Danijel Krivec: Praksa, kot se je zgodila pri TEŠ6, se v Sloveniji ne sme več ponoviti

Danijel Krivec (189)

Leto 2009 je bilo za projekt TEŠ6 prelomno, saj bi se takrat projekt še lahko zaustavilo.

Poslanke in poslanci na današnji izredni seji obravnavajo tudi končno poročilo preiskovalne komisije, ki je preiskovala investicijo v blok TEŠ 6. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil Danijel Krivec.

Celoten magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

DANIJEL KRIVEC: Hvala za besedo spoštovani predsednik. Lep pozdrav vsem prisotnim. Zdaj imamo na razpravi že drugo poročilo preiskovalne komisije, komisija o TEŠ je začela delo 25. marca 2015, v to komisijo so bile vključene vse poslanske skupine. Samo poročilo je zelo obširno, kdor ga je pregledal, se lahko strinja, da je povzelo ključne stvari, dejstvo je, da smo zaslišali preko 48 prič, da smo opravili tudi soočenje prič zaradi različnega pričanja kot posameznikov, tako da smo soočili tri priče med sabo, gospoda Simona Tota in Uroša Rotnika kot tedanja direktorja, mag. Darijo Radič in dr. Mateja Lahovnika kot pristojna in resorna ministra ter gospoda Gregorja Golobiča in Boruta Pahorja tudi posebej na soočenju prič.

Moram reči, da je komisija ves ta čas, ko je delovala, delovala po nekem strokovnem principu, nismo se na komisiji v ničemer ukvarjali z nekim političnim predznakom in jaz moram reči, da se kot član komisije zahvaljujem vsem, da so bili konstruktivni v tem postopku, tudi pri predlaganju tako prič kot tudi pri samih zaslišanjih in tudi pri obravnavi vseh vmesnih poročil, enako pa velja tudi za končno poročilo. Hvala tudi predsedniku, ki je komisijo vodil, bom rekel, zelo nevtralno, zelo korektno in tudi v veliki meri strokovno. Mislim, da smo si v komisiji postavili določene prioritete in posamezne sklope po katerih se je komisija tudi seznanjala s ključnimi stvarmi, ki so pomembne pri investiciji v Termoelektrarno Šoštanj blok 6.

Zdaj na začetku smo se nekako osredotočili na ključne izhodišče pogoje, ki so bili takrat predstavljeni, veliko je govora o umeščanju samega objekta o določenih resolucijah, ki so bile v letu 2006 sprejete, ker so se posamezni projekti umestili v nacionalne programe, enako je veljalo tudi za blok 6 Termoelektrarne Šoštanj takrat še moči 500 megavatov, kar se vidi tudi iz takratnih dovoljenj. Kot veste, je takrat v tej resoluciji prišlo veliko projektov, ki se kasneje niso uresničili, eden od teh je tudi otok pred našo obalo pa tretji pomol pa še veliko projektov, ki so bili na turističnem področju. Se pravi en od projektov, ki se je nadaljeval je bil blok 6. Dejstvo je, da je ta blok 6  v veliki meri tudi okolje, kjer se je gradil, sprejelo praktično z nekim konsenzom. Mislim, da je bilo zelo malo nasprotovanja v lokalnem okolju, lahko rečemo, da ga je 100-odstotno podprlo, kar za take projekte tudi ni zanemarljiva okoliščina.

Ključna stvar, ki je komisijo zmotila v začetni fazi, je bila cena premoga, ki se je opredelila v celotnem obdobju na 2,25 evra za gigajoul, navkljub temu da smo skozi posamezna gradiva, ki smo jih imeli na voljo, tako imenovane novelirane investicijske programe, ugotavljali, da je bila ta cena opredeljena na osnovi predvidenih del, ki bi se morali v nekem določenem obdobju opraviti, pa se enostavno nič od tega ni izvajalo. Zato so bila vprašanja, kako se je lahko ta cena za premog pojavljala v vseh NIP-ih od leta 2006 do 2012 in kasneje še v NIP 6, ki definitivno še ni bil sprejet v tem Državnem zboru. Vendar cena je bila fiksirana na 2,25 evra za gigajoul in komisija je takrat ugotavljala, da enostavno ni nobene resne podlage. Tudi skozi pričanja enostavno ni bilo nekega resnega argumenta, zakaj je bila ta cena postavljena in ugotovitev komisije je bila, da je bila to špekulativna ocena, ki je zagotavljala v veliki meri rentabilnost tega projekta na dolgi rok, realna cena pa je zdaj že blizu 3 evrov za gigajoule.

