Dopolnitev poročila t.i. elektro komisije

Dopolnitev končnega poročila elektro preiskovalne komisije je predstavil njen predsednik Branko Kelemina (sreda, 14. julij 2004) Dopolnitev končnega poročila elektro preiskovalne komisije je predstavil njen predsednik Branko Kelemina (sreda, 14. julij 2004)DOPOLNITEV KONČNEGA POROČILA PREISKOVALNE KOMISIJE DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA UGOTOVITEV ODGOVORNOSTI OSEB IN NOSILCEV JAVNIH POOBLASTIL GLEDE NAKUPA IN PRODAJE ELEKTRIČNE ENERGIJE, ZARADI ČESAR JE BILA DOMNEVNO POVZROČENA GOSPODARSKA ŠKODA V SISTEMU SLOVENSKEGA ELEKTRO GOSPODARSTVA BRANKO KELEMINA: “Preiskovalna komisija državnega zbora Republike Slovenije za ugotovitev odgovornosti odgovornih oseb in nosilcev javnih pooblastil in glede nakupa in prodaje električne energije, zaradi česar je bila domnevno povzročena gospodarska škoda slovenskega elektro gospodarstva je bila uvedena na zahtevo tretjine poslancev v skladu z zakonom o parlamentarni preiskavi. Državni zbor bi v takšnem primeru seveda moral odrediti parlamentarno preiskavo in o tem ne oglašuje. Informiranje aktov ureditve v celoti povzame vsebino zahtevka, ki ga je podala tretjina poslancev in predmet parlamentarne preiskave se sme razširiti ali dopolniti vendarle, če predlagatelj zahteve temu ne nasprotuje. Naša preiskovalna, elektro komisija kratko, je že na svoji 16. seje, dne 31.3.2004, na podlagi 72. člena poslovnika o parlamentarni preiskavi sprejela končno poročilo, in sicer s 4 glasovi in 0 glasovi proti. Državni zbor je to končno poročilo obravnaval na svoji 44. izredni seji, dne 7.5.2004, je naložil parlamentarni komisiji, da poročilo dopolni in tudi razširi. Z dopisom, ki sem ga poslal vodstvu državnega zbora sem kot predsednik preiskovalne komisije pojasnil katere zahteve iz sklepa državnega zbora bo komisija upoštevala in ki so zakonite in katere zaradi nezakonitosi ne bo upoštevala. Tako je naša preiskovalna komisija, elektro komisija, na svoji 17. seji dne 2.6.2004 na podlagi 14. člena poslovnika o parlamentarni preiskavi s 3 glasovi za in 1 glasom proti sprejela dopolnitev končnega poročila preiskovalne elektro komisije. Naj takoj na začetku povem, da tako kot pri prvi razpravi pred dobrim mesecem, dvema, ko je bila prva obravnava končnega poročila, tako tudi danes pričakujem od poslancev in poslank državnega zbora predvsem koalicijskih strank, vladnih strank, da bodo poskušali z vsemi sredstvi zliti gnojnico na samega predsednika in pa na nekatere druge člane komisije z diskreditacijo o neresničnem poročilu, o nestrokovnem poročilu, o tendecioznem poročilu in tako naprej. To je tudi nakazano v njihovih ločenih mnenjih. Naj takoj na začetku odločno zavrnem ves ta populizem, ki ga poskušajo nekateri zaradi, ne vem kakšnih političnih interesov, obrniti proti delu komisije. Sam sem trdno prepričan in ocenjujem, da je poročilo dober dokument, iskren dokument, natančen dokument, da upošteva dejansko verodostojne listine, verodostojne dokumente in temelji samo na teh dokumentih, na nobenem drugem dokumentu, je pa res, da tudi v svojih sklepih in svojih ugotovitvah nekoliko politično, kar logično vsako poročilo o parlamentarni preiskavi v nekem delu tudi je, ker je državni zbor politični organ, ker je preiskovalna komisija politični organ. Trdim pa, da tudi ekonomsko in strokovno tehničen dokument in da se iz njega da izluščiti in razbrati prav resnica dogodkov, ki so se zgodili, v obdobju leta 1998, 1999, 2000, 2001 oziroma v preiskovalnem obdobju