Danes je v državnem zboru potekalo XX. Vseslovensko srečanje z naslovom »Mladi Slovenci v zamejstvu in po svetu - nosilci prihodnosti slovenstva zunaj meja domovine«. Zbrane goste sta nagovorila podpredsednik državnega zbora poslanec Danijel Krivec in predsednica Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu poslanka Suzana Lep Šimenko.
Suzana Lep Šimenko je izrazila zadovoljstvo, da se je zamisel o vsakoletnem srečevanju v Državnem zboru zasidrala v zavest in da je za nekatere to druženje postalo nepogrešljiv postanek ob obisku domovine. Poudarila je pomembnost prenosa domoljubja iz generacije v generacijo.
V nadaljevanju objavljamo celoten nagovor Suzane Lep Šimenko.
Spoštovane rojakinje, spoštovani rojaki!
V izjemno čast mi je, da vas lahko tudi letos pozdravim v Državnem zboru na tokrat jubilejnem, 20. Vseslovenskem srečanju.
Nadvse sem zadovoljna, ko vidim, da se je zamisel o vsakoletnem srečevanju v Državnem zboru zasidrala v našo zavest. Posebej me veseli, da je za nekatere izmed vas naše druženje postalo nepogrešljiv postanek ob obisku domovine. Da Slovenijo čutite kot dom, v katerega se radi vračate in s katerim ste neločljivo povezani. Vaša prisotnost potrjuje, da želite biti tvoren del slovenskega naroda in Državni zbor je več kot ustrezno mesto, kjer lahko izrazite svoje mišljenje in poglede ter tako tudi vplivate na usmeritve Republike Slovenije na tem področju.
Vseslovensko srečanje pa ni le priložnost za naslavljanje aktualnih zamejskih in izseljenskih tematik, temveč je tudi prostor za srečevanje, tkanje novih poznanstev in vezi, izmenjavo idej in povezovanje za dobrobit celotnega slovenskega naroda. Prepričana sem, da je tovrstno sodelovanje plodno ter pomembno prispeva h krepitvi slovenske identitete, ne glede na državne meje. Pomembno je, da se zavedamo, da smo vsi Slovenci pomembni pri ohranjanju slovenske identitete, ne glede na to, kje se nahajamo.
Pri izbiri naslova za letošnje Vseslovensko srečanje smo se zavedali pomena medgeneracijskega sodelovanja v slovenski skupnosti v zamejstvu in po svetu. Že star pregovor pravi, da »na mladih svet stoji«, a ne le svet, na mladih sloni tudi prihodnost slovenstva.
Prav je, da se tega zavedamo, mladim prisluhnemo, jih razumemo ter jim pri njihovem odgovornem poslanstvu stojimo ob strani, ter nudimo ustrezno podporo. Le na ta način bomo izkušnje, znanje in modrost starejših združili z znanjem in idejami mladih, ki imajo pogum, potrebujejo le priložnost ter ustrezno podporo.
Danes bodo svoja stališča o prihodnosti slovenstva predstavili predstavniki mlajše generacije Slovencev: Natko Štiglić iz Hrvaške, Julija Cvetkovič iz Avstralije in Sandro Quaglia iz Benečije. Veselim se priložnosti, da spoznamo njihova prizadevanja, izzive in načrte za prihodnost. Prav tako sem vesela, da boste svoje dragocene izkušnje v nadaljevanju srečanja delili tudi vi, spoštovani udeleženci.
Zasluge za ohranjanje slovenstva in ljubezni do domovine med generacijami Slovencev, rojenih zunaj meja naše domovine, gredo nedvomno njihovim predhodnikom. Posameznikom, ki navkljub fizični razdalji nikoli niso pozabili svojih korenin, jezika in kulture in ki to bogastvo še danes prenašajo na svoje zanamce, v močni želji, da slovenstvo nikoli ne bo zamrlo.
Zavedam se, da je ohranjanje narodne identitete v tujejezičnem okolju ter ob veliki geografski oddaljenosti od domovine in pritiskih okolja zagotovo težka naloga, zato sem toliko bolj ponosna na vas, ko z druženji z vami vidim bogate sadove vaših prizadevanj.
