Dosmrtno delo?

Še vedno naraščajoča brezposelnost, ki je v slovenskih razmerah ne moremo prevaliti le na pleča gospodarske krize na eni strani, na drugi pa nova zakonodaja, ki posega na trg dela, a zbuja številne pomislekov o primernosti.  Objavljamo pogovor z nekdanjo ministrico za delo, družino in socialne zadeve Marjeto Cotnam za tednik Družina.Več kot 115.000 brezposelnih, dna pa najbrž še nismo dosegli. Kako gledate na ta podatek?Ta podatek je za slovenske državljane zastrašujoč, še posebej zato, ker število aktivnega prebivalstva pada iz dneva v dan, vlada pa se sploh ne trudi, da bi s primerno zakonodajo na gospodarskem in finančnem področju, pa tudi v pravosodju z vzpostavitvijo finančnega reda omogočila odpiranje novih delovnih mest. Neusklajena politika različnih vladnih resorjev ob krizi še dodatno povečuje število brezposelnih, kot »rešitev« pa ponujajo zakone, kakršna sta zakon o malem delu in pokojninski zakon, s katerima ni zadovoljen tako rekoč nihče, ki se jih zakona dotikata.

Toda zagovorniki zakona o malem delu trdijo, da bo ravno ta zakon, ki ureja položaj študentskega in upokojenskega dela ter dela brezposelnih, marsikaj na trgu delovne sile postavil na pravo mesto. Ali je zakon res korak v pravo smer?Nikakor, saj je korak v dosmrtno delo. Poglejmo samo, kaj obeta mladim. Najprej bodo mali delavci kot študenti. Ker se ne odpirajo nova delovna mesta, bodo v malo delo po končanem študiju vstopali kot brezposelni. Postavlja se vprašanje, ali bodo po tej poti sploh dosegli pokojninsko dobo. Tisti, ki jo vendarle bodo, pa bodo morali tudi kot upokojenci za golo preživetje postati mali delavci.Zakon o malem delu nas vodi v revščino. Zakaj to trdim? Če pogledamo razmere v tistih državah Evropske unije, ki so uvedele malo delo, vidimo, da recimo v Avstriji in Nemčiji med 70 in 90 odstotkov malih delavcev živi pod pragom revščine. Ali naj bi bil to naš cilj?! Morali bi stremeti k temu, da nam bo bolje: da bodo imeli delavci primerno plačilo, upokojenci primerno pokojnino in študentje primerno štipendijsko politiko, da bodo lahko vsi normalno živeli.

Kaj pa argument, da želi zakon o malem delu vendarle rešiti problem študentskega dela, ki je, če se primerjamo z drugimi državami, slovenska posebnost, celo »anomalija«?Vlada se tega problema ni lotila na pravem mestu in na pravi način, kajti temeljna težava študentskega dela je v tem, da je pri nas 40 odstotkov študentov vpisanih na fakultete samo zato, da rešujejo svoj socialni položaj. Najprej bi torej morali narediti red v šolskem sistemu, jasno določiti, kdo in čemu ima status študenta, preprečiti fiktivno vpisovanje, prepisovanje s fakultete na fakulteto, podaljševanje študija v nedogled, kar omogoča sedanje neurejeno stanje. Prvi korak bi torej moral biti: status študenta naj ima tisti, ki res študira. Toda to ne ustreza niti visokošolskim ustanovam. Čim več imajo namreč vpisanih študentov, tem več denarja dobijo. Glede samega študentskega dela pa je treba s spremembami sedanje ureditve poskrbeti za drugačno razdelitev koncesijske dajatve, od katere gresta večja deleža študentskim servisom in študentski organizaciji, kar ostane, pa za štipendije. Pravo razmerje bi bilo: 80 odstotkov za štipendije, kar ostane, pa za servise in študentsko organizacijo.

Saj vlada obljublja, da bo z novo zakonodajo poskrbela za več štipendij.Vlada opravičuje zakon o malem delu z zakonom o štipendiranju, ki ga reklamira kot tisti vzvod, ki naj bi prinesel več štipendij in tako zmanjšal potrebnost študentskega dela. A nič ne kaže, da je ta obljube uresničljiva, saj je predlagani zakon o štipendiranju nepopoln. Vlada sama v njem ugotavlja, da ga bo treba, čeprav še niti sprejet ni, spremeniti v naslednjih dveh letih. Zakon ne omogoča več štipendij, saj vlada v finančni oceni ni načrtovala več denarja. Obljuba o novih štipendijah je zavajajoča. Po novem bomo imeli dva sistema štipendiranja. Tako bomo imeli štipendiste, ki bodo morali za pridobitev enakovrstnih štipendij izpolnjevati zelo različne pogoje, odvisno od tega, kdaj so prvič vstopili v sistem. Eni bi dobivali štipendije po starem sistemu, ki omogoča prejemanje le ene štipendije, drugi po novem, z novimi štipendijami in možnostjo več štipendij do limita 400 evrov. Menim, da je tak način štipendiranja diskriminatoren.Novost zakona je ukinitev državnih štipendij do 18. leta in namesto njih povišan otroški dodatek, ki pa bo višji le za nekaj evrov kot doslej. To bistveno poslabšuje položaj dijakov, ki zdaj dobivajo otroški dodatek in štipendijo, kar pomeni, da bodo prizadeti zlasti tisti dijaki, ki prihajajo iz socialno ogroženih družin. Vlada tudi ni nikjer v predlogu zakona navedla, kje je denar, ki ostaja od ukinjenih državnih štipendij, kako ga bo uporabila. Naslednja pomanjkljivost zakona je: vlada res uvaja nov tip štipendij za deficitarne poklice, nima pa izdelanih meril, kateri poklici so to. Po mojem prepričanju bi morali dopolniti obstoječi zakon o štipendiranju, izenačiti možnosti pri dostopu do novih štipendij, politiko štipendiranja in sploh celotno šolsko problematiko osrediniti v enem ministrstvu, ne pa da je nepregledno raztresena po več resorjih.

