Dan enotnosti ali daleč od tega?

Dva dni pred Božičem leta 1990, torej 23. 12. 1990, smo imeli v Sloveniji referendum, na katerem smo se izrekli o tem ali želimo živeti v samostojni državi Republiki Sloveniji. Ta dogodek smo kasneje poimenovali plebiscit. Dejansko je šlo za plebiscitarno odločitev na kateri se je, ob visoki volilni udeležbi, kakršne praktično nikoli kasneje ni bilo, nad 88 odstotkov naših ljudi odločilo, za to, da želimo živeti v samostojni in neodvisni državi Republiki Sloveniji. Rezultati referenduma so bili razglašeni tri dni kasneje, to je 26. 12. 1990. Ta dan je bil kasneje razglašen za državni praznik, dan samostojnosti. Visoka volilna udeležba in kar 88 odstotna, torej plebiscitarna odločitev, za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo, je bila razlog, da smo ta praznik pred leti preimenovali v dan samostojnosti in enotnosti. Dejansko je res, da naš narod še nikoli v zgodovini ni bil tako enoten v odločitvi, da želi živeti v svoji lastni državi, ki je še nikoli ni imel. Sam se tistega časa in dogodkov takoj za tem še kako dobro spominjam. Tudi policija, takratna milica, kjer sem takrat delal, in je v takratnih dogodkih odigrala odločilno in pomembno vlogo v zaščiti procesov osamosvajanja, je uživala neponovljivo podporo vseh ljudi. O tem delu naše in policijske zgodovine še danes predavam tudi študentom na fakulteti.

Danes, devetnajst let kasneje, ko je Slovenija članica Evropske unije, ko lahko brez mejnih kontrol potujemo po celi Evropi, ko imamo evro, danes, ko je Slovenija že predsedovala Evropski uniji, so stvari precej drugačne. Zdi se, da smo danes daleč od tistih enotnih in zanosnih časov. Kot da živimo v nekem drugem svetu. Danes živimo čas, ki neverjetno spominja na osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Število nezaposlenih se bliža številki 100.000, podjetja propadajo dan za dnem, delavci stavkajo in protestirajo, študentje proteste napovedujejo, vlada napoveduje zdravstveno reformo in krčenje pravic, vlada napoveduje pokojninsko reformo in podaljševanje delovne dobe, kljub temu, da že tisti, ki so zaposleni nimajo kaj delati, vlada sklepa škodljiv sporazum s Hrvaško, vidni pravniki in razumniki z dr. Bučarjem na čelu tuhtajo kako se izvleči iz tega, predsednik države podeljuje odlikovanja nosilcem teptanja človekovih pravic v prejšnjem sistemu, več kot polovica Evrope to obsoja in še bi lahko naštevali. Vse kaže da bomo naše otroke v šolah kmalu učili, da je osamosvojitev Slovenije izpeljala nekdanja komunistična partija s Stanovnikom, Kučanom, Ertlom in podobnimi na čelu. Res se zdi, da živimo nekje drugje in ne v samostojni in neodvisni, zlasti pa enotni Sloveniji.

Če k temu dodamo še napoved Janeza Janše, da se bo prihodnjo pomlad, tako kot pred dvajsetimi leti, morala zgoditi slovenska pomlad tudi na ulicah, je mera že polna. Prav v zvezi s tem njegovim stavkom so me te dni na cesti ogovorili mnogi zaskrbljeni ljudje rekoč ali Janez Janša napoveduje oborožen upor, kakršna je bila vojna za Slovenijo. Pod vtisom poročanja mnogih medijev so njegovo napoved pač tako razumeli. To seveda ni res. Njegovo napoved je potrebno razumeti v kontekstu dogodkov leta 1988 in leta 1989, ko so se državljanke in državljani masovno udeležili demonstracij in protestov v Ljubljani in drugih mestih, na katerih so mirno zahtevali neodvisno in samostojno Republiko Slovenijo. Tudi drugje po svetu smo priča mirnim protestom in demonstracijam različnih družbenih skupin, tudi opozicijskih. Glede na stanje v državi danes, to ne bi bilo nič neobičajnega.

*Prispevek je bil objavljen v lokalnem časopisu Rogaške novice, dne 25.12.2009.