Delavci se niso borili za miloščino, temveč za pravice, ki jim pripadajo

Delavska zveza Slovenske demokratske stranke je v četrtek, 1. decembra 2016, organizirala klubski večer z naslovom: Delavske pravice v času dr. Janeza Evangelista Kreka in delavske pravice danes. O velikem pomenu dr. Janeza Evangelista Kreka in o pravicah delavcev v njegovem času pa vse do današnjih dni  je spregovoril Aleš Primc, Jože Erčulj pa se je osredotočil predvsem na litostrojsko stavko in prispevek Franceta Tomšiča k sindikalnemu gibanju. Klubski večer je vodila in povezovala predsednica Delavske zveze SDS mag. Mojca Inkret.

Mag. Inkretova je  uvodoma na kratko predstavila, s katerimi težavami so se srečevali delavci nekoč in s kakšnimi težavami se srečujejo danes, prav tako pa je uvodno predstavila vlogo sindikatov v preteklosti in danes. Ker bo v prihodnjem tednu obletnica litostrojske stavke, ki je pomenila pomemben korak na poti k ukinitvi enopartijskega sistema, korak k uvedbi parlamentarne demokracije in korak na poti do slovenske samostojnosti, je bilo na klubskem večeru govora tudi o tem.

O dr. Janezu Evangelistu Kreku in delavskih pravicah

Aleš Primc, univerzitetni diplomirani filozof, zaposlen na Ministrstvu za kmetijstvo, raziskovalec življenja dr. Janeza Evangelista Kreka, vodja Odbora 2014 in vodja gibanja »Za otroke gre« ter aktivni državljan Republike Slovenije je povedal, da je bil dr. Janez Evangelist Krek tisti, ki je bil najbolj glasen in organizacijsko najbolj sposoben, da je ideje o delavskih pravicah razširil in v veliki meri uveljavil v svojem času. Primc je povedal, da je pri Kreku »socialna delavska nota zorela sočasno z njegovim študijem.« Dr. Janez Evangelist Krek je po šolanju v Ljubljani s študijem nadaljeval na Dunaju, kjer se je seznanil s krščanskimi socialisti, kjer so o delavskih pravicah govorili povsem drugače kot so o njih razlagali tisti, ki so bili takrat najbolj glasni – socialisti in anarhisti. Kot duhovnika ga je motilo, da je bil komunizem brezbožen, saj je menil, da je temeljna človekova narava sestavljena iz telesa, duha, duhovnosti in duše ter da komunizem zanemarja duhovni del. Za dr. Kreka je bila pomembna povezava med katoliško vero in delavskimi pravicami. Primc je spomnil, da je v tistem času papež  Leon XIII napisal encikliko Rerum novarum, ki je bila namenjena prav delavskemu vprašanju. »V državah ti. prvobitnega kapitalizma, kjer je bilo izkoriščanje hudo in so delavci živeli v težkih pogojih, se je izjemno širil vpliv marksizma in predmarksističnih komunističnih ideologij. Katoliška cerkev pa je ugotovila, da je treba nekako ustaviti širjenje ateističnih komunističnih idej, enciklika pa je bila namenjena prav temu, da se naredi nek razloček med tistim, kar je v komunistični socialistični ideji morebiti dobro in tistim, kar ni.« Aleš Primc je glede dr. Kreka dejal, da je le-ta večkrat izpostavil, da delavci potrebujejo pravico, ne pa miloščine. »Njegova ideja je bila, da se  delavci ne rabijo boriti za miloščino, temveč da se morajo boriti za nekaj, do česar so upravičeni. Vendar ne, da to prosijo, temveč, da to zahtevajo.«

