Dnevniški zapisi dr. Romane Jordan Cizelj iz Cancuna (II in III)

Obrazi so zaskrbljeniČetrtek, 9.12.2010Končuje se četrtek, kakršen je bil vselej že nekaj let na podnebni konferenci. Obrazi so zaskrbljeni, udeleženci konference skušajo na vsak način izvedeti, kaj se dogaja na pogajanjih, saj ne morejo verjeti, da napredka ni. Pogledujejo na uro, saj se čas izteka. Če ne prej, se na predzadnji dan pogajanj vidi, kdo je že dolgoletni udeleženec teh konferenc, saj ostane popolnoma miren, in kdo so novinci, ki razočarano napovedujejo neuspeh. Kar običajno je namreč, da na ta »črni« četrtek nihče ne ve, ali bo sploh možno doseči kakšen dogovor – in če da, za katera področja. Edina stvar, ki jo pogajalci natančno vedo, je, da se lahko tako kot vedno doslej poslovijo od spanja, saj bodo še pozno v noč iskali skupen jezik. Pa ga ne bodo našli. In verjetno še tudi v petek ne. Zelo verjetno pa se bodo sporazumeli v petek ponoči ali v soboto zjutraj. Seveda si želim, da se motim, saj jim privoščim spanec, vsem nam pa miren vikend. A iskreno rečeno, menim, da tudi letos dogovor ne bo dosežen v načrtovanem času.To je torej opis tega četrtka. Sicer pa sem se z delegacijo Evropskega parlamenta danes najprej udeležila delovnega zajtrka s predstavniki energetike. Njihovo sporočilo je bilo povsem jasno: ne spreminjajte mehanizmov, ki v okviru Kjotskega protokola spodbujajo razvoj čistih tehnologij v državah v razvoju, saj investitorji potrebujejo stabilnost. Pri tem smo bili poslanci zadržani, saj nas večina meni, da so v mehanizmu določene nepravilnosti, ki jih je nujno potrebno odpraviti, in Komisijo pri tem podpiramo.Kasneje sem se udeležila sestanka z gospo Veerle Vandeweerd, direktorico za energijo in okolje programa za razvoj pri Združenih narodih (UNDP). Z njo smo se pogovarjali o tem, kako ustvariti pogoje za trajnostni razvoj držav v razvoju. Te države se srečujejo s problemom izkoreninjanja revščine, nimajo dovolj finančnih sredstev za investicije v dražje in čistejše tehnologije, hkrati pa mnogokrat zanje niti nimajo ustreznega znanja in izkušenj. Zato reševanje tega vprašanja terja cel spekter ukrepov: zbiranje finančnih sredstev, upravljanje z denarjem, namenska poraba denarja, gradnja zmogljivosti v državah v razvoju. V Cancunu v zvezi s tem potekajo dogovori o podnebnem skladu, virih črpanja denarja za sklad in njegovim upravljanjem. Vprašanje je tesno povezano s prenosom tehnologij iz razvitih v manj razvite države.Določen napredek je pri teh dogovorih dosežen, a zaključka še ni videti.Udeležila sem se še sestanka z brazilskim kolegom Antoniom Carlosom Mendesom Thamejem ter dogodka o energetski učinkovitosti, ki ga je organiziral Evropski parlament. Seveda pa sem bila tudi na obeh sestankih evropskih institucij- dopoldne s Svetom EU, ki ga zastopa belgijsko predsedstvo, in popoldne s komisarko Connie Hedegaard. Tistim, ki ste brali moj včerajšnji zapisek, moram sporočiti, da smo bili lahko na obeh sestankih vsi poslanci in poslanke, ki smo to želeli. Nobenih omejitev ni bilo in tokrat se je v naravi pokazala velika pripravljenost po sodelovanju med evropskimi institucijami.Naj zaključim z mislijo komisarke Hedegaard, ki je dejala, da je pravzaprav pri vseh delovnih skupinah viden določen napredek. A nihče ničesar ne najavi, ker vsi čakajo, da bo znana celotna slika. Jaz pa dodajam, da so posamezni pogajalski segmenti med sabo pač tesno prepleteni, saj ima vsaka država svoje interese in svoje pogoje za ukrepanje. Tudi Evropska unija. In to je tudi normalno in prav, saj lahko le na tak način dobimo celovit in uravnotežen dogovor.

