Dimitrij Rupel: "Takrat je bilo tako, danes je drugače."

Republika Slovenija je bila mednarodno priznana 15. januarja 1992. V nadaljevanju objavljamo prispevek dr. Dimitrija Rupla ob 23. obletnici mednarodnega priznanja Republike Slovenije. Čeprav je svet ministrov Evropske unije že 16. decembra 1991 sklenil, da bodo vse članice priznale samostojnost Slovenije, je formalno priznanje – v skladu s sklepom 16. decembra – nastopilo šele 15. januarja. V zvezi s tem bom navedel svoj telefonski pogovor s Hansom Dietrichom Genscherjem. 17. decembra zjutraj mi je sporočil naslednje:
»…Sklenili smo, da vas 15. januarja priznajo vse države hkrati. V bistvu priznanje že imate, saj ministrski svet o njem ne bo več razpravljal.«
»Torej je definitivno?«
»Definitivno! Bilo je še nekaj razlik. Nekateri so komplicirali, nato je De Michelis predlagal formulo, da vas priznamo 15. januarja. Če ste čakali toliko časa, boste še en mesec. Vendar bo Nemčija storila, kar je obljubila. Priznali vas bomo že pred božičem, v Ljubljano bomo poslali ambasadorja, vendar bo formalno nastopil šele 15. januarja.«

Sklep ministrskega sveta in izbira datuma sta bila rezultat slovenskih prizadevanj in svetovnega dogajanja:
1.    Po letu 1987 (Nova revija, Majniška deklaracija, nove stranke…) je bila slovenska opozicija vključena v evropske demokratične procese, ki so pripeljali do porušenja Berlinskega zidu 9. novembra 1989;
2.    Konec leta 1990 smo se Slovenci na plebiscitu – tudi zaradi zaostale in sovražne beograjske politike – enodušno odločili za neodvisno in samostojno slovensko državo;
3.    25. junija 1991 smo razglasili neodvisnost od SFRJ, nato je sledila kratka vojna, ki smo jo končali
4.    7. julija 1991 na Brionih. Takrat je Slovenija za tri mesece zaustavila osamosvojitvene postopke;
5.    7. oktobra 1991 se je ta zaustavitev (moratorij) iztekla; v istem času se je bližala koncu konferenca o Jugoslaviji v Haagu;
6.    25. oktobra 1991 se je na podlagi sklepov haaške konference in dvostranskih sporazumov JLA umaknila iz Slovenije;
7.    konec leta 1991 je razpadla Sovjetska zveza;
8.   11. januarja 1992 je Badinterjeva arbitražna komisija objavila mnenje, da je SFRJ v procesu razpadanja, in da Republika Slovenija izpolnjuje pogoje smernic glede priznanja novih držav v Vzhodni Evropi in v Sovjetski zvezi kakor tudi pogoje Deklaracije o Jugoslaviji, ki jih je 16. decembra 1991 sprejel Svet ministrov Evropske skupnosti.

Ob mednarodnem priznanju leta 1992 (pa tudi ob vstopu v EU in NATO leta 2004) smo ugotavljali, da je Slovenija dobro izkoristila zgodovinske priložnosti, ki se (kot vsak po svoje dokazujejo primeri Baskije, Benečije, Črne gore, Gruzije, Katalonije, Kosova, Kurdistana, Makedonije, Srbije, Škotske, Ukrajine…) ne ponujajo ravno pogosto. Po drugi strani sta bili mednarodno priznanje novih držav in njihovo postopno vključevanje v EU in NATO epohalen prelom s tradicijo mednarodnega komunističnega gibanja, katerega bistvena značilnost je bila »preseganje« nacionalnih meja in državne suverenosti. Leta 1992 Slovenija ni postala le vsestransko priznana država, ampak tudi tvoren člen mednarodne skupnosti v skladu z vestfalsko ureditvijo. Vestfalski sporazum ob koncu tridesetletne vojne (1648) je pomenil uveljavitev državnosti in razmejitev med državnimi in cerkvenimi oz. ideološkimi pristojnostmi.   

Zanimiv kontrapunkt k temu sistemu je današnje dogajanje v zvezi z islamskimi fundamentalisti oz. vse bolj razširjeni pojav civilizacijskih sporov in vojn oz. terorizma, ki se ne ozira na državne meje in ki izhaja iz istovetnosti državnih, vojaških in verskih meril.