Dnevniški zapisi dr. Romane Jordan Cizelj iz Cancuna (IV)
sreda, 15. 12. 2010»Sprejeti sporazum držav o ukrepih na področju podnebnih sprememb na konferenci COP16 v Cancunu je prinesel veliko olajšanje, saj dogovora nihče ni upal napovedati. Dolga in naporna pogajanja so prinesla pravno obvezo vseh neobvezujočih obljub, ki so jih države dale že v Koebenhavnu. Dogovor predstavlja korak naprej, saj vsebuje precej podrobna določila o izvajanju, adaptaciji, kreditih o deforestaciji, financiranju ipd. V sprejetem dokumentu je med drugim zapisano, da bi morale razvite države do leta 2020 znižati izpuste med 25 % in 40 % do leta 2020 glede na leto 1990. To je dobro. Moram pa priznati, da iz besedila ne morem razbrati, kakšne bodo odgovornosti ZDA in Kitajske, če bi ukrepali po poti Kjoto 2. Glede evropske zahteve, da morajo biti v ukrepanje vključene vse razvite države, torej tudi ZDA, in tudi države v razvoju, kot npr. Kitajska, niti v Kjoto 2 niti v dokumentu LCA ne najdem ustreznih zagotovil. Nekoliko jasnejši je pri tem dokument LCA, Kjoto 2 pa po mojem mnenju tej zahtevi ne zadosti. Pozitivno pa je, da so v dokumentu LCA zajeti vsi glavni gradniki, potrebni za uspešno ukrepanje: omejitev izpustov, prilagajanje na podnebne spremembe, finance, razvoj in prenos tehnologij in vzpostavitev zmogljivosti,« je potrditev sporazuma komentirala dr. Romana Jordan Cizelj.
V Cancunu je v sklopu podnebne konference COP16 vzporedno namreč potekalo dvoje pogajanj. Prva so bila pogajanja o prehodu Kjotskega protokola iz prve fazo v drugo po letu 2012 (v nadaljevanju: Kjoto 2). Kjotski protokol zajema le razvite države brez ZDA, kar pomeni le slabih 30 % vseh svetovnih izpustov. Zato so se pred nekaj leti začela še druga pogajanja o dolgoročnem skupnem sodelovanju (LCA- Long-term Cooperative Action), ki bi zajelo vse razvite države, torej tudi ZDA, hitro rastoča gospodarstva, kot je Kitajska, in tudi najmanj razvite države (v nadaljevanju: proces LCA). Za ukrepanje po letu 2012 bo izbran eden od obeh postopkov.
Za vse, ki upoštevajo stališča in priporočila znanstvenikov Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC – Intergovernmental Panel of Climate Change), je celoten proces mednarodnega ukrepanja prepočasen. »Znanstveniki so nas nedvoumno opozorili, da bi se morali globalni izpusti toplogrednih plinov začeti zmanjševati najkasneje leta 2015. Če jih bomo začeli zniževati kasneje, bo moral biti prehod v nizkoogljično družbo bistveno hitrejši. V Cancunu sprejeti dokument tega ne omogoča, saj bodo države v najboljšem primeru takrat šele začele s konkretnimi ukrepi. Zato tudi ob sprejetem dokumentu nelagodje še ostaja,« je povedala poslanka. »Poleg tega ni dobro, da v zapisanem besedilu o dolgoročnem skupnem sodelovanju (proces LCA) ni konkretnih zavez o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, je le spoznanje, da globalni porast temperature ne sme preseči 2 0C.« Dokument pomeni neke vrste skupno spoznanje, da je proti podnebnim spremembam potrebno ukrepati, in daje nek sistemski okvir, v katerem so določena področja ukrepanja ter definirani odnos in odgovornosti med razvitimi, razvijajočimi se ter najmanj razvitimi državami. Države so se tudi sporazumele o tem, kaj vse je potrebno za delovanje na teh naštetih področjih. Tako bodo v skladu z dokumentom morale pripraviti ustrezne delovne programe, zbrati finančna sredstva za zeleni podnebni sklad in razviti sisteme poročanja ter spremljanja uspešnosti. »Le-ti morajo biti usklajeni, tako da bo jasna informacija o tem, kako so posamezne države uspešne pri ukrepanju: razvite države pri zmanjšanju izpustov, države v razvoju pa pri prilagajanju na podnebne spremembe in pri trajnostnem razvoju,« opozarja poslanka.V dokumentu je ponovljena zaveza razvitih držav iz Koebenavna, da bodo za obdobje 2010?2012 zbrale 30 milijard ameriških dolarjev, nato pa vsako leto več, v letu 2020 sto milijard ameriških dolarjev. Predvidena je tudi ustanovitev določenih novih teles, kot npr. odbor za prilagajanje na podnebne spremembe, odbor za tehnologije in center za podnebne tehnologije.
»Vse to je postopek dogovarjanja o mednarodnem ukrepanju postavilo na povsem drug nivo kot doslej. Kljub ponekod nejasnemu besedilu si upam trditi: zdaj se je resnično začelo. Ukrepanje namreč. Če bodo ljudje vztrajno zahtevali od svojih vlad, da so podnebne spremembe prednostna naloga, imamo še možnost biti uspešni,« je povzela dr. Romana Jordan Cizelj.
In kako je bila na COP16 glede na svoja pričakovanja in postavljene zahteve uspešna Evropska unija?
– Vključitev ponudb o zmanjševanju in omejitvi emisij v postopek Združenih narodov: sporazum je bil sprejet, pri zavezah pa nismo bili natančnejši od tega, kar je bilo definirano že lani: povišanje globalne temperature ne sme preseči 2 0C.
– Dogovor o prilagajanju na podnebne spremembe: sprejet je bil t. i. cancunški okvir za prilagajanje.
– Dogovor o preglednosti: v sporazum je ta zahteva vključena za vse države.
– Dogovor o preprečevanju izsekavanja gozdov in gospodarjenju z gozdovi: v sporazumu je predvideno, da bodo države v razvoju pripravile nacionalne strategije ali akcijske načrte in sisteme za spremljanje gozdov.
– Dogovor o prenosu tehnologij: v sporazumu je predviden t. i. tehnološki mehanizem, ki vključuje oblikovanje posebnega odbora in t. i. podnebnega tehnološkega centra za vzpostavljanje zmogljivosti, ki bodo omogočile prenos tehnologij.
– Dogovor o t. i. zelenem podnebnem skladu: je v sporazumu, kot je zapisano zgoraj.
»Primerjava pričakovanj EU z doseženim sporazumom kaže, da je bila EU pri svojih zahtevah dokaj uspešna. Povsem na mestu pa je vprašanje, ali je bila tudi dovolj ambiciozna. Menim, da se je Unija iz lanskoletnega neuspeha veliko naučila. Letos je bila previdnejša, bolj realistična in bližje tretjim državam. Taka strategija se je izkazala za uspešno, zato bi bilo dobro, da jo bomo obdržali in razvili tudi za pogajanja naslednje leto v Južnoafriški republiki,« je strnila dr. Romana Jordan Cizelj.