preiskovalne elektro komisije. Zagotavljam, iskreno zagotavljam, da nikoli v življenju nisem lagal in tudi tokrat v tem poročilu ni nobenih laži. Je resnica, je tista resnica, ki sem jo videl, ki sem jo v teh dokumentih poiskal in naj povem, da sem verjetno edini, resnično edini član tega državnega zbora, ki sem preštudiral večkrat tisoče strani gradiva. Naj povem, da nihče, in to je resnično žalostno, čeprav me v svojem ločenem mnenju obsojate, da poročilo temelji na neresničnih dokumentih, nihče od poslancev, članov komisije, iz vladnih političnih strank z oblastnih političnih strank, niti enkrat ni potrkal na vrata predsednika ali strokovnih služb, kjer bi vprašal za kakršenkoli dokument ali kakršnokoli drugo pojasnilo v zvezi z delom preiskovalne komisije. Jaz sem bil trdno prepričan, da na sejah, ki smo jih imeli kar nekaj, da smo na sejah delali korektno, to ste tudi sami večkrat povedali, in da boste tudi iz dela na sejah, če že drugače ne, zahtevali določene dokumente, večkrat sem vas pozival, kje so na razpolago dokumenti, v vsakem trenutku jih lahko pregledate, imate pogled v njih in danes celo mogoče očitati, da niste imeli možnosti pogledati v dokumente, je neresnično in jaz upam, da si tega ne boste upali ali pa dovolili ponavljati tukaj za govornico in blatiti delo komisije, zaradi nekih svojih, kakršnihkoli političnih interesov. Tudi kot predsednik komisije ne vem, ne najdem razlogov, zakaj sploh pravzaprav zagovarjati nekoga, če je slučajno storil kakršnokoli napako, se pač zgodi. Pridejo tudi napačne odločitve, tudi v politiki, tudi v gospodarstvu, kjerkoli že. Pošteno in pravično bi bilo, da bi vsak kdorkoli jih je že storil, vsaj poskušal delno priznati, pa reči, no res, OK, lahko bi storili drugače, če bi vedeli, da se bodo stvari razvijale tako in tako, ali kakorkoli že in bi stvari bile popolnoma drugače, da pa se zavrača popolnoma se, tudi z dokumenti dokazane ugotovitve, pa mislim, da je nekorektno, nepošteno, ne samo do dokumentov, mislim, ki obstajajo, ampak tudi do članov komisije, do predsednika in parlamenta in slovenske javnosti kot celote. Trdim tudi, da sem edini poleg strokovnih služb, kot sem že povedal, sem(?) tudi obsežno dokumentacijo velikokrat preštudiral in prav na podlagi tega pripravil skupaj s strokovnimi službami končno poročilo. Torej, preiskovalna komisija je tudi dopolnjeno poročilo sprejela, s tremi glasovi za in enim proti. Danes pričakujem, da vladajoča večina, oblastna večina ne bo sprejela niti ugotovitev niti sklepov. Žal tudi niso, nihče ni predlagal drugačnih sklepov, tudi ne drugačnih ugotovitev, nihče. Zakaj se tudi z neaktivnostjo, neangažiranostjo poskuša diskreditirati delo moje preiskovalne komisije, mislim, da se je treba tudi vprašati, zakaj se to dogaja. Poskušal bom, glede na to, da smo prvi del končnega poročila že obravnavali v državnem zboru, čeprav je bilo malo časa – ne bom se zdaj več spuščal v tisti del zelo podrobno, ampak se bom osredotočil samo na ta dodatek, dopolnitev poročila, in sicer dopolnitev poročila preiskovalne komisije državnega zbora z revizijskim poročilom računskega sodišča Republike Slovenije o poslovanju javnega podjetja Elektro Slovenije, d.o.o., Ljubljana v letih 1998-2001. Namreč, res je, da pri prvotnem poročilu, končnem poročilu, zaradi podvajanja podatkov, samo zaradi tega in nobene druge stvari, ampak zaradi podvajanja podatkov nekako nismo vključili v poročilo posebej revizijskega poročila računskega sodišča, kajti revizijsko poročilo računskega