Primc je povedal, da je dr. Krek sočasno z izobraževanjem iz tega področja vodil tudi organizacijsko delo v slovenskih deželah, hkrati pa je tudi podlistke na temo delavskega vprašanja in delavskih pravic v časopis Slovenec. Aleš Primc je tudi povedal, da dr.Krek nikoli ni vprašanja o delavcih razumel in obravnaval strogo ločeno in izolirano od vsega sveta. »Iz teh podlistkov pa je nastalo njegova ideja, ki jo je poimenoval socializem. Toda Krek pod tem pojmom ni razumel ideologije komunističnega socializma,« je povedal Primc. Poudaril je, da je za dr. Kreka socializem nekaj, kar je nasprotno liberalizmu in individualizmu. Takole je pisal dr. Krek: »Po naših krajih se razširja individualizem in potrošništvo, vse je zavedeno na posameznika na individuum in razvila se je ideja liberalizma, individualisti, mi, socialisti, pa razumemo, da posameznik ni center sveta, saj sam ne more niti preživeti, zato verjamemo, da je skupnost tista, ki je pomembnejša od posameznika, tudi ko gre za zagotavljanje njegove lastne sreče in ker se skupnost latinsko imenuje »socius«, potem smo mi socialisti, ker zagovarjamo velik pomen skupnosti in skupnega. Mi socialisti smo »družniki«.« Na takšen način je idejo socializma po dr. Kreku povzel Aleš Primc, ki je ob tem dodal, da je Krekov prevod socialistov družniki, to pa so tisti, ki delamo skupaj dobro za vse nas. »Njemu se niti sanjalo ni, da se bo danes socializem drugače razumel kot ga je razumel on. Zanj je bilo socialno – skupno, družbeno. In te temeljne tujke nikakor ni hotel prepustiti socialistom za njihovo ideologijo;« je povedal Primc.

Nato je Primc predstavil še temeljni oziroma osrednji koncept ideje dr. J.E. Kreka. »Njegov osrednji koncept in temeljna stvar, ki v družbi funkcionira, je eksistenčno pravo, ki pomeni samo to, da ima vsak človek pravico do življenja in vsak človek, ki dela, si mora to pravico do življenja zaslužiti s svojim delom. On je do konca neizprosen v tezi, da kdor lahko dela in ne dela, naj ne je. Mogoče bi nekomu, ki je revež, nekaj dal iz sočutja, toda iz vidika elementarne pravičnosti mu ne bi dal ničesar, vse dokler bi ta revež bil sposoben dela. Krek dolžnosti do dela ne razume samo kot dolžnost temveč tudi kot pravico. Če pa nekdo ne dela, ker je prizadet, star, invaliden, ker je otrok, ker je doživel delovno nesrečo, pa je z vidika pravičnosti nujno, da družba poskrbi zanj, zato, da bo lahko izvajal svojo pravico do življenja,« je pojasnil Primc. Po njegovih besedah dr. Krek torej ni za to, da se ljudi izkorišča, ampak da delajo za to, da lahko preživijo. »Krek tudi zelo jasno pove kakšna mora biti plača delavca – to ni plača, da ti ne bi mogel preživeti svoje družine. Plača mora biti taka, da lahko preživiš sebe in svojo družino, torej da lahko kupiš hrano, obleko, stanovanje, in da ti ob vsem tem ostane še nekaj viška za varčevanje. Pravično plačilo zanj torej je, da za pošteno delo  normalno preživiš, ne da bi moral prositi vbogajme,« je pojasnil Primc. Prav tako naj delo ne bi bilo samo sebi namen oz. temu, da bi garal od jutra do noči, ampak naj bi bilo namenjeno temu, da bi lahko vsak človek živel polno življenje. »Po mojem  je bil dr. Janez Evangelist Krek prvi, ki je vzpostavil standarde, kaj razumeti pod državo blaginje.«

Primc je v svojem nastopu tudi zavrnil tezo, da naj bi bil dr. Krek prvi, ki naj bi podpiral univerzalni temeljni dohodek (UTD). »Zanj bi bilo to rušenje načela pravičnosti, da nekdo, ki lahko dela, naj ne dela, in celo oteževanje, če ne celo onemogočanje poti zveličanja vsakega posameznika. Kajti kjer ljudje ne delajo, pa bi lahko, začnejo razmišljati o neumnostih, o ustvarjanju nereda in nestabilnosti v družbi,« je dejal Primc.

Primc je navsezadnje na kratko spregovoril tudi o zadružnem gibanju in zadružništvu, katerega motor je bil tudi dr. Krek. »To je bilo v prvi vrsti posredništvo, ko so se kmetje, ki so vsak zase imeli malo, združili, da bi skupaj imeli več,« je dejal Primc in dodal, da  je ideja v zadružništvu v vzajemni samopomoči. Izpostavil pa je tudi zgodovinske razloge, zaradi katerih je do zadružništva lahko prišlo.

