Dnevniški zapisi dr. Romane Jordan Cizelj iz Cancuna (I)

Visoko nad Atlantskim oceanom se približujem Ameriki. Namenjena sem v Cancun. Letošnja »podnebna avantura« se je začela že nekaj tednov prej, preden smo sploh začeli s pakiranjem kovčkov. Najprej je več kot polovici poslank in poslancev, ki smo imeli odobreno potovanje in plačilo stroškov, grozilo, da nas Evropska komisija ne bo akreditirala za konferenco. Ko je bil ta problem rešen, pa so nas obvestili, da bodo vsakodnevno redno obveščanje Komisije o napredku pogajanj ter izmenjava mnenj dostopni le slabi polovici poslancev. Na konferenci v Cancunu sem želela aktivno sodelovati znotraj delegacije EU, česar pa mi novo najavljena pravila ne bi omogočala. Kljub temu sem danes na letalu, saj verjamem dobronamernosti in pripravljenosti za sodelovanje med predstavniki evropskih institucij.

Konferenco v Koebenhavnu iz leta 2009 so mnogi ocenili kot čisto polomijo, neuspeh in vsesplošno razočaranje. Sama nisem bila tako zelo razočarana nad rezultati, saj jih je pač treba ocenjevati realno. Zgodilo pa se je dvoje. Najprej so bila pričakovanja bistveno prevelika, nato pa zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov tudi dogovor, ki je bil dosežen, ni bil realno ocenjen. Za osvežitev spomina naj navedem ključne točke Koebenhavenskega sporazuma, ki ga je podpisalo 140 držav:

–    Globalno segrevanje ne sme preseči 2 0C, leta 2015 bo narejena ocena izvajanja tega cilja in možno znižanje na 1,5 0C.
–    Razvite države naj bi do konca januarja 2010 pripravile načrte ukrepov za zmanjšanje emisij, države v razvoju pa načrt ukrepov na področju podnebnih sprememb.
–    Države v razvoju so pristale na »nekakšen« mednarodni nadzorni mehanizem za spremljanje uresničevanja njihovih načrtov.
–    Razvite države bodo zagotovile nova in dodatna sredstva, ki bi se zbirala v posebnem skladu za izvajanje projektov v državah v razvoju. V letih od 2010 do 2012 naj bi države zbrale 30 milijard dolarjev, nato pa bi se sredstva večala do 100 milijard ameriških dolarjev letno v letu 2020.

Kako bo letos? Pričakovanja še zdaleč niso tako visokoleteča, kot so bila lani. Svetovna skupnost se zdaj zaveda, da se na tovrstni konferenci ne more izsiliti nečesa, na kar posamezne države niso pripravljene. Zdi se mi, da je tokrat mnogo več truda posvečenega oceni stanja in temu, da si državniki med sabo prisluhnejo. Še daleč so od tega, da se odločno približajo in končno srečajo pri uresničevanju skupnega cilja. Pa vendarle so po konferenci v Koebenhavnu države ena za drugo začele pripravljati načrte o ukrepanju na področju podnebnih sprememb. Njihove zaveze so zaenkrat še premalo ambiciozne, da bi globalno segrevanje zaustavili pod 2 0C, a proces se je vendarle začel tudi izven EU in to je dobro. Kitajska je prvič javno objavila svojo pripravljenost za omejitev izpustov kot nacionalno zavezo, vendar je to pomembno dejstvo za celotno mednarodno skupnost. Druga ključna država za uspeh mednarodnih pogajanj so ZDA, ki nas doslej še niso razveselile s čim podobnim. Obe državi skupaj sta odgovorni za 40 %  vseh izpustov toplogrednih plinov v svetu.

EU se je na pogajanja dobro pripravila, saj se stališča Evropskega parlamenta in Sveta EU ujemajo. Bistvena razlika je le v eni ključni točki, za katero pa upam, da ne bo vplivala na mednarodna pogajanja. Gre za vprašanje enostranskega znižanja izpustov EU za 30 %  do 2020, doslej imamo namreč v zakonodaji sprejeto zavezo o 20-odstotnem zmanjšanju. EU kot celota  izpolnjuje doslej dane mednarodne zaveze, saj uresničujemo zahteve Kyotskega protokola. Nekatere države članice so občutno zmanjšale svoje izpuste in s tem kompenzirale pomanjkanje ukrepanja nekaterih drugih držav. Slovenija je tu poleg Italije, Avstrije, Danske, Luksemburga, Irske in Španije žalostna izjema! Evropska komisarka za podnebne spremembe Connie Hedegaard je prav tako objavila, da so države članice uspešno zbrale 7,2 milijarde evrov (2010?2012) za pomoč manj razvitim državam, kot je bilo dogovorjeno na lanski podnebni konferenci.

Svoje dolžnosti smo izpolnili, kaj pa pričakujemo od konference v Cancunu?