sodišča je samo povzetek vseh teh dokumentov, ki smo jih že obravnavali v vseh ostalih poglavjih našega poročila. Toda ker ste vztrajali na tem, ker ste se izgovarjali na nepopolno poročilo in na spornost poročila tudi v tem delu, smo na naši komisiji potem to poročilo preiskovalne komisije dopolnili z revizijskim poročilom računskega sodišča in ga tudi seveda analizirali. Zdaj se bom osredotočil samo na ugotovitve in sklepe, ki so tudi novi oziroma popravljeni, spremenjeni glede na prejšnje sklepe, ki so bili tudi kritizirani, in tudi prejšnje ugotovitve, in bom poskušal iz teh predlaganih ugotovitev in sklepov, pravzaprav na komisiji sprejetih – to je treba poudariti, kajti komisija je sprejela ugotovitve, komisija je sprejela sklepe, če jih ne bo sprejel državni zbor, je pa drugo vprašanje. Poskušal bom na podlagi ugotovitev in sklepov komentirati tudi dopolnitev poročila in če bo treba, se tudi nasloniti na ostali del že predstavljenega poročila v državnem zboru. Pod 1. točko ugotovitev preiskovalne komisije je preiskovalna komisija zapisala, da je preiskovalna komisija z analizo dogodkov nesporno ugotovila, da je zaradi neučinkovitega poslovanja v slovenskem elektrosistemu: v letih od poletja 1998 do 30.6.2001. To je preiskovano obdobje, odklop nuklearne elektrarne Krško Hrvaški. V Sloveniji je bila povzročena velika gospodarska škoda v višini najmanj 16 milijard 298 milijonov in še nekaj tolarjev, slovenskih tolarjev. Naj utemeljim kako in na kakšni način in na kakšni podlagi je komisija prišla do te številke, do te povzročene škode preko 16 milijard. Namreč računsko sodišče na katerega ste tudi sami oziroma katerega ste tudi sami poslanci državnega zbora zahtevali, da ga komisija vključi v svoje poročilo, je nesporno ugotovilo, da je bilo v letih 1998/1999 in 2000 v tujino izvoženo, 2001, v tujino izvoženo preko 6 milijard kilovatnih ur električne energije. Če želite posamične podatke. V letu 1998 – 1 milijardo 319 milijonov kilovatnih ur električne energije. Leta 1999 – 1 milijardo 800 tisoč 4 milijone kilovatnih ur električne energije. Leta 2000 – 1 milijardo 568 milijonov in še nekaj kolovatnih ur električne energije in leta 2001, za prvo polletje seveda – 696 milijonov in še nekaj tisoč kilovatnih ur električne energije. Vse skupaj, kot sem povedal, preko 6 milijard kilovatnih ur električne energije je bilo izvoženo v tem obdobju, kompletne električne energije. Ampak dejstvo je, da je ta električna energija po odklopu nuklearne elektrarne, dela nuklearne elektrarne, ki je bil namenjen za hrvaško in bil preusmerjen v slovenski elektrosistem, bilo te energije v Sloveniji seveda preveč, in da se je ta energija prodajala izredno poceni. To pa zaradi tega, ker zaradi sporov, ki so nastali v Nuklearni elektrarni Krško zaradi navideznega neplačevanja elektrike s strani Hrvaške. Elektrike pa plačevala Hrvaška ni, predvsem osebno ocenjujem, na podlagi dokumentov, zapisnikov, ki so na razpolago in jih lahko vsi preberete, zapisnikov poslovnega odbora Nuklearne elektrarne Krško, kjer je jasno razvidno, kakšno politiko je vodil poslovodni odbor, slovenski del poslovodnega odbora v Nuklearni elektrarni Krško in njen predsednik, gospod Ivo Banič in tudi direktor Elesa. Izredno ostro politiko, nekonsistentno politiko in vsi napori, ki jih je vlagal predsednik vlade, gospod Drnovšek, vsi napori, ki jih je vlagal minister gospod Dragonja z raznimi pogajanji, ki so potekali skozi obdobja skozi leta 96, 97, 98 in vsi dogovori, ki so bili tam sklenjeni