Kot vedno poudarjam, ste Slovenci zunaj meja domovine v veliki meri zaslužni tudi za mednarodno priznanje Slovenije kot neodvisne in samostojne države, za kar vam bo domovina venomer hvaležna. Tako kot takrat, tudi danes ostajate ambasadorji slovenstva, ki s ponosom širite prepoznavnost naše države in ljubezen do slovenskega naroda širom sveta. Vaša neizmerna želja po ohranitvi identitete, jezika in kulture, vaš ponos na domovino, je lahko pogosto za zgled tudi nam, doma v Sloveniji.
Prizadevanje za ohranitev in krepitev slovenstva v skupnem slovenskem prostoru sodi tudi med ključne naloge Republike Slovenije. Državnozborska Komisija je poleg Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ena izmed poglavitnih nosilcev sodelovanja med Republiko Slovenijo ter Slovenci zunaj njenih meja. Komisija je stična točka vseh Slovenk in Slovencev doma in po svetu. Je mesto, kjer s sodelovanjem in povezovanjem sooblikujemo politike, zato smo vedno odprt sogovornik za vse pobude, mnenja in predloge slovenskih skupnosti.
Kot predsednica Komisije si močno prizadevam, da je povezovanje in sodelovanje intenzivno in plodno. Ter koliko je le mogoče neposredno, saj je le preko srečevanj in skozi dialog moč spoznati položaj Slovencev, ki živite zunaj meja Slovenije.
Ob obiskih slovenske skupnosti v zamejstvu in po svetu sem vedno znova ganjena, ko začutim vašo ljubezen do domovine, ki jo nosite v srcih. Hvaležna sem vam za topel sprejem, ob katerem je navkljub oddaljenosti od domovine, vedno močno čutiti njen pridih. Kar kaže na dejstvo, da niste pozabili na svoje korenine, na rodno slovensko zemljo, kulturo in jezik. Kljub kilometrom, ki nas ločujejo, nas čutenje in ljubezen do domovine povezuje, bogati in dela enotne. Slovenija je in bo ostala domovina vseh Slovencev, ne glede na to kje živimo.
Spoštovane rojakinje, spoštovani rojaki, dragi Slovenci, naj se vam v zaključnih besedah zahvalim za vso vašo požrtvovalno delo za dobrobit slovenske skupnosti in slovenstva.
Iskrena hvala in dobrodošli doma, doma v naši domovini, ki letos šteje že 33. let! Uspešno srečanje in druženje danes tukaj v Državnem zboru in prijetno bivanje v Sloveniji. Verjamem, da se prihodnje leto ponovno srečamo! Vse le dobro!
V nadaljevanju objavljamo nagovor podpredsednika državnega zbora Danijela Krivca.
Spoštovani gospod minister Matej Arčon, cenjena predsednica Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Suzana Lep Šimenko, spoštovani Slovenke in Slovenci v zamejstvu in po svetu, dragi gostje,
vesel sem, da me je tudi letos doletela čast, da vas nagovorim na tradicionalnem, že XX. Vseslovenskem srečanju, ki je letos posvečeno mladim. Naslov srečanja »Mladi Slovenci v zamejstvu in po svetu - nosilci prihodnosti slovenstva zunaj meja domovine« je poveden, vendar v sebi nosi tudi številna vprašanja. Kako mladi, tretja, četrta, peta generacija doživljajo Slovenijo? Kot domovino svojih babic in dedkov, staršev ali tudi kot svojo domovino, čeprav rojeni v Argentini, Avstraliji ali pa blizu, le nekaj kilometrov od meje, v Trstu ali Zagrebu.
