnostih,« doda mag. Bernard Brščič. Nemčija ima še zmeraj več kot 30% delež industrije. Ima veliko majhnih in srednjih podjetij, med temi so tudi velika podjetja, nam je to uspelo uničiti, velikih industrijskih podjetij praktično nimamo več. Pove: »Postali smo narod natakarjev, narod trgovcev. Saj s tem ni nič narobe, gotovo ima turizem velike potenciale, ampak kdor misli, da bo lahko turizem na Štajerskem zaposloval presežno delovno silo, ki se je sprostila v industriji, zaposloval kot sobarice, natakarje, se globoko moti. V turizmu je načeloma dodana vrednost bistveno manjša kot v industriji. Tudi za razvoj visokega šolstva je ključno, da imete močno industrijo«. Doda, da s turizmom ni nič narobe, saj je v teh težkih časih eden najbolj elegantnih načinov, kako zaposlovati ljudi, vendar mag. Brščič meni, da je pot v lepšo prihodnost tlakovana z večjim deležem industrije.
Spregovoril je tudi o tem, kako potenciale, ki so v Mariboru aktivirati. Potrebujemo tuje investicije, kjer pa se zatakne pri zgodbi o nacionalnem intersu, saj med Slovenci velja prepričanje, da tujci niso dobri lastniki. Po drugi strani pa se sprašuje, ali je rešitev, da 6000 ljudi iz Maribora hodi na delo v Avstrijo. Meni, da bi bilo veliko bolje, da bi sprejeli tuje investicije in Mariborčanom ne bi bilo potrebno hoditi dnevno s ”trebuhom za kruhom”.
Nato je dr. Andreja Špernjak predala besedo mag. Peteru Kavčiču, ki je povedal, da je bila Mariborska industrija močno povezana z bivšo Jugoslavijo in njenimi trgi. Del produktov je bil prisoten tudi na mednarodnih trgih, to pa zato, ker so premogli ustrezno usposabljen kader in proizvajali kvalitetne izdelke.
Mag. Kavčič pove: »Ob osamosvojitvi Slovenije se je zgodil fenomen, ljudem so se odprle oči želja, po produktih in izdelkih, po katerih so prej hrepeneli in jih kupovali v tujini, nekaterih pa si tukaj niso mogli privoščiti. Posledica tega je bila, da je bilo tudi finaciranje s strani bančnega sistema predvsem srednjeročnega vidka, kar pomeni, da se ni finaciralo in vlagalo v nove resurse, v strojno opremo, niti v produkte novega znanja, ampak se je denar porabljal zgolj za prikrite želje, kar danes vidimo tudi na obrobju večjih mest, kjer so zrasli tgovski centri. Ljudje so prej hodili v trgovino s košarico pa ni bil nihče lačen, danes iz Interšpara vozijo polne vozičke hrana se meče stran«. To je en vidik.
»Drugi fenomen pa se je zgodil pri gospodarskih družbah, ki se niso znale ustrezno odzivati na takratne tržne razmere, da bi se prestruktorirale, dale velik poudarek inovativnosti, izboljšale svoje produkte in jih ponudile na mednarodnih trgih. To so produkti, ki ustvarjajo dodano vrednost. Seveda, z nekaterimi primitivnimi produkti, ki jih prodajate po neki tržni ceni med vsemi ostalimi ponudniki, med drugim tudi med kitajskimi, je glavni fenomen ta, da se cene znižujejo tako dolgo, dokler ne pride do tega, da se znižuje cena delovne sile in ekonometrična kalkulacija več ne prenese rentabilnosti izdelave teh produktov. Slika je ta, da so potem podjetja propadla, posledica vsega pa je velika brezposelnost«je dejal.
Misli, da je dober trenutek in, da bo prišlo do večjega preobrata tudi na globalni ravni. Meni, da se bo na nivoju Evrope zgodil nov fenomen in sicer ”reindustrializacija Evrope”. Meni, da bodo produktne linije iz Kitajske, tako kot so odšle, v naslednijh nekaj letih zopet prišle nazaj, ampak nikoli več v takšni obliki kot do sedaj.
Pojasni: »Nova podjetja bodo manjša, srednja, vitka, dinamična, ki se bodo hitro znala prilagajati s spektrom svoje ponudbe glede na potrebo produkta, ki ga bo trg iskal. Imeli bomo tudi neka mrežno povezana podjetja, ki bodo skupaj sestavila nek končni produkt«. V takšni obliki on na mikropodročju Maribora vidi ogromno rešitev. Produktov, ki bi jih lahko naredili je ogromno. »Ljudje imajo ideje, ne upajo pa se spustiti na lastno podjetniško pot, zato, ker imamo pravne, birokratske in vse ostale ovire, ki so tako velike, da še človeka s tako močno idejo, ki je dobra, zavrne od tega, da bi se lotil nekega projekta« še doda.
