Dati glas žrtvam

V prešnji številki Družine so na 24. strani objavili poziv državnozborske komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, naslovljen na žrtve, ki so bile za časa totalitarnega režima tarče terorja s strani Službe državne varnosti (SDV) oziroma Udbe.O namenu in prvih odzivih na poziv so v Družini objaviili intervju s predsednico komisije, poslanko SDS EVO IRGL. Zakaj ste se odločili za tak korak in kaj si od njega obetate?Do tega koraka me je pripravila poteza predsednika države: visoko državno odlikovanje je podelil Tomažu Ertlu, človeku, ki je dvanajst let vodil SDV oziroma Udbo. Pričevanja ljudi, ki so na lastni koži izkusili različne oblike represije totalitarnega režima – pričevanja že prihajajo na naš naslov –, lahko pripomorejo k temu, da bo javnost na podlagi življenjskih zgodb prizadetih dojela, da je bilo to odlikovanje nekaj, kar se nikoli ne bi smelo zgoditi, česar si avtoriteta, kot je predsednik države, ne bi smela dovoliti. Znašli smo se namreč v položaju, ko demokratična država Slovenija visoko odlikovanje podeljuje nedemokratični republiki Sloveniji. Skregano z zdravo pametjo in z vrednotami, ki jih Slovenci kot evropski narod gojimo.

Prve odzive, kot pravite, že dobivate, čeprav je od objave javnega poziva minilo razmeroma malo časa.Moram priznati, da sem bila na začetku tudi sama kar presenečena, saj si nisem mislila, da bo odziv tako hiter. Že ko sem pred novim letom objavila poziv, se je že isti dan odzvalo precej ljudi. Veliko je bilo tudi klicev v državni zbor. Jaz osebno in strokovne službe pregledujemo prispelo dokumentacijo, že prvi vpogled vanjo pa jasno kaže, kako delovanje prejšnjega režima in posebej Udbe še danes določa življenje ljudem.

Toda to spoznanje je v izrazitem nasprotju z mnenjem koalicijskih članov vaše komisije, ki so prepričani, da kršenje človekovih pravic v preteklosti nima nobene povezave s kršitvami človekovih pravic v sedanjosti, s čimer naj bi se izključno ukvarjala komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti!Na takšno razumevanje nikakor ne morem pristati. Narod, ki ne pozna lastne zgodovine, ki ne prizna preteklih dogodkov, tako močno zaznamovanih s kršitvami temeljnih človekovih pravic in svoboščin, kot se je to dogajalo pri nas, ima tudi v sedanjosti prav zaradi tega probleme s priznavanjem občečloveških vrednot. Šele, ko bo slovenski narod prepoznal in sprejel zgodovino, kakršna je bila, bo lahko v polnosti demokratično zaživel.Kot predsednica komisije se nisem prvič srečala z miselnostjo, kot jo opisujete. Podobno se je dogajalo, ko smo obravnavali povojne poboje in je bilo s strani koalicijskih poslancev slišati, češ da je taka razprava nepotrebna, da ni smiselno obujati preteklosti in podobno. Toda to preprosto ni res! Ravno zato, ker v preteklosti nismo znali razčistiti s temi stvarmi, imamo danes velike težave, mlajše generacije pa se sprašujejo in želijo vedeti, kaj se je dogajalo v tistem obdobju. Kot predstavnica mlajše politične generacije, ki nisem čustveno in časovno vezana na te dogodke, lahko lažje posežem vanje in skozi različne pobude dosežem, da bomo zmogli zgodovino ovrednotiti na resnicoljuben način. Kajti to ni samo vprašanje politike, temveč predvsem vprašanje resnice in vesti.

Pa tudi vprašanje stroke. Zakaj ste se s pozivom, ki želi razgaliti delovanje tajne politične policije, obrnili na konkretne ljudi, ne pa na raziskovalne in arhivske ustanove? Ali je to neka nezaupnica tem ustanovam, ker doslej pričevanjskega vidika preteklih represalij še niso dovolj raziskale? Ne bi rekla, da je to nezaupnica tem ustanovam. Po zgodovinopisni in delno tudi arhivski strani je marsikaj glede delovanja SDV oziroma Udbe že znanega. A stvari se po Ertlovem odlikovanju dogajajo tudi na neki drugi ravni, ki ni samo strokovno-zgodovinsko ovrednotena, temveč nosi za sabo tudi tisto najbolj osnovno človeško plat. To je bolečina ljudi in velika prizadetost ob tem odlikovanju.To odlikovanje ne sme pomeniti splošnega strinjanja politike s preteklimi kršitvami človekovih pravic in svoboščin. Predsednik države je kršil 34. člen ustave, ki pravi, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva. Z odlikovanjem je dr. Türk legitimiral početje Ertla in Udbe in tako vnovič prizadel dostojanstvo ljudi, ki so bili žrtve represij tajne politične policije. Ti ljudje so se po predsednikovi sporni odločitvi spraševali, kaj lahko storijo zoper njo, kako se ji lahko uprejo. Treba jim je dati besedo; slišati moramo konkretne zgodbe ljudi s konkretnimi imeni in priimki; prisluhniti moramo pričevanjem ljudi, ki dolga leta niso smeli in mogli govoriti in imajo še danes velike težave, ko želijo spregovoriti.