Dr. Romana Jordan Cizelj,
poslanka SDS v Evropskem parlamentu

Petek, 10.12.2010Danes sem se zbudila v sončen in kristalno čist dan, ki ga je proti večeru motil le močan veter. V krajih, kjer je vse pripravljeno za dopust in ne za delo, se je zjutraj kar težko odpraviti na avtobus proti konferenčni dvorani. Pa smo se kljub temu člani delegacije Evropskega parlamenta zbrali v šotoru konferenčnega centra, kjer bi morali imeti vsakodnevni redni sestanek z belgijskim predsedstvom Sveta EU. Po nekajminutnem čakanju pa smo izvedeli, da sestanka ne bo in da lahko pridemo poslušat njihova stališča na novinarsko konferenco. Kako, prosim? Kar nismo mogli verjeti temu sporočilu, saj nas poslanke in poslance postavlja v povsem drugačen položaj, kot ga predvideva Lizbonska pogodba. Zagotovo bomo o tem v Evropskem parlamentu še govorili.Sicer pa so danes sestanki odpadali kar po vrsti. Ljudje so se namreč počasi odpravljali domov, saj je že petek, drugi so čakali na rezultate pogajanj, zavedajoč se, da z vzporednimi sestanki ne morejo najti krajših poti, ki bi pogajalcem omogočile hitrejše sklepanje dogovorov. Premikanje med dvema lokacijama konference in čakanje na sestanke, ki odpadejo, je včasih precej naporno!Zato pa sem med čakanjem razmišljala o organizaciji konference. Lahko napišem, da je bila izpeljana odlično, saj je vse teklo gladko: od akreditacije, do javnega prevoza, le oznake znotraj konferenčnega centra so bile ponekod preredke. Na ključnih točkah centra je bilo osebje, ki nas je usmerjalo na želeno lokacijo. Tudi za varnost je bilo odlično poskrbljeno. Na naših poteh sem videla ogromno policije, ponekod tudi vojsko. Moram priznati, da mi ni bilo nič prijetno, ko sem videla vojake z velikimi oboroženimi vojaškimi vozili. Ampak načelo »najprej varnost« se mi zdi ob takih dogodkih potrebno.Danes sem srečala tudi pomembne slovenske predstavnike na konferenci. Najprej sva se srečala z ministrom Rokom Žarnićem in izmenjala nekaj stališč o počasnem napredku pogajanj. Strinjala sva se, da lahko dogovor pričakujemo šele v soboto zjutraj. Nato pa sem se o poteku pogajanj pogovarjala še z Andrejem Kranjcem, ki je podpredsednik konference. Predstavil mi je številne odgovornosti in zadolžitve, ki jih prinaša podpredsedniško mesto na tako obsežni konferenci. Pogovarjala sva se tudi o različnih stališčih držav, ki pa vendarle niso tako narazen, da ne bi mogli z zmernim optimizmom pričakovati dogovora.Da dogovor pričakuje večina udeležencev, je pokazal aplavz, ki ga je danes poželo mehiško predsedstvo, ko so najavili, da so pripravili osnutek skupnega besedila. Dvorana je zahrumela v bučnem ploskanju, ne da bi delegati tisti trenutek sploh vedeli, kakšna je njegova vsebina. Zanimivo! V takih trenutkih se sprašujem, kdo ima motiv in moč, da vso to pozitivno energijo uspešno zavira že predolgo.Osnutek skupnega besedila obeh izjav je torej pripravljen. V tem trenutku, ko se ura bliža 22., še ni znano, kako se bo konferenca končala. Večina meni, da bo dogovor dosežen, nihče si ne upa napovedati, o čem in kakšen bo. Le-to je očitno, da jasnih dogovorov, ki bi temeljito olajšali pripravo pravno zavezujočega dokumenta naslednje leto, ne bo.
Povzetek današnjih dogovorov je pripravila asistentka Metka Čavka. Takole piše:
»Mehiško predsedstvo je po napetih pogajanjih v okviru posameznih manjših delovnih skupin ministrov v petek pripravilo novo besedilo, ki odraža trenutno stanje pogajanj. Besedilo, ki so ga delegati pozdravili z aplavzom, namiguje na kompromis glede ciljev za zmanjšanje emisij med bogatimi in revnimi narodi, in bi lahko odprl pot za skromen dogovor o finančni pomoči.V besedilu je omenjeno “drugo ciljno obdobje” iz Kjotskega protokola, katerega razširitev po prvem obdobju 2008-2012 je bilo glavno jabolko spora. Kompromisno besedilo navaja, da se države strinjajo, »da ni presledka (gap) med prvim in drugim ciljnem obdobjem.«Kitajska se je danes sklicevala na fleksibilnost, ko je zavrnila vsakršne pravne obveze za zmanjšanje emisij ogljika. V ZDA je Obama v preteklosti obljubljal podnebne dejavnosti, vendar pa bo to težje izvedljivo po zmagi Republikancev na vmesnih volitvah. Indija se je na presenečenje vseh nekoliko oddaljila od Kitajske, ker je dejala, da bo  razmišljala o obvezujočih ciljih, toda še ne v bližnji prihodnosti.Na področju financiranja so se EU, Japonska in ZDA obvezale za 100 milijard USD prispevek na leto za najbolj ranljive države. Ni pa še razrešeno vprašanje, ali bodo bogate države morale prispevati polovico pomoči za adaptacijo. Po drugi strani bi lahko razvite države uresničile svoje obveze skozi druge mehanizme, na primer skozi prenos tehnologije.«
Pogajalci bodo verjetno delali dobršen del noči. Počutim se kar privilegirana, ker se bom kmalu lahko odpravila spat. Z radovednostjo pričakujem jutrišnji dan, ko bo padla zavesa. Bo po predstavi ostal občutek izpolnjenosti ali praznine?

Dr. Romana Jordan Cizelj,
poslanka SDS v Evropskem parlamentu