tako rekoč tak poslovodni odbor slovenska stran ni želela uresničevati. Izgovarjali so se na različne dokumente, češ, da je to neformalni dogovor. Češ, da morajo počakati spet nek nov dogovor in tako naprej. Najbolj se je pa zapletlo takrat kadar slovenski del poslovodnega organa ni hotel sprejeti predloga oziroma je zavrnil zaposlitev namestnika direktorja Nuklearne elektrarne Krško, in sicer z izgovorom, da ne izpolnjuje izobrazbenih pogojev. V resnici pa se je predhodno zgodilo že to, da in začasni poslovodni organ z gospodom Ivom Baničem ne čelu sprejel sklep, da se tega gospoda predstavnika HEP-a zaposli kot namestnika direktorja in celo ministrstvo za gospodarstvo Republike Slovenije je dalo soglasje ne to zaposlitev. Potem pa so naknadno na naslednji seji ugotovili, da ne izpolnjuje pogojev v zvezi z izobrazbo glede nuklearne tehnologije in ga enostavno niso hoteli v službo in so ta predlog zavrnili. Hrvatje so vztrajali na tem predlogu, naši niso hoteli tega predloga več sprejeti. Sprejel pa je poslovodni organ in ministrstvo je dalo soglasje. Si lahko predstavljate to ironijo napake, ki so potem bile plačane s tem, da so se Hrvatje ujezili in niso hoteli plačati električne energije. In so začeli zavlačevati. Seveda so se stroški nabirali, potem pa cela vrsta drugih nerešenih vprašanj v vlaganjih v posodobitve in tako naprej, cena razgradnje, te stvari poznate tudi iz same meddržavne pogodbe. O teh stvareh smo tudi pozneje razpravljali. Te stvari so bile nekoliko bolje rešene, čeprav še ni dokončno. Ampak to so bili glavni razlogi, da je prišlo do neplačevanja električne energije. In takrat, namesto, da bi slovenski lastnik in država in Eles, kot neke vrste prodajalec in kupec te električne energije in Nuklearna elektrarne Krško in vlada Republike Slovenije skupaj iskali neke rešitve kako premostiti tudi neko finančno nelikvidnost tega objekta, se zgovarjati, da zaradi finančne nelikvidnosti je bil ogrožena jedrska varnost, ja, lahko da je bila, lahko verjamem, da je bila, ampak inštrumente bi mogli poiskati. Tisti, ki so bili odgovorni za to, kako te likvidnostne težave premostiti, vendar se niso odločili za noben instrument rešitve likvidnostih vprašanj Nuklearne elektrarne, ampak so se odločili za odklop. Čeprav so vedeli, vlada je dva meseca jasno obravnavala problematiko meddržavne pogodbe, meddržavnega sporazuma in tam je bilo jasno ugotovljeno, da odklop bo Sloveniji povzročil: samo težave in izgubo, in da odklop ni smiseln ukrep. Brez sklepa vlade, brez odločitev državnega zbora, kogarkoli drugega, se tako pomemben objekt in mednarodni odnosi tako rekoč med dvema sosednjima državama zaostril zaradi prekinitve, enostranske prekinitve dobave električne energije Hrvaški. To je nesporna ugotovitev in tega ne more nihče drugače tolmačiti in oporekati. In potem seveda se s temi viški energije ni vedelo kam. Na enkrat se je v slovenskem elektrosistemu pojavili ogromni viški električne energije. Računsko sodišče je ugotovilo – poglejte si poročilo natančno – ker ni bilo tudi možno vse energije takoj po odklopu izvoziti, da so si nekateri energetski objekti morali, v nekaterih energetskih objektih morala zmanjšati proizvodnja. To se je pa zgodilo v termoelektrarni. To piše poročilo računskega sodišče in to je velika škoda. To je že velika škoda, ki sploh ni v tem poročilu upoštevana, niti v poročilu računskega sodišča niti v našem poročilu. Termoelektrarna, če ne obratuje s polno zmogljivostjo, se ve, da je cena električne energije na