O litostrojski stavki in začetkih sindikalnega gibanja

V nadaljevanju večera pa je o litostrojski stavki in delavskih pravicah v času samoupravljanja spregovoril Jože Erčulj, režijski delavec v podjetju Litostroj, dolgoletni predsednik KNSS Litostroj,  dolgoletni podpredsednik ljubljanske regije KNSS, dolgoletni predsednik Nadzornega odbora KNSS  ter sopotnik/sodelavec Franceta Tomšiča

Jože Erčulj je uvodoma orisal situacijo v podjetju Litostroj leta 1987, v času torej pred stavko, ki je potekala 9.12. »V Litostroju je bilo leta 1987 samoupravljanje na višku. V tovarni je bilo 20 TOZD-ov, 5000 zaposlenih ljudi, na različnih sestankih znotraj firme smo glasovali za odločitve z dvigom rok, tako da je bilo videti, kot da resnično samoupravljamo. Toda, če je bil takrat kdo proti kakšni odločitvi, je takoj naslednji dan izginil iz delovnega mesta – ali je šel na bolniško ali pa je  izgubil službo. Seveda je med ljudmi vladal nek strah in kot rečeno – vse je bilo zaradi sodelovanja pri odločitvah z dvigom rok bilo videti res demokratično, ampak konec koncev smo samo dvignili roke, odločali pa o ničemer,« je povedal Erčulj. Prav tako je dodal, da je podjetje v tistem času moralo vsako leto zaposliti 2-3% ljudi, ne glede na to, ali je bilo poslovanje čez leto pozitivno ali ne. »Takrat so poslovne podatke ugotavljali glede na tonažo, nihče pa ni gledal finančnega poslovanja podjetja. Če je bilo tonaže premalo, so konec leta poskrbeli, da se je vse skladalo,« je dejal. Povedal je še, da iz tovarne med delovnim časom ni bilo izhodov, dovolilnice za izhode so delavci dobili samo izjemoma. Sicer pa se je v Litostroj na dnevni ravni pripeljalo najmanj 25 avtobusov delavcev, ki so hodili delat v to tovarno tako iz Dolenjske, iz Logarske doline, iz Škofje Loke …

»Na dan stavke smo dobili  tako imenovane bruto-listke. Na njih je bilo takrat ročno spisano, koliko ur si oddelal, ali si bil na bolniški, ipd. in koliko bo plačilo. Takrat, ko smo tiste listke dobili, je bila tudi visoka inflacija, predhodna obljuba  s strani vodstva pa je bila, da bo plača 30% višja. Torej, ko smo dobili tiste listke, so nekateri delavci začeli kričati, da za tak majhen denar ne bodo več delali, nezadovoljstvo je bilo veliko,« je povedal Jože Erčulj. Nato je opisal, kako so se delavci iz posameznih tovarn zbirali ter skupaj s kričanjem ter zahtevo po višjih plačah odpravili ven iz tovarne na glavni vhod. »Vsi smo bili v delovnih oblekah in delovnih čevljih, zunaj pa -14 stopinj. Naša zahteva pred glavnim vhodom tovarne je bila, da želimo višje plače. Nihče iz vodstva ni prišel pred nas, tako da smo kakšnih 15-20 minut vpili, nato pa je nekdo prinesel litostrojski grb in zastavo in smo začeli vpiti gremo na občinske voluharje. Vratarji so nam odprli zapornico in smo šli peš do občinske stavbe v Šiški. Ker tudi tam ni bilo nikogar, smo odšli do takratnega skupščine danes parlamenta, in smo mislili, da nas bo tam kdo pozdravil,« je povedal Erčulj in dodal, da so delavci želeli višje plače,  in da si takrat  niso upali vpiti »dol s komunizmom.«

»Pred takratno skupščino nas je želel nagovoriti takratni predsednik sindikata Zec Fadil, ki ga je nastavila Partija, in ki nas je skušal pomiriti, a smo ga izžvižgali. Nato nas je nagovoril takratni generalni direktor Jože Šlander, ki je rekel, da ni kriv za to, da so plače nizke in da jih bomo dobili, ko nam plačajo iz Iraka,« se je spominjal Erčulj. Po teh dveh nagovorih pa je pred jezne delavce stopil France Tomšič, ki je prav tako apeliral na razum delavcev, vendar pa je povedal, da so za situacijo krivi direktorji TOZDov in sindikat, ki v enem letu za delavce ni naredil nič. Kot se spominja Erčulj so tisti sindikati, ki so delovali v času samoupravljanja, skrbeli samo za ozimnice delavcev, urejali so počitnice ter obiskovali delavce na bolniški. O kakšnih delavskih pravicah takrat niso vedeli nič. 