Dejstvo je tudi, da se je ta cena prilagajala dejanskemu odjemu električne energije in da je bila cena praktično dogovorjena, bi rekel, dejstvo, da se so o tej ceni dogovarjali med HSE kot odjemalcem električne energije in Premogovnikom Velenje kot dobaviteljem Termoelektrarne Šoštanj. Se pravi, da že v osnovi ni imel neke realne ocene. Dejstvo pa je, da se je v NIP-ih pojavljal izvozni jašek kot tisti ključni argument, ki naj bi znižal ceno v bistvu transporta premoga, s tem, seveda, tudi ceno na gigajoule, vendar ta izvozni jašek, ki bi na dolgi rok znižal ceno, nikoli ni bil izveden in tudi še sedaj ni.

Dejstvo je, da smo se kasneje precej posvetili tudi strokovni komisiji, ki je opredelila, kakšen blok mora biti postavljen in pri obravnavi tega strokovnega dela je bilo kar zanimivo, kajti v teh gradivih so se pojavljale celo večje moči, kot je dejansko na koncu bila postavljena. Se pravi, teh 600 megavatov. V teh razpravah se je govorilo tudi o 800 megavatnem bloku, ob tem, da se je v končni fazi veliko izgovarjalo in zaključevalo na osnovi tega, da je potrebno tak blok zagotoviti oziroma izbrati zaradi neke ekonomske upravičenosti, zaradi tega, ker je to tipski blok, in zaradi tega, ker tak blok izpolnjuje ta pogoj BAT tehnologije, se pravi tehnologije, ki izpolnjuje vse pogoje. Kasneje skozi raziskovanje tega dela se je ugotovilo, da, prvič, to ne drži, da BAT tehnologijo lahko zagotavljajo tudi manjši bloki, pokazalo se je tudi dejstvo, da 600 megavatov ni tipski blok, da so tipski bloki manjših moči, tudi večjih moči, ampak 600 megavatov je bil unikaten blok, in še podobne stvari.

Se pravi, na vseh teh področjih, ki so bila do zdaj pojasnjena, se je ugotovilo, da vsi, ki so bili zaslišani, govorijo drugače in da je bil enostavno, kdorkoli je o tem takrat odločil, na nek način zavajan in zaveden. Ta strokovna komisija je na koncu soglasno nekako izbrala blok 600 megavatov in s tem se je tudi zgodba začela odvijati.

Dejstvo je, da je bila vlada v vsem tem obdobju skupščina HSE, ni pa bila skupščina Termoelektrarne Šoštanj, ki je ta projekt dejansko vodila do trenutka, ko se je HSE odločil oziroma ko se je poslovodstvo odločilo, da izda starševsko garancijo TEŠ. Takrat pa je zadeva postala bistveno, bistveno bolj povezana, lahko pa rečemo, da je bila ves čas povezana, kajti določeni ljudje so se vrstili v ali odločevalskem delu posameznih družb ali pa v njihovih nadzornih svetih. Se pravi, vlada je funkcionirala kot skupščina HSE do praktično konca leta 2010 do oktobra, ko se je ustanovil AUKN.