Na zadnji seji Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu smo govorili o gospodarskem sodelovanju med Republiko Slovenijo ter slovensko skupnostjo v zamejstvu in po svetu. Številni odlični gostje iz zamejstva in preko video-konferenčne povezave tudi iz sveta so odprli nove vidike in pomembne izzive za domovino na tem področju. V spominu mi je ostal nastop dr. Barbare Riman, predsednice Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki je spregovorila o tem, kako število Slovencev na Hrvaškem kontinuirano upada in kako se Slovenci, predvsem mladi, srečujejo s t.i. fluidno identiteto. Ko se morajo vsak dan zjutraj, ko se zbudijo, odločiti, ali bodo Slovenci ali bodo Hrvati. In velikokrat je lažje potem biti Hrvat. Dejala je še: »Primerjati recimo izseljenstvo in tiste, ki so rojeni v Sloveniji in ki so potem odšli iz Slovenije, z občutkom tega, kar je biti manjšinec v sosednji državi in biti tretja, četrta ali peta generacija in se spomniti, da je enkrat tvoja prababica bila Slovenka. Včasih je izjemno težko.«
Živim ob slovensko-italijanski meji celo življenje in vem, o čem je govorila dr. Rimanova. Želim si, da bi današnje razprave prinesle odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljamo: kako v svetu, ki mu mnogi pravijo globalna vas, ohraniti narodno identiteto? Kako ljubezen do domovine in spoštovanje narodovih korenin prenašati na mlade in na tiste, ki šele prihajajo? To so vprašanja, ki so aktualna tako doma, znotraj meja Slovenije in še bolj med Slovenci, ki živite zunaj meja domovine.
Pred dvema dnevoma smo praznovali Dan državnosti. Rojstni dan domovine. To je dan, ko se spomnimo na vse generacije Slovenk in Slovencev, ki so živele na tem prostoru. Navdihuje nas njihova ljubezen do slovenske zemlje. Zgled nam je njihovo spoštovanje zgodovine in korenin, iz katerih smo kot narod rasli. Navdih vsem nam danes naj bo njihovo spoštovanje ter skrb za slovenski jezik in kulturo skozi stoletja. Zaradi vsega naštetega, zaradi dejanj in ustvarjalnosti številnih Slovenk in Slovencev, ki so v sebi nosili ljubezen do domovine in jo predajali drugim, smo danes samostojen narod z lastno državo.
Naj kot iztočnico ali izziv današnjemu dnevu in razpravam na pot postavim trditev. Če bomo vedno in povsod, kamorkoli nas bo življenje pripeljalo, negovali, ljubili, spoštovali in cenili slovenski jezik ter svoje korenine. S ponosom zapeli slovensko himno in izobesili slovensko zastavo. Če bomo znali, predvsem pa iskreno želeli prenašati dediščino in ljubezen do domovine na naše otroke ter vnuke. Če bomo povsod in vedno z ljubeznijo vzgajali otroke v slovenskem jeziku, jih učili o domovini, potem vem, da bosta slovenska pesem in kleni duh slovenstva še dolgo gospodovala na tem delu Evrope in povsod, kjer bomo Slovenci živeli. Ne bo ju odpihnil najmanjši vetrič niti hud vihar, ker bodo korenine naroda globoke in skrb prihodnjih generacij zanje nekaj, kar bo vtkano v samo bistva naroda. S tem se bomo rodili, živeli in umrli.
Ivan Cankar, ki ga poznamo kot pisatelja, dramatika, pesnika pa tudi kot ponosnega in angažiranega Slovenca, ki je ljubil svojo domovino, je nekoč zapisal: »Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso: ne samo nje, temveč vse, kar je kdaj ljubil in kar bo ljubil kdaj pozneje. Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva: v en kratek utrip srca je stisnjeno vse – Mati, Domovina, Bog.«
Naj zaključim s to navdihujočo in lepo mislijo o domovini, za katero verjamem, da jo v srcu vsi podobno čutimo. Hvala za vaš prispevek k slovenski skupnosti in za vašo predanost ohranjanju in krepitvi slovenske identitete. Veselim se današnjega srečanja. Naj bo navdihujoče, polno dobrih idej, predvsem pa priložnost, da stisnemo roko drug drugemu in se veselimo, da smo en narod. Ponosen in pokončen.