Direktiva ne bi znižala pridobljenih pravic v Sloveniji

Direktiva o delovnem času v primeru sprejetja ne bi poslabšala položaja slovenskega delavca, saj ga varuje slovenska nacionalna zakonodaja. Direktiva bi pomenila zgolj večjo pravno varnost delavcev v EU. V času slovenskega predsedovanja Svetu EU smo dosegli politično soglasje ministrov držav članic EU, po večletnem usklajevanju prejšnjih predsedstev, glede t. i. direktive o delovnem času. Predlagane spremembe direktive vsebujejo določila o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu ter usklajevanju poklicnega in družinskega življenja.

V skladu z zahtevami direktive, mora posamezen delavec dati osebno soglasje za daljši delavnik, pri čemer zavrnitev soglasja ne sme imeti za delavca nobenih pravnih posledic s strani delodajalca. Delavec lahko tudi – brez pravnih posledic – soglasje umakne v prvih šestih mesecih oz. v treh mesecih po končanem poskusnem delu. Delavec v povprečju treh mesecev ne more delati več kot 60 ur, razen, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali sporazumom, ki ga sklenejo socialni partnerji. V času dežurstva, ko se neaktivne ure štejejo v delovni čas, pa je zgornja omejitev 65 ur. Te se ne morejo povišati niti z dogovorom socialnih partnerjev.

Slovenski zakon o delovnih razmerjih (ZDR) ne dopušča uporabe daljše delovne obveznosti delavca z njegovim soglasjem. ZDR ne ureja dežurstva kot organizacijske oblike dela, temveč je dežurstvo urejeno v naši zakonodaji za zaposlene v zdravstveni dejavnosti, kjer se aktivni in neaktivni čas dežurstva ter odmori in počitki štejejo v delovni čas.

Zavrnitev Direktive v Evropskem parlamentu pomeni, da bo v veljavi ostala sedanja ureditev, kar za evropskega delavca pomeni neomejeno podaljševanje delovnega časa, pri čemer bo delavec v EU manj delovnopravno zaščiten.

V kolikor bi bila Direktiva sprejeta, bi pomenila večjo pravno varnost delavcev v EU, nikakor pa se ne bi poslabšal položaj slovenskega delavca, ker je zaščiten glede delovnega časa z našo nacionalno zakonodajo. Ta v ZDR že sedaj omejuje delovni čas na največ 48 ur. Direktiva pa izrecno določa, da se pridobljene pravice v nacionalni zakonodaji ne smejo znižati.