Dejstvo je, da je konec leta 2008 oziroma že v začetku 2008 se precej spremenila situacija tako na trgu električne energije kot dejansko na trgu proizvajalcev posamezne opreme, kajti cene določenih storitev in materialov so bile zelo visoke in zato je prihajalo v letu 2008 do opozoril s strani tako nevladnikov, kar je bilo prej rečeno, kot tudi s strani strokovne javnosti o tem, da je potrebno o tem projektu premisliti. Dejstvo je, da je konec 2008 so bile volitve in je nastopila tudi nova vlada. Velikokrat je rečeno, da je bila podpisana pogodba v letu 2008. Dejstvo je in s tem smo bili tudi seznanjeni. Vendar je imela ta pogodba veliko odložnih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi ta pogodba postala veljavna. Ti odložni pogoji so bili zapisani z datumom december 2009. Se pravi, v celem letu 2009, ko se je v tem Državnem zboru odvilo veliko sej delovnih teles, od Odbora za finance, Odbora za gospodarstvo in kasneje tudi plenarne seje Državnega zbora na temo Termoelektrarne Šoštanj, so bila vsa ta dejstva nekako izpostavljena, vendar očitno niso prišla na prava ušesa, če tako rečemo.

Še več, tudi v tem državnem zboru so bili določeni ministri v letu 2009, ki so zagotavljali, da se ta investicija lahko zniža, da bodo poskrbeli, da se bo znižala, ob tem, da so dejansko imeli v rokah idealne inštrumente, da to investicijo v tistem trenutku zaustavijo, gredo v nova pogajanja z dobaviteljem, kajti v letu 2009 je veliko, bom rekel, teh načrtovanih elektrarn odpadlo in se je ta vrstni red tudi pri proizvajalcih te opreme bistveno spremenil. Večina drugih držav, ki so imele podobne projekte, je šlo v spremembe pogodb, tudi časovno in pa finančno in ni bilo razloga tudi v tem, da bi naša vlada oziroma tudi takrat HSE šel v nova pogajanja in s tem tudi verjetno, zelo verjetno znižal pogodbo, ki je bila podpisana. Dejstvo je, da je ta pogodba stopila v veljavo s podpisom starševske garancije s strani HSE TEŠ in s plačilom prvega obroka Alstom v višini okoli 85 milijonov.

Kar je bilo za nas na komisiji zanimivo je, da v tem plačilu obroka poslovodstvo in odgovorni niso nič spraševali vlade, ampak se je to zgodilo. Ko je bil pa naslednji obrok, to je drugi obrok, ki je bil v višini nekaj čez 20 milijonov evrov pa je poslovodstvo HSE spraševalo vlado tam, ali naj plača drugi obrok ali ne. Zakaj taka čudna situacija, si lahko sami ustvarite sliko. Se pravi, do konca 2009 so bili odložni pogoji možni. V tisti pogodbi je stalo, da si oba partnerja, tako TEŠ in HSE kot tudi Alstom nista v ničemer nič dolžna, ostane seveda v zakupu teh 25 milijonov, bom rekel, nekega plačila vrstnega reda v samem postopku izgradnje oziroma dobave te opreme. Dejstvo je, da smo bili v Državnem zboru o tem dejansko zavedeni, ko smo odločali tako v letu 2009 na odborih, v letu 2011 in tudi kasneje. Kajti ves čas je bilo s strani tako poslovodstva teh družb, ki so bile vključene v ta projekt, kot ne nazadnje tudi s strani takratnih ministrov, ki so pokrivali ta področja, govorjeno v smeri, da bomo plačevali ekstremno visoke odškodnine. Govorilo se je takrat, da je potrebno projekt nadaljevati. V nasprotnem primeru bomo plačali več kot milijardo, se pravi več kot je pogodbeni znesek, kar je bilo do neke mere nerazumljivo, vendar za tem so stali in mislim, da poslanci in verjetno tudi še kdo drug ni imel nobenega vpogleda in jasne slike v to, da je to čisto zavajanje.

