Ddr. Klemen Jaklič: "Primer zoper Janšo je pravna izmišljotina"

Predavatelj prava na Harvardu je med drugim opozoril, da gre v procesu Patria za posiljen primer zaradi ravnanj, ki so v izrecnem nasprotju z neposrednimi zahtevami ustave po pravnem – nearbitrarnem – obravnavanju. Primer konkretno zoper Janeza Janšo pravno nikoli ni obstajal. Trdim, da kdor razlaga ali celo odloči drugače, ta ne odloča po pravu. Je ali povsem zanič pravnik ali pa pa ga ženejo vzgibi zunaj prava, ki imajo pred sebolj le en clij: obsoditi, ker gre za konkretno osebo, ki jo je treba obsoditi. Takšni uporabi prava se čutim dolžnega upreti kadarkoli in za kogarkoli gre, imena me pri tem ne zanimajo. Primer zoper Janšo je pravna izmišljotina ne le zaradi popolnega neujemanja neugotovljenega dejanskega stanja s povsem drugačnimi elementi dejanskega stanja kot je opredeljeno v očitanemu kaznivem dejanju iz 269. člena Kazenskega zakonika, kar so javnosti pojasnili že drugi. Gre za posiljen primer tudi zaradi ravnanj, ki so v izrecnem nasprotju z neposrednimi zahtevami Ustave po pravnem – nearbitrarnem – obravnavanju. Zgolj trije primeri v ilustracijo.

    Prvič, obtožni predlog je sestavila in v proceduro vožila tožilka, ki je vedela, da je bila v ustavno nedopustnem konfliktu interesov. Resen pravni problem je v tem, da naj bi bila tožilkin soprog in Janez Janša baje »na bojni nogi« zaradi vrste ponavljajočih se resnih konfliktov. Če je to res bi se, kot sem enkrat že pojasnil, morala tožilka izločiti, še posebej, ko je bila takšna izločitev, in s tem zavarovanje nepristranskosti postopka, z lahkoto mogoča. Kdor je ignoriral to dejstvo in zavestno vztrajal pri neizločitvi, je ne le kršil Ustavo ampak žal dal tudi jasno vedeti, da v tem primeru zavestno odloča  arbitrarno, po vzibih zunaj prava.
   
    Drugič, tožilstvo je namenoma vložilo obtožni predlog in ne obtožnice. V delu v katerem ta sedanja ureditev omogoča preganjanje političnih prvakov brez možnosti predhodne sodne preverbe (in ko bi bila ta sicer povsem mogoča prek obtožnice), je zakonska ureditev po veljavni doktrini brez dvoma neustavna. Sodnica je to vedela, pojasnilo je bilo v javnosti, a nikoli odgovorjeno. Vsak redni sodnik v Republiki Sloveniji pa je po 156. členu Ustave izrecno dolžan, v primeru, če se pojavi dvom v ustavnost neke določbe zakona, postopek ustaviti in za razrešitev vprašanja najprej povprašati Ustavno sodišče. To se ni zgodilo, ta »neugodni« vidik se je kot kaže zavestno potlačilo. Kdor tako neposredno ignorira zahtevo izrecne ustavne določbe, ta se odloči ravnati v nasprotju s pravom, pri odločanju ga očitno žene nekaj drugega, arbitrarnega.
   
    Tretjič, neizbrisni madež za pravnost primera predstavlja tudi zaplet okoli vprašanja nedopusntosti morebitnih »dokazov«, ki so bili pridobljeni v tujini na način, ki po naši Ustavi krši človekove pravice. Ali je za pravnost postopka potrebno tovrstne »dokaze« izločiti? Kdor v tako občutljivem primeru, ob tako resni ustavnopravni dilemi, ignorira dejstvo, da je potrebno postopek prekiniti in vprašanje pred nadaljnjim odločanjem razrešiti na Ustavnem sodišču (izrecna zahteva 156. člena Ustave), ta prav zares zavestno ravna v nasprotju s pravom. Primer zoper Janšo je pravno uničen, na njem je neizbrisljiv madež arbitrarnosti. Karkoli pride iz takega procesa, ni pravo. Žrtve tovrstnega obravnavanja – nespoštovanja – prava smo v prvi vrsti vsi državljani, ki v zadevi ne bomo izvedeli resnice in ne dosegli pravice, kakršnakoli ta že pač je. Pravne inštitucije ste za to, da sodite po pravu in zgolj pravu. Le tako nam lahko prinašate resnico in pravico. Tega iz zavoženega procesa ne bo. Proces zoper Janšo je v pravnem smislu škandal prve kategorije. Postopka zoper Riedla in vpletene na Finskem, ki so bili akterji v zadevi, ni mogoče primerjati s slovensko zlorabo prava zoper Janšo. Za razliko od omenjenih, ki to priznavajo, o njem ni enega samega dokaza, da bi se s komerkoli kdaj sploh srečal ali o tem s kom govoril oziroma za to vedel. Kdor koli je tu noč in dan izenačil, ni odločil po pravu temveč vsaj po neobrzdani želji, če ne čem hujšem.