enoto proizvoda se poveča. Obratovati morajo z maksimalno močno, tako kot vsi energetski objekti, potem cena na enoto proizvoda pada. Kajti vemo, da so fiksni stroški so takšni, cena goriva je tako rekoč bistvena manjša. In leta 1998 je bilo prodano v tujino 1 milijardo 319 milijonov kilovatnih ur električne energije in to po povprečni ceni kar je izračunalo računsko sodišče. Tukaj si nisem, ker sedajle sem pa vzel podatke, ki jih je izračunalo računsko sodišče, kot za izračun povzročene škode, 2,82 tolarjev je bila povprečna cena. To je iz tabele razvidno. Ali jaz lažem, ali laže računsko sodišče? Upam, da ne. Upam, da boste priznavali to ceno, ki jo je tudi zapisalo računsko sodišče. Potem leta 1999, kot sem povedal, milijardo 804 milijone, po ceni 2,52. Povprečna cena je bila izvožena električne energije leta 2000 – milijardo 568 milijonov, po ceni 3,96 in leta 2001 – 696 milijonov kilovatnih ur električne energije in še nekaj, po 4,46. In sedaj pride seveda eno drugo vprašanje: Kaj naj vzamemo za sodilo, kakšno ceno bi mi morali na trgu električne energije doseči? Sedajle nekateri očitajo, seveda tistim ki pač ni všeč, da je preiskovalna komisija nastala, in da je raziskala vzroke za povzročeno gospodarsko škodo, da sodilo kakršnokoli vzamemo, da nobeno ni pravilno. V redu. Oziroma pravijo, da električne energija oziroma kilovatna ura ne pozna imena proizvodnje. To je ja jasno. Pa nismo menda mi taki “bedaki”, da ne vemo, da ko je enkrat elektrika v omrežju, nihče ne ve s katerega proizvodnega objekta je prišla. Ali nas imajo za take osle? Mislim, da ne smejo imeti. To vsak navaden državljan ve, ki je malo tehnično podkovan, da električna energija po kilovatni uri nima imena. Torej, kakšno sodilo naj vzamem? Gre pa pretežno za to, da bi električna energija bila, če ne bi prekinili dobave Hrvaški, plačana s strani hrvaškega kupca. Torej lahko vzamemo ceno oziroma moramo vzeti ceno, ki bi bila plačana s strani Hrvaške za to električno energijo, ali pa ceno, ki bi morala pokrivati vsaj polno proizvodno ceno nuklearne elektrarne Krško. In mi smo vzeli za sodilo to ceno, na podlagi gospodarskega načrta NEK in na podlagi tega smo potem izračunali za vsako leto posebej, koliko razlike v ceni je nastalo in kakšna izguba je s tem nastala. In izračunali smo, da je nastalo 15 milijard 629 milijonov tolarjev izgube. Poleg tega je računsko sodišče – spet si nisem izmislil jaz teh podatkov in upam, da ne boste zanikali tega, spoštovani poslanci in poslanke, da sem se jaz zlagal. To so podatki računskega sodišča, računsko sodišče je ugotovilo, jaz sem samo prepisal, da je bilo na tranzitu povzročeno za 669 milijonov čiste izgube, iz različnih razlogov. Torej, na tak način smo izračunali, da je skupna povzročena škoda 16 milijard 298 milijonov tolarjev. Ampak pri vsem tem je pomembno to, da smo – oziroma tudi glede na kritiko, ki jo nekateri izražajo v zvezi s sodili, ki naj bi bila sprejemljiva za izračun povzročene škode ali pa možnosti kakršnihkoli primerjav, bi potem jaz ocenil, če rečemo, da je v sistemu kompletna elektrika, kakršnakoli že pač je, količina, ki je v sistemu, glede na to, da imamo različne energetske objekte, proizvodne, do katerih je cena izredno različna, nuklearna elektrarna je po proizvodni ceni, mislim, da druga najcenejša; najprej je hidroenergija, Dravske elektrarne, potem je pa že nuklearna elektrarna. Potem pa imamo objekte, kjer je električna energija bistveno dražja, TET 3 tudi 18, 20 tolarjev po kilovatni uri. Torej, strinjam