»Spomnim se, da so Tomšiča po nagovoru potem potegnili v skupščino in so se pregovarjali z njim, mi stavkajoči delavci pa smo v tistem času stali zunaj v tišini. Nato je nekdo zavpil: »Gremo v Cankarjev dom, saj smo ga mi naredili« – takrat smo namreč od plač dajali prispevke za gradnjo le-tega,« je povedal Erčulj. Dodal je, da so se očitno v tem času, ko so prvi delavci šli peš od Litostroja do takratne skupščine (razdalja dobrih 5 kilometrov), očitno v Litostroju organizirali, saj so v Cankarjev dom prišli tudi mnogi drugi delavci iz Litostroja, tako da je bila Gallusova dvorana Cankarjevega doma nabito polna. »Tam je ponovno spregovoril Tomšič, ki je imenoval 16 članov stavkovnega odbora in ki je tudi predstavil naše zahteve do vodstva,« je povedal Erčulj. Poudaril je, da so delavci takrat prvič slišali besedo »stavka« in »stavkovni odbor«, Tomšič pa je te stvari poznal, saj je delavsko gibanje spoznal v Nemčiji, kjer je delal 12 let.

Tomšič je leta 1987 v Cankarjevem domu predstavil pet stavkovnih zahtev, in sicer:
1. Dvig plač za 50 odstotkov,
2. Razrešitev vseh direktorjevTOZDov,
3. Razrešitev konference sindikata Litostroja vseh sindikatov Tozd ter demokratično izvoliti nov sindikat, ki ne bo odvisen od partije in vodstva.
4. Ukinitev dodatne stimulacije za izbrance.

Če to ne bi bilo izvršeno, pa je bil sprejet sklep, da bo sledil ponoven protest pred skupščino 16. decembra in da bi tja povabili celo Slovenijo. Po mnenju Erčulja je bil tak sklep sprejet tudi zato, ker se je komunistična partija bala množic na prostem, saj ni želela, da bi se videlo nezadovoljstvo ljudi.

»Zanimivo se mi je zdelo, da naslednji dan v službi nihče ni govoril o tej stavki, kot da se ni nič zgodilo. Čez en teden pa je Tomšič sklical zbor delavcev celega Litostroja, da bo poročal o zahtevah, ki smo jih takrat postavili. Potem je povedal, da je treba ustanoviti stranko. Takrat smo bili kar malo prestrašeni, saj toliko smo pa že vedeli, kaj pomeni v komunističnem režimu ustanoviti stranko. Takrat so nekateri partijci skočili nanj, da bi mu njegovo namero preprečili, France pa je v svojem zanosu kar našteval člane Iniciativnega odbora prve slovenske Social-demokratske stranke. Vsi delavci smo ob njegovih besedah ploskali in vzklikali,« se je spominjal Erčulj. Po njegovih besedah so potem seveda potekale volitve za vodstva sindikata, a so bili ponovno izvoljeni stari kadri. »Tomšiča pa so potem zasliševali, mu niso dali dela, so ga dali zelo na stran, tako da je kar nekako životaril. Še dve leti in pol po stavki ni bilo ne duha ne sluha o novem sindikatu. Po treh mesecih je odšel iz Litostroja, ker je postal poslanec in je tudi kot poslanec skrbel za pravice delavcev – vložil je zakon o stavki, pa zakon o reprezentativnosti sindikatov. Prej vsega tega sploh ni bilo,« je povedal Erčulj.

Ko je sklenil svoje spomine na litostrojsko stavko, je Erčulj dejal, da si takrat nihče ni mislil, da bi v Litostroju, takratnem stebru samoupravljanja oz. komunizma, kjer so bili zaposleni tudi nekateri starši tistih, ki so danes funkcionarji, npr. starši Toneta Ropa, Janeza Kopač, etc., lahko prišlo do stavke. O takratnem dogajanju so poročali tudi tuji časopisi, pa tudi takratni politiki so morali zaradi litostrojske stavke na zagovor k vodstvu Partije, kajti do takrat so bile pri nas znane samo občasne prekinitve dela, nikoli pa se ni kar odšlo iz tovarne in stavkalo.

Po mnenju Jožeta Erčulja je bil France Tomšič v času litostrojske stavke s svojimi idejami še osamljen jezdec, pa vendar je bil začetnik strankarskega in sindikalnega gibanja na Slovenskem.