Pove še, da bomo morali delati na tem, da bomo sprejeli neko novo družbeno pogodbo, ki bo zajemala vse naštete vidike, ker brez nekega močnega srednjega sloja, ki je glavni tvorec v gospodarstvu, tudi glavni ustvarjalec dodane vrednosti razvoja Slovenije, tudi kot države v tem geostrateškem področju v prihodnosti ni.
Udeležence okrogle mize je nagovoril še mag. Marjan Hribar, ki vodi Direktorat za turizem že sedem let in je na tem mestu preživel več vlad in pet ali šest ministrov, saj vsa njegova ekipa, ki prihaja iz gospodarstva, ves čas veliko dela. Njihov prvi cilj je povečati obseg turizma. »Mi smo v teh sedmih letih podvojili obseg turizma v Sloveniji, prišli iz ene milijarde deviznega preliva na dve milijardi v letu 2012, v bistvo smo prvič presegli dve milijardi evrov« je povedal. Navede, da se je zelo povečalo število zaposlenih v turizmu iz 44000 na 67000, povečali so tudi število nočitev s 7 milijonov na 9 milijonov. Se je pa kot ekonomist strinjal s predhodnikoma, da kljub temu, da je turizem v zadnjih letih v Sloveniji lepo rasel, tudi hitreje kot v povprečju v Evropi, da družba, ki bi temeljila samo na razvoju turizma ne bi ustvarila dovolj pogojev za blaginjo. »Sploh, ko govorimo o Mariboru moramo konceptualno razmišlajti naprej, kako obuditi eno novo ”industrijsko revolucijo”. Tukaj je fakulteta in ogromno znanj. Pa ni dovolj, da govorimo samo o priložnostih moramo se konkretno pogovarjati, predvsem o tem, kako te priložnosti izkoristiiti« je poudaril. V avtomobilski industriji ne moremo mimo potencialnih tujih vlagateljev. Glede na to, da Slovenci nimamo proizvajalca avtomobilov je to edina opcija. Danes je Revoz največji slovenski zaposlovalec poleg Mercatorja in Petrola.
Mag. Hribar pove, da je bilo v zadnjih letih veliko investicij v turizem, vse so podprte z evropskimi sredstvi, evropskih strukturnih skladov. Praktično ni investicije, ki ne bi bila podprta, od znamenite Mariborske vzpenjače do hotelov ob znožju Pohorja, apartmaji na Pohorju in obnove mestnih hotelov.
Meni, ja je bil z vidika razvoja turizma projekt EPK dobra zgodba, kljub vsem teževam, ki so projekt spremljale. Indeks rasti v turizmu je bil lani na 19 %, prenočitev v Stari tri je bilo za 80 % več, zelo pomembno je tudi to, da se je o Mariboru veliko pisalo, bralo in poročalo. Glede tega, kako naprej je dejal, da je potrebno s titulo EPK živeti in jo omenjati.
Nadaljnji razvoj vidi v tesni povezavi z revitalizacijo mariborskega letališča, kjer se ponovno srečujemo s težavo s predolgimi postopki. Po njegovo pri tem za strateško slabe odločitve v preteklosti. Te stvari se nikoli ne bi smele zgoditi. Pove, da je interesov veliko, Turki, Rusi, Azerbajdžanci, Nemci, mnogi sprašujejo, skratka mnogi so zaintereseirani. Letališče bi bilo nujno potrebno revitalizirati, potrebno je zagnati nove letalske povezave. To bi moralo biti osrednje slovensko nizkocenovno letališče.
»V Mariboru obstaja zelo dobra Višja šola za gostinstvo in turizem, kar je zelo pomemben element, daleč najboljša v Sloveniji« je še dodal. Prišli so tuji investitorji, ki bodo še bodo vlagali in zaključil je z mislijo: »turizem ima več plasti, prinaša življenje v mesto, samo od turizma se ne da živeti, vendar turizem bogati srca ljudi, bogati kulturni prostor, enostavno prijetno je pogledati turiste v mestu, ki so dobre volje in, pa, ki so prišli predvsem, da nas spoznajo, nas Slovence, našo kulturo in ob tem seveda trošijo denar in ustvarjajo nova delovna mesta«.