Strah?Da, tudi strah je še vedno navzoč, in občutek, da še vedno nekdo nekaj nadzira.Prej sva govorila o arhivih. Ali ni po svoje »zanimivo«, da je bilo prav za časa gospoda Ertla uničene veliko dokumentacije, tudi tiste o povojnih pobojih in o tem, kje so grobišča? Preteklost, ki je veliko Slovencem še vedno tako zelo blizu, da je del njihove sedanjosti, so načrtno želeli nekam potlačiti, jo za vedno izbrisati. Ertlovo odlikovanje nujno načenja tudi zgodbo o uničenih arhivih, ki se v nobeni normalni demokratični državi ne bi smela zgoditi.

S svojim pozivom želite torej ojačati glas ljudi, ki so bili o svojem trpljenju – mnogi so ga prestajali tudi zaradi svoje vernosti – prisiljeni molčati?Seveda! Predvsem pa si želim, da bi bil s tem storjen korak naprej k narodni spravi, potem ko smo se zaradi odlikovanja gospodu Ertlu od nje, žal, še bolj odmaknili. Na seji naše komisije, ko smo razpravljali o tem odlikovanju, je publicistka Alenka Puhar dejala, da to odlikovanje žali njen moralni čut. Prepričana sem, da žali moralni čut velike večine Slovencev, zato bi moral predsednik države znova premisliti o svoji odločitvi in priznati napako. Še ima priložnost za to.
 
Ali vaš poziv k pričevanju o totalitarnih časih cilja tudi na moralni čut uslužbencev SDV oziroma Udbe, da spregovorijo o tem, kaj in kako so delali, kdo jim je dajal ukaze?Enkrat je bil v okviru komisije za peticije že sprožen tak poziv. Morda se spomnite, da je v razpravi o povojnih pobojih vodja kriminalistične akcije Sprava na zvezo borcev naslovil pobudo, naj javno pozove svoje člane, ki kaj vedo o pobojih in se skrivajo za zavezo molčečnosti, k sodelovanju s pristojnimi organi. Sama sem ta poziv ponovno naslovila na javnost, potem pa sem doživela ostre napade s strani medijev, predsednika zveze borcev, različnih drugih organizacij, češ, kako si sploh drznem posegati na to področje. V sedanjem pozivu se nisem neposredno obrnila na ljudi, ki so delali v tajni politični policiji, pa ne zato, ker bi morda izgubila pogum, temveč zato, ker sem prepričana – toliko so me že naučile dosedanje izkušnje –, da bi tako pobudo zlonamerno interpretirali kot provokacijo. Seveda pa so vsa pričevanja, za katera bi se sodelavci Udbe vendarle opogumili, dobrodošla in jih bomo zagotovo pregledali.

Kaj boste naredili z zbranimi spričevanji?Do zdaj (pogovarjali smo se v ponedeljek, 11. januarja; op. B. Š.) smo jih dobili okrog 40. Nekatera se nanašajo prav na obdobje dvanajstletnega vodenja Udbe s strani gospoda Ertla. Nekaj je pričevanj o dogodkih neposredno po letu 1945, pa tudi za leta pozneje. Imamo torej pričevanja iz različnih obdobij, zato jih moramo najprej razvrstiti. Potem bomo tudi te ljudi poklicali. Nekateri pa želijo osebno govoriti z mano, tako da bomo šele nato lahko zapisali njihove zgodbe. Upam, da bomo zbrano in preverjeno gradivo lahko izdali v zborniku in z njim pokazali, kakšen človek je dobil državno odlikovanje in kakšno organizacijo je vodil, ter skozi kakšne preizkušnje so šli posamezniki skozi različna obdobja totalitarnega sistema.
 
Ali boste zbornik, če ga boste res imeli priložnost izdati, poslali predsedniku države?
Ne vem, zakaj ne. Menim, da bi mu takšno branje celo koristilo.
BOGOMIR ŠTEFANIČ ml.