–    Vključitev ponudb o zmanjševanju in omejitvi emisij v postopek Združenih narodov.
Številne razvite države in države v razvoju, vključno z EU, so na podlagi Koebenhavnskega dogovora dale ponudbe za zmanjšanje ali omejitev svojih emisij toplogrednih plinov do leta 2020. Pri teh ponudbah je potrebno razjasniti negotovosti, jih postaviti na skupni imenovalec ter cilje prilagoditi zavezi o omejitvi zvišanja globalne temperature na 2 0C.

–    Dogovor o prilagajanju na podnebne spremembe.
Gre za pomoč še posebej ranljivim državam, zlasti najmanj razvitim, otoškim in afriškim državam. V Cancunu bi moral biti dosežen dogovor o okviru, znotraj katerega bi se države same odločile o ukrepih in prednostnih nalogah za prilagajanje na podnebne spremembe. Dogovor bi moral vsebovati tudi finančne vire za prilagajanje ter spremljanje izvajanja prilagoditvenih ukrepov.

–    Dogovor o preglednosti.
Globalno segrevanje bo možno omejiti le s pospešenim mednarodnim sodelovanjem, ki pa brez ustreznega zaupanja ni možno. Zato je potrebno izboljšati sedaj veljaven sistem »nacionalnih sporočil« ter razviti spremljanje, poročanje in preverjanje o doseženih rezultatih z natančnim in preglednim obračunavanjem.

–    Dogovor o preprečevanju izsekavanja gozdov in gospodarjenju z gozdovi.
Izsekavanje in propadanje gozdov v tropskih predelih ustvarjata 15–20 % globalnih izpustov toplogrednih plinov. Na mednarodni ravni je bilo sklenjeno soglasje, da je treba položaj reševati s programom za zmanjševanje izpustov zaradi izsekavanja in propadanja gozdov v državah v razvoju, medtem ko bi se hkrati spodbujalo ohranjanje gozdov in trajnostno gospodarjenje z njimi. V Cancunu bi morali doseči dogovor o vzpostavitvi mehanizma, ki vključuje učinkovita pravila, smernice, cilje in ukrepe za države v razvoju.
Za razvite države poteka pregled pravil za obračunavanje gospodarjenja z gozdovi v okviru Kjotskega protokola. Na pogajanjih bi morali skleniti dogovor o novih pravilih za obračunavanje emisij iz rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva.

–    Dogovor o prenosu tehnologij
Na konferenci v Cancúnu naj bi bil sprejet dogovor o mehanizmu, ki bi manj razvitim državam omogočal uporabo sodobnih trajnostnih tehnologij. Sestavljali bi ga poseben center ter mreža, preko katere bi se krepile zmogljivosti v državah v razvoju: spodbujanje raziskovanja ter izmenjave znanja. Pereč je dogovor o zaščiti intelektualne lastnine.

–    Dogovor o t. i. zelenem podnebnem skladu
Lani sprejeti odločitvi o ustanovitvi sklada mora letos slediti dogovor o njegovem upravljanju. Sklad naj bi podpiral projekte, programe, politike in druge dejavnosti v državah v razvoju v zvezi z zmanjševanjem in blaženjem izpustov, prilagajanjem, povečanjem zmogljivosti ter razvojem in prenosom tehnologij. EU podpira začetek postopka za ustanovitev sklada, ki bi lahko začel delovati na naslednji konferenci ZN o podnebju konec leta 2011.

V Evropi bomo uspešnost podnebne konference v Cancunu ocenjevali glede na to, v kolikšni meri bodo izpolnjena zgoraj našteta pričakovanja. Iz zapisanega se vidi, da si želimo vsebinski napredek in se ne pustimo še enkrat ujeti v pričakovanja formalne narave. Kljub temu, da ima v naših pričakovanjih za obdobje po letu 2012 prednost nov, pravno zavezujoč dokument, pa smo pripravljeni sprejeti tudi podaljšanje Kyotskega protokola v drugo ciljno obdobje (2013–2020). Vendarle pa tokrat ne nastopamo brezpogojno, temveč imamo jasno postavljena pričakovanja o potrebni celovitosti sporazuma. Prvič, vanj morajo biti vključena vsa največja gospodarstva, vključno z ZDA in Kitajsko. Sedaj veljavni Kyotski sporazum zajema namreč le 30 % svetovnih emisij toplogrednih plinov. In drugič, odpravljene morajo biti poglavitne pomanjkljivosti Kyotskega protokola, tako da bo vzpostavljena okoljska integriteta (pravila za obračunavanje izpustov iz rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva; odvečni emisijski kuponi (surplus emission allowances); nepravilnosti pri izpustih HFC).

Še vedno sem na višini dobrih 10.000 metrov. Pod sabo zrem na belo kopreno oblakov, ki tu in tam kot kosmi vate nabrekne in se dvigne v višino. Pasovi modrine v daljavi, nad mano pa sinje modro nebo. Želim si, da bi tudi na svoji poti domov videla enkratnost narave okrog sebe in da bi se vračala s prepričanjem, da jo bomo uspeli ohraniti tudi za naše potomce.

Dr. Romana Jordan Cizelj,
poslanka SDS v Evropskem parlamentu