Danijel Krivec: Leto 2009 je bilo za gradnjo šestega bloka TEŠ prelomno

Poslanke in poslanci so prvi dan seje državnega zbora obravnavali tudi vmesno poročilo o kakovosti, zalogah in odkupni ceni premoga pri investiciji v blok 6 TEŠ. Stališče poslanske skupine SDS je predstavil Danijel Krivec.

Celoten  magnetogram, ki ni avtoriziran, objavljamo v nadaljevanju.

DANIJEL KRIVEC: Hvala za besedo, spoštovani podpredsednik. Lep pozdrav vsem v dvorani in tistim, ki nas spremljajo. Pred sabo imamo vmesno poročilo o kakovosti (kurilni vrednosti), zalogah in odkupni ceni premoga pri investiciji v blok 6 Termoelektrarne Šoštanj.

Preiskovalna skupina si je zastavila, lahko bi rekli, nekaj etapnih ciljev oziroma vsebin, na katerih je gradila to preiskavo. Za uvodni del oziroma za ta začetni del smo si postavili cilj, da ugotovimo, kaj je bilo narobe, oziroma s čim je bilo dejansko utemeljeno, tako količine, kot vrednost premoga in kurilna vrednost tega premoga, ker se je ta podatek dejansko, tako investicijskem programu kot vseh noveliranih investicijskih programih, pojavljal ves čas v enaki vrednosti, kar je bilo na nek način glede na ostale parametre nelogično, zato smo že v začetni fazi nekako ugotavljali, da je to en od takšnih zavajajočih momentov pri tem projektu. Zato je bil nekako sklep, da se najprej zasliši ta strokovni del tega projekta, govorimo o odgovornih osebah v gospodarskih družbah, govorimo o Premogovniku Velenje, Termoelektrarni Šoštanj in Holdingu slovenskih elektrarn, govorimo o direktorjih, govorimo o strokovnih sodelavcih.

Zanimivo pri vseh teh zaslišanjih je to, da v bistvu ni bilo nobene želje po tem, da se kakršnokoli zaslišanje zapre za javnost, vsi so bili pripravljeni govoriti, je pa ena ugotovitev, kot pri zaslišanju v primeru bančne luknje, da je spomin ena od slabših strani teh zaslišancev. Večino stvari so ali pozabili ali jih ne vedo ali pa niso za določene stvari nikoli slišali. Zelo zanimiva so bila tudi zaslišanja na isto temo s strani različnih akterjev, kjer imamo, kar se vidi tudi iz poročila, zelo različna stališča. Dejstvo pa je, da kar se tiče premoga, niti ena od strokovnih oseb, od katere smo pričakovali neko relevantno razlago vrednosti 2,25 evra za gigadžul, tega ni znala pojasniti. Enako kot je bilo tudi glede cene električne energije in prodaje. Na eni strani je bilo govora o tem, da je to definirana cena, ki jo postavlja Holding slovenske elektrarne, na drugi strani je bilo zagotovilo, da tudi vrednost premoga se na nek način postavi in nihče ni vedel, kdo je to ceno dejansko dorekel. In tega, kot smo ugotovili, tudi v poročilu ni nihče resno in konkretno pojasnil. Tako, da s tega vidika je bil tudi podatek, ki smo ga imeli poslanci pri odločanju za poroštveni zakon zavajajoč, res pa je, da se je pod ta dokument podpisala v bistvu celotna garnitura, tako premogovnika, Termoelektrarne Šoštanj in HSE in s tega vidika lahko rečemo, da je bila ta cena, ki je tudi podlaga za izračune ekonomičnosti dejansko bila zavajanje, in je s tem prevzeta tudi odgovornost.