Kaj nam zakon o malem delu pove o trenutnem stanju socialnega dialoga v slovenski družbi? S tem zakonom ni zadovoljen nihče, ki se ga zakon tiče: niso zadovoljni študentje, kar so potrdile študentske demonstracije, niso zadovoljni sindikati, ker zmanjšuje pravice delavcev, ni zadovoljna opozicija, ni bil zadovoljen državni svet, ki je na zakon vložil veto, in tudi v državnem zboru je bil zakon sprejet le z enim glasom večine.Ali za pokojninsko reformo velja podobna ugotovitev? Tudi tu je, enako kot pri malem delu, vlada ignorirala socialni dialog. Ni upoštevala pripomb sindikatov, nezadovoljni so delodajalci, sedanji upokojenci, celo del koalicije. Tudi sicer je značilnost sedanje vlade pomanjkanje dogovora in socialnega dialoga s socialnimi partnerji. Prejšnja vlada je podpisala socialni sporazum za obdobje 2007–2009. Predlani bi torej morala sedanja vlada spet podpisati tak sporazum, namesto njega pa imamo pred seboj zakone, ki sprožajo splošno nezadovoljstvo ljudi, ki so jim namenjeni.

Toda v pokojninsko reformo bo treba nekoč ugrizniti.Res je, a taka, kot jo želi uveljaviti sedanja vlada, pomeni le reševanje finančnega stanja pokojninske blagajne, ne pa nujne modernizacije pokojninskega sistema. S tem zakonom niso zagotovljene niti primerne pokojnine niti njihovo pošteno usklajevanje. Upokojencem se jemljeta varstveni dodatek in invalidnina. Podaljšuje se delovna doba, kar bo pripeljalo do višje bolniške odsotnosti in večjega števila delovnih invalidov …

Ali je pokojninska reforma samostojen projekt ali ga morajo spremljati spremembe tudi na drugih področjih?Vzporedno s pokojninskim zakonom bi nujno morala biti sprejeta primerna delovnopravna zakonodaja, ki bi, če že podaljšujemo delovno dobo, morala omogočiti ustvarjanje delovnih mest za starejše. Spremembe bi morali uvrstiti tudi na finančnem področju in v zdravstvu, pa se zdravstena reforma komaj pripravlja. Tako pa samo poslabšujemo položaj tako upokojencev kot tudi sedanje aktivne generacije in zlasti mladih. Ob že tako veliki brezposelnosti bodo zaradi podaljševanja delovne dobe starejšim še teže stopili na trg dela in na njem našli varne oblike dela. Če pa mladi ne bodo imeli redne in varne zaposlitve, se ne bodo odločali za družino in otroke. Država, ki se ne ukvarja s položajem mladih, nima prave prihodnosti.

Ali se pristojni zavedajo teh demografskih izzivov?Očitno ne. Sedanja vlada na tem področju ni naredila nobenega koraka. Slaba je tudi vladna ženska politika. Tuje izkušnje nam na primer kažejo, da se z malim delom poslabšuje zlasti položaj žensk: nimajo porodniškega dopusta, bolniškega nadomestila v primeru bolezni otroka, nobenih drugih pravic, ki jih zagotavlja zakon o delovnih razmerjih. Z novim pokojninskim zakonom pa bi jim podaljšali še delovno dobo do 65. leta. Ne morem si predstavljati žene, ki bo delal do te starosti, pa ima recimo pet let starejšega moža. Ali ga bo dala v dom, če bo zbolel, ker ga ne bo mogla negovati, saj bo sama še zaposlena?! Ne bo mogla varovati vnukov, čeprav vemo, da danes večji del vzgoje in varstva vnukov, ker so starši dolgo v službah, prevzamejo babice. Da ne govorim o tem, kaj se bo zgodilo, ko bo sama zbolela in bo ogrožena njena eksistenca.
Bogomir Štefanič