Vsakoletno praznovanje dneva državnosti 25. junija ne sme biti le spomin na dan, ko je Slovenija razglasila svojo samostojnost in neodvisnost. To je tudi dan izjemnega ponosa, da so prav naše generacije doživele »čudež zgodovine« in v samostojni državi Republiki Sloveniji uresničujejo še danes prizadevanja in želje, ki so stoletja tleli v slovenskem človeku, da bo o svojem razvoju, politiki, kulturi in vseh drugih oblikah družbenega življenja prvič odločal sam in samostojno. Vsak, ki je skozi dolgo zgodovino tujih oblastnikov in diktatur, ki so se izmenjavali na naših tleh, ohranjal slovensko besedo in pesem, je pomembno prispeval k temu, da lahko danes živimo v samostojni državi. Osebna žrtvovanja ljudi, ki so pod različnimi vladarji in totalitarizmi trpeli zato, da bi ohranili slovenski jezik, slovensko kulturo, ustvarjalnost in umetnost, nas zavezujejo, da skrbimo za njihovo dragoceno dediščino. Ne smemo se torej pustiti zapeljati globalističnim interesom velikih, da je govoriti o slovenstvu danes nekaj preživelega, celo nevrednega. Biti Slovenec je naša posebnost, v naš jezik smo vrojeni, v njem razmišljamo, čutimo in živimo drugače od drugih narodov. In kako naj bi zmogli spoštovati njihovo drugačnost, če najprej ne razumemo svoje lastne narodne identitete? Na to svojo posebnost pa smo lahko še toliko bolj ponosni, saj je kot eden redkih evropskih narodov nismo ustvarjali, krepili in razvijali z osvajanjem ozemelj in vojaško silo nad drugimi, ampak s svojo kulturo in ustvarjalnostjo.
Dan slovenske državnosti je torej dan spomina, izjemnega ponosa in tudi opomina, da smo dolžni skupaj ohranjati slovensko prihodnost, je sporočilo, kako pomembna je slovenska kultura bila, je in mora ostati za ohranjanje slovenske narodne identitete, državotvorne in državniške zavesti.
Kulturni forum SDS