Digitalizacija RTV je mogoča

Zakon o RTVS daje pravno podlago za uvajanje novih tehnologij.
Poslanec SDS mag. Branko Grims je na ministrico za kulturo Majdo Širca naslovil pisno poslansko vprašanje glede digitalizacije. Celotno poslansko vprašanje objavljamo v nadaljevanju.

Ena od najpogosteje ponovljenih trditev v referendumski kampanji s strani ministrice ge. Majde Širca in drugih predstavnikov vladne politike je bila, da veljavni zakon “ne omogoča” digitalizacije oziroma uvajanja novih tehnologij.

Sedaj, ko je zakon o RTV Slovenija že drugič referendumsko potrjen (kar je po vseh dosegljivih podatkih edinstven primer v svetu!) bo, upam, vendarle mogoče doseči razumen pogovor o tem, kaj zakon v resnici omogoča. Zato opozarjam na naslednja določila 7. člena v zakonu, ki jih očitno ministrica in drugi predstavniki vlade oziroma koalicije bodisi ne poznajo ali pa (namerno?) napačno tolmačijo:

7. člen “RTV Slovenija mora pri načinu razširjanja oziroma predvajanja in arhiviranja programov, ki jih ustvarja v okviru javne službe (v nadaljnjem besedilu: programov RTV Slovenija), skladno s svojimi tehnološkimi razvojnimi zmožnostmi uvajati nove tehnologije, kot so internet, digitalna radiodifuzija, satelit, tako, da omogoči dostop do programskih vsebin čim širšemu krogu državljanov doma in v tujini, slovenskim narodnim manjšinam v sosednjih državah ter Slovencem po svetu.”

Že iz navedenega člena je očitno, da zakon ne samo daje jasno pravno podlago za uvajanje novih tehnologij, vključno z digitalno radiodifuzijo, ampak uvajanje novih tehnologij zapoveduje kot dolžnost javnega zavoda pri izvajanju javne službe. Več kot očitno je, da obveznost uvajanja digitalne radiodifuzije nedvoumno zajema tudi obveznost oddajanja digitalnega multipleksa ob upoštevanju dodatne obveznosti, da s temi novimi tehnologijami “omogoči dostop do programskih vsebin čim širšemu krogu državljanov doma in v tujini, slovenskim narodnim manjšinam v sosednjih državah ter Slovencem po svetu (za katere pa je že itak navedena celo obveznost ustvarjanja dodatnih programov v okviru javne službe)”. Ob tem opozarjam tudi na načelo pozitivnega prava. Zakon RTV Slovenija nalaga kot obveznost v okviru javne službe ustvarjanje, pripravljanje, oddajanje in arhiviranje treh TV programov (en posebni) ter tudi drugih programov (predvsem namenjenih zamejstvu). Zakon s tem kot obveznost vzpostavlja minimalni standard, vendar zagotovo v ničemer ne prepoveduje, da bi z uvajanjem novih tehnologij v okviru razpoložljivih sredstev producirali tudi druge programe oziroma vsebine. Vse to lahko RTV Slovenija organizacijsko sama uredi s statutom.

Edina omejitev, ki torej izhaja iz zakona, je torej zgolj to, da dodatne vsebine ali dejavnosti v okviru teh dodatnih vsebin ali programov (lahko tržne narave) ne smejo kakorkoli okrniti izrecno zakonsko obveznost v okviru javne službe. Kot posebno možnost zakon izrecno dopušča tudi trženje teh programov. Če torej razumemo, da zakon kot obveznost predpisuje v bistvu le minimalne standarde v okviru javne službe, lahko ob spoštovanju načel pozitivnega prava (kar ni prepovedano, je dovoljeno) in dejstva, da RTV Slovenija sama sprejema svoj statut in z njim lahko uredi “tudi druga vprašanja, pomembna za opravljanje dejavnosti…” ter ob upoštevanju zgoraj navedenih določil najdemo ne le ustrezno pravno podlago za uvajanje novih tehnologij (kot je digitalni multipleks), ampak iz zakona jasno izhaja, da je uvajanje novih tehnologij tudi obveznost javnega zavoda v okviru javne službe.

Ministrico za kulturo go. Majdo Širca na podlagi navedenega sprašujem naslednje:
     

1.    “Zakaj Ministrstvo za kulturo očitno napačno tolmači sedaj že dvakrat referendumsko potrjeni zakon o RTV Slovenija in trdi, da veljavni zakon “ne omogoča” digitalizacije oziroma novih tehnologij?”

2.    “Ali bo Ministrstvo za kulturo v bodoče spoštovalo načela pozitivnega prava in Ustave Republike Slovenije?”