Danes obeležujemo evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, kjer med drugim piše, da »Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodovino, če ne bo priznala nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju.« In še, da je »končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki pa jo je mogoče doseči le s priznanjem odgovornosti in prošnjo za odpuščanje.« V resoluciji je Evropski parlament tudi pozval k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, in sicer »da bomo lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin.«

Poslanka SDS in predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Eva Irgl je glede pomena omenjene resolucije pa tudi glede pomena spominskega dne že večkrat poudarila, da je »pomembno obeležiti spomin na hudo trpljenje milijonov ljudi, ki naj bo obenem opomin vsem nam in prihodnjim generacijam, da se grozote, ki so jih izvajali fašizem, nacizem in komunizem, nikdar več ne ponovijo.«

Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke pa je od sprejema resolucije na evropski ravni v letu 2009 in vse do danes že večkrat ob različnih sestavah Državnega zbora skušala doseči, da bi to resolucijo sprejeli tudi v slovenskem parlamentu. Žal, vsakič neuspešno. Kljub temu, da se je slovensko zakonodajno telo z zadnjimi predčasnimi volitvami v letu 2014 prenovilo z novimi strankami, te resolucije niso želeli sprejeti niti predstavniki vladajoče Stranka modernega centra pod vodstvom Mira Cerarja. Tako se je nemogoče znebiti vtisa, da slovensko politično telo vendarle še ni dovolj zrelo, da bi bilo sposobno enotno obsoditi komunizem, ki je bil od vseh totalitarnih režimov najdlje prisoten na slovenskih tleh in ki je s svojo krutostjo, teptanjem osnovnih človekovih pravic ter z nečlovečnostjo pustil globoko rano na narodovem telesu. Posledice te rane pa so v družbi vidne še danes. Prav tako se ni mogoče znebiti občutka, da predstavniki vladajoče politike sicer na ustih obžalujejo povojne poboje, vendar pa v srcu o njih ne razmišljajo iskreno, saj še vedno z nostalgijo malikujejo pretekli režim in tistega, ki je ukazoval povojne poboje, politično montirane procese ter izvensodno pobijanje nedolžnih ljudi. Tudi razprave na parlamentarnih odborih in sejah državnega zbora o obsodbi totalitarizmov vedno znova pokažejo, da nekateri ne želijo priznati, da je bil komunizem krvoločen in krut totalitarni sistem.

V preteklem mesecu, ko smo se spominjali žrtev genocida, ki so ga v Srebrenici zagrešile sile bosanskih Srbov in kjer je bilo po dostopnih podatkih v BiH ubitih 8372 ljudi, več kot tisoč ljudi pa še vedno pogrešajo, je predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez poslankam in poslancem v nagovoru spregovoril o tem krutem zločinu. Dr. Brglez je med drugim dejal, da »srebrniški kriki groze ne bodo nikoli pozabljeni« ter da naj bosta »naša solidarnost in sočutje z žrtvami neomajna.« Genocid, ki je bil storjen v Srebrenici, je resnično zavržno dejanje. Vendar pa bi z enakimi stavki dr. Brglez lahko spregovoril o genocidu, storjenem na slovenskih tleh. 100.000 ljudi je bilo v imenu komunistične revolucije oziroma povojnega nasilja zverinsko pomorjenih pa vladajoča leva oblast teh žrtev nikoli ni želela priznati oziroma se za takšno povojno brutalnost nikoli ni želela opravičiti. Prav tako se dediči preteklega režima nikoli niso opravičili ali prosili odpuščanja svojcem žrtev vseh tistih, ki ležijo v več kot 620 množičnih moriščih (v gozdovih, breznih, rudniških jaških …) na Slovenskem. Pietete in spoštovanja s strani levih političnih sil niso doživele vse tiste ženske, otroci in moški, ki so bili živi zakopani in so v hudih mukah – zato, da se je sledilo ideološkim ciljem neke politične oblasti – končali svoje življenje. Dr. Brglez nikoli ni spregovoril o pomorjenih v Teharjah, Kočevskem Rogu, Konfinu, Hudi jami, še več, povojne poboje je opravičeval z »naravnim pravom«, obenem pa tudi ni javno spregovoril o tem, da v Sloveniji o zločinih izpred 70 let še vedno nimamo postavljenih nagrobnikov, ki opozarjajo na žrtve in nedopustna dejanja ter nečlovečnost.

Mnoge Slovenke in Slovenci zelo dobro poznajo bolečino in bridkost ter gorje, ki režejo v dno duše, zaradi pomorov njim dragih ljudi. Mnogo bratov, sester, očetov, žena, sinov, hčera … je izginilo v gluho noč in se nikoli ni vrnilo na svoje domove. Mnogi Slovenke in Slovenci so bili soočeni z enako grozo genocida kot so jo pred 20 leti izkusili Bošnjaki, v svoji zgodovini pa tudi nekateri drugi narodi po svetu. In kot je povedal poslanec SDS mag. Branko Grims – Srebrenica in pomori v Sloveniji imajo skupno točko – oboje so storili častilci rdeče zvezde. Vendar pa v Sloveniji za okruten zločin, storjen nad slovenskimi ljudmi, ni odgovarjal nihče, sodno ni bil preganjan noben zločinec, četudi tako okrutni zločini ne zastarajo, nekateri krvniki pa so še vedno živi.

V poslanski skupini SDS spoštujemo spomin na vse žrtve genocida, ki je bil storjen, kjerkoli na svetu in nad katerimkoli narodom, vendar pa se ob tem sprašujemo, zakaj visoki slovenski predstavniki zmorejo govoriti o genocidu v različnih državah sveta, tudi v naši neposredni bližini, ne zmorejo, nočejo ali ne želijo pa spregovoriti in obsoditi genocid, ki se je odvijal na slovenskih tleh po drugi svetovni vojni?

Menimo, da bi bil skrajni čas, da vladajoča politika na ustrezen način obeleži spomin na žrtve slovenskega genocida. Nameniti minuto molka vsem slovenskim žrtvam komunizma, bi pomenilo pokazati tudi, da vladajoča politika spoštuje in razume osnovne civilizacijske norme. Ali kot je ob obravnavi predloga zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev poudarila tudi poslanka SDS Eva Irgl: »Civiliziran narod ve, kaj je prav, in naredi, kar je prav, ne, ker mu tako veleva zakon, ampak, ker mu tako veleva vest.«

Foto: Mehmedalija Alić