se, da lahko vzamemo za sodilo, če hočete, tudi povprečno ceno električne energije v slovenskem elektrosistemu. Vzemimo to sodilo za povzročeno gospodarsko škodo, pa bomo videli, kakšna je potem razlika. Povprečna cena električne energije v slovenskem elektrosistemu za tisto obdobje za nazaj, če preračunamo, je tam nekje 9, 10 tolarjev za kilovatno uro bila. A vzamemo tisto sodilo, ki je bistveno višje od tega, kar smo mi vzeli, proizvodno polno lastno ceno v nuklearni elektrarni Krško? To, kar je pa vzelo računsko sodišče, temu pa odločno osporavam, ker je vzelo za sodilo leipziško borzo. Na leipziški borzi ne moremo vzeti cene, ki je tam bila na dnevnem trgu, kot sodilo za izračun uspešnosti ali neuspešnosti poslovanja nekega proizvodnega objekta, kajti če bi bilo tako – to smo tudi zapisali v našem poročilu -, potem nihče v Evropi ne bi kupoval električne energije tam, kjer se dejansko kupi, ampak bi jo kupoval na borzi. In potem italijanski kupec ne bi kupoval električne energije pri avstrijskem Verbundu, ali pa danes pri Holdingu slovenske elektrarne za 80 tolarjev po kilovatni uri, ampak bi na Leipziške borzi kupil električno energijo po štiri pet tolarjev, takrat po tri in pol ali pa štiri in pol. Sodilo Leipzniške borze ni primerna osnova za izračun uspešnosti nekega podjetja. To je bila moja pripomba, jaz sem vzel to sodilo, lahko bi vzeli katerokoli drugo sodilo. Seveda strokovna javnost pa tudi mogoče kdo drug naj oceni ali je naša presoja bila točna ali ne. Da pa ni bila povzročena nobena gospodarska škoda, pa se ne more reči. Kajti, Hrvaška bi plačevala za električno energijo, bi morala plačevati v vsakem primeru. Ali je takrat plačala ali ni plačala, ona bi morala plačati tisto ceno, ki je bila dogovorjena s sklepi tudi poslovnega odbora, če hočete začasnega. Najprej, ta cena je pa bila v letu 1998 približno štiri in pol, nekaj več, potem vsako leto nekaj več. Zdaj smo pa mi dobili dejansko za to električno energijo plačano po dva, najmanj dva tolarja do tri tolarje manj kot bi plačala Hrvaška. Torej že tukaj kjerkoli postavimo kakršnokoli sodilo lahko ugotavljamo, da smo mi izgubljali na tem segmentu, definitivno. In potem govoriti v javnosti in vsepovsod, da s tem, ko smo prekinili električno energijo Hrvaški, da se finančna situacija nuklearne elektrarne izboljšala. Ja, seveda se je izboljšala, zato, ker smo dobili dva tolarja plačano, prej pa nič. Ampak, Hrvaška bi morala to plačati, morala, mednarodnimi uzancami oziroma preko tožbe sodišča mednarodno drugače. V končni fazi, nekoč bi morala plačati skupaj z obrestmi. Lahko bi pa seveda mi sprejeli drug sistem, enostavno bi z lastnimi viri, s krediti, ne vem, s čim vse, poroštvih države in tako naprej in zagotavljali likvidnost objekta Nuklearne elektrarne Krško, na najvišjem nivoju, celo zakon bi lahko zato sprejeli, če bi hoteli. In enostavno počasi vpisovali. Če Hrvaška ne bi hotela plačati električne energije, vpisovali njen vložek v nuklearno elektrarno in danes bi že zdavnaj bila elektrarna naša. Skratka, možnosti je bilo veliko, niti o eni tej rešitvi, niti o enem predlogu, niti ni bil predlagan noben predlog vladi in nikjer drugje ga ni bilo zaslediti iz vseh dokumentov, ki jih imamo na razpolago, še dvakrat toliko dokumentov imamo v pisarni, ni razvidno, da bi kdorkoli predlagal kakršnokoli drugo rešitev. Ne, samo prekinitev. To pa vemo, kam nas je pripeljalo. Skratka, izračunana ugotovljena škoda je takšna, kot smo povedali. Drugi sklep oziroma ugotovitev preiskovalne