Zdaj, v začetni fazi smo zaslišali tudi člane strokovne skupine. V tem primeru gre za zelo eminentne strokovnjake s področja energetike in tudi ekonomije in ta skupina, ki se je sestajala v letu 2006, je tudi na nek način zagovarjala vrednost tega projekta oziroma inštalirano moč v velikosti 600 megavatov. V teh poročilih in predhodnih razpravah so celo razmišljali o bistveno večjih, celo 800 megavatih, vendar je na koncu bilo skupno stališče, da je 600 megavatov najbolj primerna in najbolj ekonomična elektrarna za nadomestni blok v Termoelektrarni Šoštanj. Tudi ta pojasnila in ti zapisniki zelo težko, ko jih sedaj gledamo za nazaj, prepričajo nekoga, ki to prebira. Se pravi, da odločitev, ki jo je na koncu Termoelektrarna Šoštanj in Holding Slovenske elektrarne vgradil v svoj program, temelji na stališču strokovne skupine, ki je bila tudi imenovana.

Veliko je bila govora o tem, kako je bil ta projekt problematiziran. Jaz se moram spomniti, ampak do leta 2008 praktično ni bilo nekega nasprotovanja temu projektu, ni bilo nobenih aktivnosti, ki bi pretirano se ukvarjale s tem projektom. Mi smo tudi preverjali umeščanje tega projekta v prostor, stališča ki so bila na lokalni ravni in treba se je zavedati, da ta projekt je bil v lokalnem okolju dejansko podprt, tudi v tem strokovnem smislu je bil v tem obdobju do nekje sredine leta 2008 tudi ekonomski plati verjetno upravičen. Treba je vedeti, da je takrat cena energije na svetovnih borzah bila izredno visoka in je bila tudi rentabilnost projekta primerna. Na to so se sklicevale tudi vse uprave in v tistem trenutku se država niti ni vpletala v odločevanje in v spremljanje tega projekta, ker je ves čas izkazoval nek pozitiven izid

Problem nastane takrat, ko se je pojavila tako ekonomska kriza kot tudi padec cen na energetskem trgu. Takrat se je v državnem zboru zgodilo več odborov, ki so to tematiko obravnavali, prišlo je tudi do menjave vlade in do zamenjave v parlamentu zaradi volitev, tako da v začetku leta 2009 je bilo tudi nekaj sej državnega zobra, ki so opozarjala na to problematiko, vendar nekega odziva s strani politike in odločevalcev ni bilo. V tistem trenutku je ta projekt bil nekako angažiran v smislu finančnih obveznosti za cca. 25 milijoni evrov, kar je bilo, kot sedaj povedo ljudje, ki so pri tem sodelovali na zaslišanjih, je bil tovrstni red v tem naboru investicij, ki so čakale na izvajanje v primeru Alstoma, in ta denar ni bil vključen v osnovno investicijo in je bil v vsakem primeru izgubljen. To priče v tem trenutku povedo. Se pravi, v letu 2009 do nekje novembra 2009 je bil ta projekt dejansko možen ustaviti brez kakršnekoli izgube in ga enostavno zamrzniti in kasneje, ko bi se cene na energetskih trgih popravile, tudi mogoče realizirati.

Veliko je bilo govora o kurilni vrednosti, zalogah. Če pozorno preberete poročila, so vsi ti strokovni dokumenti, ki so priloge, nekako govorijo v okviru teh predvidenih kurilnih vrednosti in tudi zaloge je težko z naše strani reči, da so zavajajoče, kajti dokumenti obstajajo, tudi različne strokovne inštitucije so to preverjale, tako da s tega vidika o tem težko govorimo. Dejstvo pa je, da je cena tega energentna bila od vsega začetka enostavno zavajanje. V letu 2009 se je zgodila tudi ključna zamenjava v vodstvu HSE in takrat je tudi prišlo do podpisa starševske garancije. Govorimo o oktobru 2009. Ta starševska garancija je pomenila tudi dokapitalizacijo TEŠ in plačilo tistega prvega zneska v višini cirka 80 milijonov. Tako od tega trenutka naprej pa je bil projekt dejansko v poti, da se zadeva težko zaustavi.