In zdaj v nadaljevanju, ko je pogodba stopila v veljavo, dejansko ni bilo možno od tega odstopiti, in zadeva nekje v 2011, ko je prišlo prvo poroštvo, je ta postopek bil zaustavljen v matičnem delovnem odboru, kjer ni bilo izglasovano nadaljevanje postopka, kasneje v letu 2012 pa je treba vedeti, da so v projektu bloka 6 bile izvedene praktično investicije že do višini 96 % in še nekaj, vse pogodbe so bile praktično že podpisane in v tistem trenutku ni bilo nobene boljše alternative kot, po mojem mnenju, sprejem poroštva, kajti tudi v nasprotnem primeru bi TEŠ ali HSE kot državna družba vzela kredit, ki bi imel pa sigurno slabše pogoje odplačevanja in bi s tem država že bistveno, bistveno več izgubljala, ne nazadnje bi pa v končni fazi vedno odgovarjala Vlada oziroma država s svojim premoženjem, ker kot rečeno, obe družbi sta v 100 procentni državni lasti. Zdaj kar se tiče samega poročila, kot sem rekel, je zelo obširno, v bistvu skozi vsa zaslišanja si lahko vsakdo ustvari sliko, dejstvo pa je, da je bil projekt tudi s tega korporativnega in tehničnega vidika zelo slabo upravljan. Mislim, da ta del raziskujejo tudi drugi organi.

Treba je vedeti, da pred podpisom poroštva so bili dani pogoji, kaj mora poslovodstvo tako HSE kot TEŠ izpolniti, da se poroštvo tudi izda. Takrat je bila postavljena tudi kapica na vrednost investicije, kar se pa na žalost ne izvaja. Že v tistem času so bile dane tudi ovadbe s strani HSE in TEŠ za posamezne odgovorne osebe, vendar epiloga, tako kot ste vsi ugotavljali in tudi v drugih zadevah, še ni.

Zdaj, nekatera dejstva pač stojijo, treba je vedeti, da v letu 2009 je bil imenovan oziroma že koncem 2008 v novi vladi gospoda Boruta Pahorja strateški svet za energetiko, ki naj bi tudi sprejel neke odločitve glede in energetskega koncepta, predvsem pa je bil imenovan verjetno z namenom, da se opredeli tudi do investicije v TEŠ 6, vendar ta strateški svet se je sestal samo enkrat in kasneje praktično eno leto ni bilo sklica. Vmes pa, kot sem rekel, so se vse te zadeve na žalost odvile in projekt je stekel s svojim tokom.

Zato bomo mi v poslanski skupini to poročilo potrdili. Kot sem rekel, v njem je veliko dejstev, argumentov, ki stojijo in skozi zaslišanja in skozi druge listinske dokumente, treba je pa vedeti, da se vsi ti dokumenti že zdaj in tudi v celotnem postopku bili na voljo preiskovalnim organom in vsem drugim inštitucijam, ki so zadolžene, da se za določene stvari tudi na drug način poskrbi v smislu preiskave in tudi izdaje kakšnih konkretnih odločb.

Zdaj v osnovnem gradivu samega poročila ni bilo predlaganih nekih konkretnih sklepov. Na zadnji seji smo oblikovali tri sklepe, ki jih v naši poslanski skupini podpiramo. Ravno tako pa bomo podprli tudi amandmaje, ki jih je vložila stranka SMC na to poročilo, tako da upam, da boste tudi ostali ta poročila podprli in s tem dali nek jasen signal, da se podobne prakse pač v Sloveniji ne bodo mogle odvijati v naprej.

Rad bi pa opozoril še na nekaj, kar se sicer velikokrat meša, ta projekt ni primerljiv z drugim tirom, kajti v primeru drugega tira je že v začetni fazi ministrstvo, vlada, investitor v neko infrastrukturo, v primeru bloka TEŠ 6, v začetni fazi je bil to gospodarski subjekt, ki je bil vezan na svoja pravila igre, to je Termoelektrarna Šoštanj, šele kasneje subsidiarno Holding slovenskih elektrarn in problem je pristal v Državnem zboru oziroma v odločanje na tem nivoju šele takrat, ko se je finančna konstrukcija temu, v navednicah zasebnemu vlagatelju, v veliki meri podrla zaradi sprememb na trgu, dejstvo pa je, da bi takrat določeni organi morali bolj resno presojati spremembe okoliščin na trgu in tudi spremembe, ki so se odvijale na tem projektu, kot šola za naslednje projekte.

Sorodne novice

 
PREDLAGAJ IDEJO ZA BOLJŠO SLOVENIJO
Imate kakšno vprašanje ali dober predlog za naš program?

Preverite, vprašajte, predlagajte.