komisije je naslednji. Preiskovalna komisija ugotavlja, da so za povzročeno gospodarsko škodo odgovorni nosilci javnih funkcij in drugih odgovornih podjetij in sicer, predsednik vlade v letih 1998 in do poletja 2000, dr. Janez Drnovšek. Jaz upam, da poznate zakon o vladi, da poznate ustavo, da poznate tudi ostalo zakonodajo in da tudi znate iz členov razbrati kdo je odgovoren za delovanje vlade kot celote. Vlada kot upravljalec državnega premoženja v času vladanja je odgovorna tudi za njeno uspešno funkcioniranje in njeno uspešno poslovanje in s tem tudi njen predsednik. Jaz verjamem, da predsednik vlade ni bil natančno informiran, ni bil natančno seznanjen z vsemi podobnostmi, bil je zavajan. Že samo pri tistem poročilu, ki je bilo enkrat podano pred ali pa pozneje, točno se zdaj ne spomnim na pamet, ampak leta 1998, ko je bilo na vladi obravnavno je zapisano iz poročila poslovnega odbora oziroma ministrstva za gospodarstvo, ko je bilo poročilo bilo dano vladi, je zapisano češ, da je poslovodni odbor in tudi ministrstvo za gospodarstvo so zavrnili predlog, mislim da gospoda Vrankiča ali katerega za imenovanje podpredsednika nuklearne elektrarne Krško, ne vem točno zdaj se imena ne spomnim, mislim da je tako bilo, zato ker nima ustrezne izobrazbe, nič pa niso navedli predsedniku države, predsedniku vlade niso omenili, da so dejansko naredili napake, da so že potrdili dejansko na vseh institucijah to kandidaturo potem pa so jo pa zavrnili, enostransko je bil informiran in še tudi na nekaterih drugih področjih je bil predsednik vlade enostransko informiran, čeprav si je on veliko prizadeval za to, da bi ti dvostranski odnosi glede nuklearne elektrarne Krško bili uspešno rešeni skupaj s predsedniki vlad, Hrvaška in pa tudi resorni ministri so veliko o tem razpravljali, poslovodni organ je pa vse te odločitve in dogovore tako rekoč izničil. Nekje zadaj so bili neki interesi, neki posebni interesi zakaj se je to moralo zgoditi. Prav gotovo se ve kakšni interesi so bili in to je bilo vse načrtno pripravljeno prav gotovo naprej. Torej, odgovornost predsednika vlade iz tega pač sledi, zakon o vladi je jasen in tukaj kakšna višina te odgovornosti je, ampak prav gotovo mu pritiče. Podpredsednik vlade, potem odgovornost mora tudi prevzeti podpredsednik vlade v letu 2000 takrat na koncu mag. Anton Rop, ki se je podpisal pod uredbo s katero je bilo Elesu prepovedano trgovanje z električno energijo. Jaz mislim, da podpredsednik vlade, če podpiše nek dokument s katerimi se je edinemu subjektu v državi, ki bi bil sposoben trgovati z električno energijo, to prepove, ni pa drugega subjekta, ki bi lahko električno energijo tržil in prodajal uspešno, da je to huda napaka. In predsednik, podpredsednik vlade bi moral vedeti kakšen dokument podpiše in prav gotovo je tukaj njegova odgovornost nesporna. In s tem je tudi nastala določena gospodarska škoda, ki se je dogajala potem v naslednjem obdobju po podpisu te uredbe. Minister za gospodarstvo je bil od leta 1998, do 30.4.1999 dr. Metod Dragonja. Povedal sem že prej, da je gospod Dragonja odločil, dal odločitev brez sklepa vlade, da se prekine dobava električne energije Hrvaški in tudi nikdar pozneje. Niti na ministrstvu za gospodarstvo, mi nobenega dokumenta nismo prejeli, niti na vladi niso razpravljali o tej prekinitvi dobave električne energije Hrvaški, niti niso razpravljali, kako, na kakšen način plasirati viške električne energije. Si lahko predstavljate. Res je, da je za vse to bil pooblaščen Eles. Elesu