Zdaj, pri poroštvenem zakonu je treba ugotoviti, da smo, kot sem rekel, bili poslanci z določenimi dokumenti v državnem zboru dejansko zavedeni in da na tem segmentu bo potrebno v nadaljevanju v sklopu komisije še ugotavljati odgovornost za napačne predstavitve. Večina dokumentov, ki so jih posredovale ključne gospodarske družbe, so bile, lahko rečemo, prilagojene temu, da je projekt pozitiven. In to se je dogajalo praktično ves čas v tem projektu.

Tako, da zaključki, ki jih poročilo navaja dejansko, imajo podlago tudi v zaslišanjih, zelo zanimiva pa bodo zaslišanja v nadaljevanju, kar se na komisiji že dogaja. Veliko je bilo govora, ko smo spraševali tako direktorje, kot ključne odločevalce v gospodarskih družbah, ali se je vršil na njih kakršenkoli pritisk, vpliv. Vsi so to potrjevali, nihče pa ni govoril z imeni in priimki. Enako se nam dogaja zdaj, ko zaslišujemo na nek način ta naslednji, naslednjo fazo odločevalcev, govorimo o državnih sekretarjih, direktorjih direktoratov in kasneje ministrih, kjer so ta zaslišanja zelo zanimiva, kajti podobni odgovori in obtoževanja drug drugega se nadaljujejo, tako da bo verjetno v nadaljevanju komisija morala razmisliti tudi v smeri, da se na kakšno od zaslišanj povabi več teh prič in da se jih tudi navzkrižno izpraša oziroma zasliši.

Zelo zanimivo je bilo tudi, ko smo vse te direktorje in zaslišance spraševali o pripravi noveliranega investicijskega programa. Večinoma ne vedo, kdo je te številke sestavljal, ko smo vprašali, kdo je zagotavljal podatke za premog, kdo podatke za druge segmente. Enostavno so bili odgovori, da oni se s tem niso ukvarjali. Tudi ko je bilo vprašanje, zakaj je v nekem določenem primeru noveliran investicijski program, se povečala ali znižala, enostavno ni bilo nekih razlag, razen to, da so se razmere na svetovnih trgih spreminjale, vendar so bili to zaenkrat zelo pavšalni odgovori.

Zdaj, verjamem, da bomo v komisiji do konca tega mandata uspeli zaključiti in da bodo zaključki te komisije vseeno odgovorili vsaj na nekatera dejstva, ki so se odvila v tem drugem delu projekta in v zaključni fazi in da se bo dalo opozoriti tudi na določeno politično odgovornost. Tudi zato, da se mogoče projekt ni zaustavil takrat, ko je bil še dejansko čas za to, in kdo je vplival na to, da državni zbor ni dobil relevantnih odgovorov, glede na to, da je sprejemal v tistem obdobju konkretne sklepe, ki so zavezovale tako ministrstva kot vlado, da pripravijo v bistvu neko revizijo in tudi na osnovi tega nadaljnje odločitve o projektu, kot takem. Govorimo predvsem o letu 2009 in 2010. Ko je zadeva prišla že do izvajanja in koriščenja večjega dela sredstev in ko smo prišli do odločanja o poroštvu, je bil na nek način vlak že zamujen, kajti v vseh teh primerih gre za družbe, ki so v 100 % državni lasti in če vlada ne bi sprejela oziroma parlament poroštva bi v vsakem primeru za poslovanje teh družb odgovarjala vlada oziroma država, ali če povemo drugače, davkoplačevalci bi bili ti finančni aranžmaji kvečjemu slabši za državo, kot tako. Kot sem rekel, jaz verjamem, da bo komisija uspela vsaj do neke mere razčistiti oziroma razjasniti okoliščine in tudi določene politične odgovornosti v tem projektu. Upam pa tudi, da bo koalicija, ki se je zavezala, da bo izvedla neko neodvisno, strokovno preverbo tega projekta oziroma revizijo kot tako v konkretnem primeru naredila tudi kakšen svoj korak.