Dimitrij Rupel: Slovenska zunanja politika nekoč in danes

Od narodov, ki živijo brez svoje države, se države razlikujejo po tem, da imajo svojo vojsko in svojo diplomacijo oz. zunanjo politiko. V času, ko so odločilne zunanjepolitične poteze vlekle druge nekdanje komunistične države (npr. Češka, Madžarska in Poljska), Slovenija sploh še ni bila država, torej ni postala članica Višegrajske skupine in ni – kot one – vstopila v Nato leta 1997 oz. 1999.

Slovenska zunanja politika se je ob prvotni podpori vlad Avstrije, Nemčije, Svetega sedeža in ob poznejši podpori – pa tudi zaviranju – Italije ukvarjala s približevanjem Evropski skupnosti/uniji in Natu. Evropska skupnost je bila od leta 1994 (in je še danes) obremenjena z vprašanjem, ali naj se poglobi ali razširi. Dileme so bile začasno premagane konec leta 1997, ko je prišlo do prvega predloga širitve EU (v Luksemburgu). Takrat je Slovenija ujela Češko, Estonijo, Madžarsko, Poljsko in Ciper. Leta 1998, ko Slovenija ni postala del prve skupine novih članic Nata, je na slovenskem zelniku zrasla (s strani Janeza Drnovška odločno zavrnjena) ideja, da bi severnoatlantsko zavezništvo nadomestili s protinatovsko in neevropsko “Koalicijo nove agende” (New Agenda Coalition). Velika širitev EU in Nata se je za Slovenijo, vendar za nobeno drugo nekdanjo jugoslovansko republiko uspešno končala leta 2004.

Kot vidimo, so se po tem letu dogajale manjše spremembe, ki so bile deloma povezane s terorističnim napadom Al Kaide 11. septembra 2001, do neke mere pa tudi s propadom Konvencije (2005), ki naj bi ustvarila evropsko “pogodbo o ustavi za Evropo”. Slovenija je bila vseeno uspešna, saj je leta 2005 predsedovala OVSE, leta 2007 prevzela evro in postala članica schengenskega sporazuma, leta 2008 pa predsedovala Evropski uniji. Po tem letu so se tako v Sloveniji kot v mednarodnih odnosih začele kopičiti težave, med katerimi je treba omeniti ruski poseg v Gruziji, okupacijo ukrajinskega Krima in migracije, ki so preselile v Evropo, predvsem v Nemčijo veliko azijskih in afriških ljudi, ki so si želeli boljšega življenja, včasih seveda celo preživetja.

Po letu 2014 so se začeli zapletati odnosi z Rusijo, s katero je Slovenija sicer ohranjala dobre odnose. O sprejemljivosti slovenske politike v svetovnih središčih govorijo številni vrhunski sestanki v Franciji, Veliki Britaniji in v ZDA. Med letoma 1992 in 2006 so bili slovenski predsedniki oz. ministri v Beli hiši kar štirikrat. Leta 2007 je bila slovenska vlada na Kitajskem, leta 2008 je na vrhunskih srečanjih, npr. na srečanju G8 predstavljala EU. Potem so se zunanjepolitične razmere v Sloveniji, predvsem po zaslugi ministra Karla Erjavca, začele še bolj zapletati. Vlada Janeza Janše (2020-2022) je bistveno izboljšala odnose s srednjeevropskimi državami, kar je postala priljubljena tema opozicije, protestov t.i. civilne družbe in medijev, ki so tekmovali v zaničevanju te skupine držav.

Danes je glavni problem rusko-ukrajinska vojna. Značilnost nove zunanje politike Golobove vlade in ministrice Fajonove naj bi bil obrat od srednjeevropskih povezav k t.i. jedrnim državam, ki so – kar je velik problem – odvisne od dobav energentov s strani Rusije. Evropska unija je še v času Janševe vlade podprla Ukrajino, po volitvah pa so se začele pojavljati različne nove pobude, ki se delijo na pravičniške in mirovniške. V Sloveniji so se prebudile zunanjepolitične iluzije, ki propagirajo mir in diplomacijo, v resnici pa ubirajo poti in izbirajo prijeme, ki spominjajo na politiko “pomiritve” pred drugo svetovno vojno. Na slovenski levici so opazne simpatije in nostalgije do nekdanje države Jugoslavije in tudi do Rusije.

Foto: Veronika Savnik in Matic Štojs Lomovšek