je bilo naročeno, naj vse te viške električne energije prodaja. Ni mu pa bilo naročeno, seveda, kako, iz kakšne strategije in tako naprej, in kako dolgo lahko to prodaja, teh podatkov pa ni bilo niti s strani gospoda Dragonje, niti s strani vlade kot celote. Še več, gospod Dragonja je na pričanju sam povedal, da se je z nuklearno elektrarno po odklopu ukvarjal ogromno, že prej veliko z raznimi meddržavnimi dogovori, tudi preko državnega sekretarja in tako naprej in da se ukvarjajo že pred odklopom veliko z vprašanji Nuklearne elektrarne Krško. Po odklopu pa ogromno oziroma celo, če se ne motim, poglejte magnetogram, mislim, da je povedal, da je približno že eno tretjino delovnega časa se je ukvarjal z Nuklearno elektrarno Krško. Zdaj pa začuda poglejte spoštovane, ko sem iskal dokumentacijo, niti enega dokumenta v tem njegovem delu nisem našel. Eno tretjino delovnega časa, skoraj eno leto je gospod minister namenil temu vprašanju, pa za njim ni ostalo niti enega papirja. Enega dokumenta, ki bi kazalo, kaj je dejansko bilo, kaj so delali, kaj so se dogovarjali, to se pravi, to so se vse pogovarjali, kar tako iz oči v oči, pod mizo ali kako, ne vem, kje so se pogovarjali, enega dokumenta ni, vam garantiram pri vsej svoji zavesti, da niti enega dokumenta nismo dobili s strani vlade, ki smo zahtevali. Tudi sam sem šel v Arhiv vlade iskati dokumente, pregledal celo vse zapisnike vlade, ogromno število mikrofilmov sem pregledal in ugotavljal, ali obstajajo kakšni dokumenti, ki bi mogoče bili komisiji skriti, nekaj malega smo poiskali dodatno, ampak zelo malo. Zelo malo. Torej se vprašam, kaj je gospod minister delal, ampak jaz mislim, da je gospod minister dobro vedel, kaj se dogaja. Vedel je, da so tukaj zadaj neki čudni, hudi posli, in jaz mislim, da tudi zaradi tega, gospod minister Dragonja odstopil, trdno sem prepričan, da tudi zaradi tega. Ampak to ne izključuje njegove krivde. Nesporno je odgovoren za povzročeno gospodarsko škodo, ki je v zvezi s tem nastajala, dnevno nastajala, ker se je električna energija prodajal daleč pod ceno. Ministrica za gospodarstvo od 1.4.2000 do 7.6.2000, dr. Tea Petrin, je odgovorna pač, ker je v tistem obdobju bila ministrica in ni najbolj odločno podvzela vseh potez; mogoče tudi ni bila pravilno seznanjena. Toda po zakonu o vladi in drugih zakonih, ki govorijo o notranji organizaciji ministrstev, je prav gotovo kot šefica, kot ministrica za gospodarstvo bila odgovorna za nadaljevanje in povzročanje gospodarske škode v tem obdobju. Čeprav je februarja 2000 – tu je mogoče napaka, da je 1.4.2000 nastopila, ker vem iz nekega dokumenta, da je že v februarju 2000 naročila Elesu, naj začne prodajati električno energijo po dolgoročnih pogodbah. Vendar nihče ni reagiral na to njeno zahtevo, nihče. In ona bi morala takrat odločno ukrepati. Ona je naročila s pisnim dokumentom Elesu, da mora začeti prodajati elektriko po dolgoročnih pogodbah, vendar se ni veliko premaknilo. Torej je tudi odgovorna. /Opozorilni čas za konec./ Kako, se je že iztekel čas? Potem so odgovorni tudi dr. Robert Golob, kot državni sekretar, pa tudi Ivo Banič, pa tudi gospod Vekoslav Korošec in tudi direktor NEK. Ti ljudje so pa bili najbolje informirani, najbolj neposreden dostop so imeli do dejanskih, direktnih podatkov. Točno so vedeli, kaj se dogaja, poznali so vse informacije, od evropskega trga do sosednjih držav, imeli so vse podatke na razpolago, vendar kljub vsem tem znanjem in vsem sposobnostim, ki so jih imeli, enostavno niso ukrepali.”