Dan reformacije

Luthrovo preprosto dejanje je sprožilo javno razpravo, ki je silovito vplivala na razvoj Cerkve kakor tudi družbe v celoti. Nemški duhovnik se verjetno ni niti zavedal, da bo njegovo dejanje povzročilo tako velike premike v družbeni sferi, ki so preoblikovali Evropo in posledično tudi svet. Teze so zahtevale reformacijo Cerkve. Z njimi je Luther želel doseči, da cerkev postane preprostejša in, da se bogoslužje približa človeku, zaradi česar mora biti v materinem jeziku. V tistem času je večina ljudi živela na podeželju in je bila nepismena, zato jim je bilo težko uresničevati vero v latinskem jeziku. Za Slovence je ta del tez izjemnega pomena, saj smo zaradi tega dobili prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku.

Slovenci smo lahko na reformacijsko gibanje, ki ga je sprožilo nabijanje tez na vrata wittenberške cerkve, zelo ponosni, saj je reformacijsko gibanje na Slovenskem postavilo temelje slovenskega knjižnega jezika. Oče teh temeljev in avtor prve knjige napisane v slovenskem jeziku je Primož Trubar. Iz vseh posvetil, nagovorov in predgovorov, v katerih Slovence nagovarja kot »lubi Slovenci«, »muji lubi Slovenci«, »lubi bratje«, »muji lubi bratje inu Slovenci« in jih označuje kot »naše ubogo, preprosto, dobrosrčno ljudstvo«, je zaznati Trubarjevo veliko ljubezen do slovenskega ljudstva in domovine, ki je v njem povzročila željo po pisanju v materinem jeziku.

Primož Trubar se je rodil leta 1508 na Rašici pri Velikih Laščah. Oče Miha je bil najemnik mlina pod vasjo in bil je tudi ključar vaške cerkvice sv. Jerneja. Materi je bilo ime Gera. Ni znano, koliko otrok je bilo v družini. Oče je kasneje mlin opustil, se preselil v sredo vasi in se ukvarjal s kmetovanjem. Trubarjevi so bili pobožna družina in v dobrih odnosih s Turjačani. Po izročilu naj bi turjaški grof leta 1520 omogočil dvanajstletnemu Primožu odhod v šolo na Reki, da bi si pridobil izobrazbo potrebno za duhovnika. Šolal se je tudi v Salzburgu, bil v Trstu na dvoru škofa Petra Bonoma. Kot mlad je rad prebiral humanistične spise Erazma Rotterdamskega in pri pouku uporabljal slovenski jezik. Leta 1527 je postal duhovnik v župniji Loka pri Zidanem Mostu. Zaradi svojega odprtega razmišljanja je hitro sprejel reformne ideje Luthra, zaradi česar je moral leta 1540 pobegniti iz slovenskega ozemlja. Begunec Trubar se je sprva naslonil na škofa Bonoma v Trstu, se nato zatekel v Nürnberg in kasneje v Rothenburg. Mesto Rothenburg je za Slovence nadvse pomembno, saj je tam nastala prva slovenska knjiga – Katekizem, ki je bila natisnjen leta 1550 v Tübingenu hkrati z Abecednikom. Nato je Trubar izdal še nekaj knjig kot je Cerkovna ordninga, prevedel je tudi Sveto pismo Nove zaveze. Umrl je leta 1586 v Derendingenu.

Trubar je postavil temelje slovenskega knjižnega jezika in sprožil val, ki je povzročil nastanek številnih knjižnih del v slovenskem jeziku. Slovenci kot narod smo začeli obstajati tudi na papirju in v literaturi. Prebudila in krepila se je narodna zavest in Slovenci kot narod smo začeli kulturno rasti. Toda to, kar imamo danes kot narod, je potrebno braniti ter ohranjati. Vedno znova se moramo truditi za ohranitev žlahtne zapuščine naših prednikov in tistih sodobnikov, ki jo s svojim umetniškim darom ohranjajo in nadgrajujejo.

»Lubi Slovenci« zaradi velikega vpliva globalizacije se soočamo s številnimi pozitivnimi in negativnimi vplivi na jezik, kulturo in narodno zavest. Potruditi se bomo morali ohraniti vse tisto, kar so naši predniki utemeljevali tisočletja. Z besedami Primoža Trubarja, potrebno bo »stati inu obstati.«