Da bi ponovno živeli slovenske vrednote
petek, 7. 10. 2011Moja domovina, Slovenija, zelena dežela, v kateri tako rada živim, je vedno bolj siva in mračna. Pa ne mislim na sivo mreno v očeh, temveč na sivino v naših srcih in v naših glavah. Čas gospodarske rasti je lahko marsikakšno pomanjkljivost prikril, nagrajeval sladke besede in nastopaštvo pred ustvarjalnostjo. Nasprotno pa je kriza marsikatero stvar izčistila, kaznovala pasivnost, neustvarjalnost ter lenobo. Zato smo postali v Sloveniji naenkrat polni bušk, žalostnih usod, trpkih spoznanj, ki so v nekaj letih prerasla v brezup. Še vedno pa se vrtimo kot mačka okrog vrele kaše, ko razpravljamo o vzrokih za krizo in o poteh iz nje. Odgovornost je beseda, ki jo tu in tam izgovorimo, bolj malokdaj pa živimo. Kdaj bodo ljudje razumeli, da v demokratičnih sistemih pač oni odločajo o svojih političnih voditeljih, ko gredo na volitve in obkrožijo enega od kandidatov? Tudi če se volitev ne udeležijo, je to njihova izbira. Kako huda bo morala biti situacija, da bomo sprejeli vsak svoj del odgovornosti in posledično odgovornost terjali tudi od ljudi okrog nas? Od političnih in medijskih osebnosti, raziskovalcev in inženirjev, gospodarstvenikov, šolnikov, sodnikov, …Denimo, da bi pred leti srečala preroka, ki bi mi opisal slabo gospodarsko in finančno stanje, s katerim se sedaj dejansko soočamo v naši državi. Zagotovo bi takrat, v preteklosti torej, pričakovala, da bo danes v državi vrelo. Da bodo ljudje zahtevali spremembo, drugačno vodenje in uresničevanje obljub, pravičnost, enakost pred zakonom. Res vre, a žal le navidezno. Pojavljajo se nova civilna gibanja, ki bolj ali manj odkrito naznanjajo svojo ambicijo o vstopu v politični prostor. Novoustanovljena gibanja, s starimi že uveljavljenimi imeni. Naj se pojavljajo, ne kratim jim te pravice! Ampak lepo vas prosim, naj mi nihče ne reče, da lahko ljudje, ki so deset, dvajset, trideset let bili pomembni medijski voditelji in morda celo nosilci političnih funkcij, ponudijo kaj bistveno drugačnega od tega, kar so počeli doslej. Pa ni nič narobe, da ne morejo ponuditi novosti. Ni pa verodostojno, da sami sebe oglašajo kot novost, ki jo Slovenija potrebuje, javnost pa že vrsto let spremlja njihovo dosedanje delo. Neverodostojno je, da ponujajo trajnostni razvoj kot novost in konkurenco obstoječim političnim strankam. Ali so si sploh pogledali program katere od obstoječih parlamentarnih strank? Ali sploh poznajo delo slovenskih politikov in političark, ki jim je mar za okolje in trajnostni razvoj Slovenije? Res pa je, da so programi političnih strank večinoma kar dobri in obsegajo ukrepe, ki jih Slovenija nujno potrebuje. Problem pa je, da se le-ti ne izvajajo. Prvenstveni problem v Sloveniji po mojem ni vsebinska revščina, temveč verodostojnost izpolnjevanja obljub.Denimo uresničevanje obljube o trajnostnem razvoju Slovenije. Vse stranke prvotne Pahorjeve koalicije so imele v svojih programih zelo jasno opredeljene podnebne spremembe kot problem, na katerega bomo v državi odgovorili s trajnostnim razvojem, z razvojem v nizkoogljično družbo. Razen stranke Desus, ki v svojem programu podnebnih sprememb sploh ni omenjala. In kaj se je zgodilo? Prav ta stranka je dobila v vodenje Ministrstvo za okolje in prostor. Iz te poteze lahko razberemo, da so bile za ostale stranke koalicije, ki so v svojih programih sicer postavljale podnebne spremembe med pomembne izzive, dejanske prednostne naloge povsem druge.V Sloveniji ta trenutek najbolj potrebujemo jasno postavljen cilj in njegovo uresničevanje. Potrebujemo več reda, ponovno zaupanje v pravno in socialno državo, potrebujemo voditelja ali voditeljico, s katerim bomo spet zaživeli slovenske vrednote.
Trajnostni razvoj je mogoč v zdravi, dinamični, vztrajni, optimistični, ustvarjalni družbi, ki verjame v zastavljene cilje in skupaj stremi k njihovi uresničitvi. Pomeni ustrezno mešanico izkušenj in mladostnih idej, spoštovanja in prijateljstva, tradicijo z upoštevanjem sodobnosti. Zato ne verjamem, da bo Slovenijo v trajnostni razvoj pripeljala neka popolnoma nova stranka ali celo civilno gibanje brez političnega delovanja. Znani obrazi v novih gibanjih pa ne pomenijo družbenega trajnostnega razvoja, temveč osebnostni trajnostni medijski obstoj. Žal so tudi brez idej, saj v medijsko predstavljenih vsebinah nisem odkrila popolnoma nič novega.Pritrjujem pa ugotovitvam, da je retencija političnih elit v Sloveniji prevelika. Poslanci se še menjajo, tudi na ministrskih mestih je bilo kar nekaj menjav. A ljudje, ki so ključni v slovenski politiki, ki držijo v rokah škarje in platno za ustroj Slovenije, se v zadnjih 20 letih praktično niso menjali. In to je narobe, saj so se nekateri izkazali za nesposobne nositi bremena, ki so jim bila zaupana, spet drugi za moralno sporne. Nekateri med njimi so nalogo dobro izpeljali in taki bi morali dobiti priložnost tudi v prihodnosti. Ne smejo biti kolateralna škoda puhlice, da so zaradi slabe situacije krivi vsi in da morajo vsi, ne glede na odgovornosti, ki so jim bile zaupane, nositi enake posledice.Dolgost političnega staža namreč lahko posameznika pripelje v razmišljanje, da je nepogrešljiv in nezamenljiv. Da so njegove zasluge za državo tako velike, da si lahko privošči več od »navadnih« državljanov. Ali pa politiko nasploh morda razume kot plenilski mehanizem. Pa v demokratični in pravni državi ni tako. Naj navedem le en primer. Zgodilo se je, da so mediji razkrinkali laž in da se je minister celo javno opravičil zanjo, a je ostal na položaju. Ali lahko takšen »star« obraz in zahtevo po njegovi zamenjavi primerjamo z nekom, ki so ga obdolžili, da je »na neugotovljenem kraju in na neugotovljen način« prejel darilo za nezakonito posredovanje? Ljudska pamet velikokrat loči zrno od plev. Zato se podpora stranki in njenemu predsedniku v prvem primeru strmo niža, v drugem primeru pa nenehno raste. Ljudje prvemu politiku ne zaupajo, drugemu pač. Se morata zaradi napak in nesprejemljivega ravnanja enega od obeh »starih« političnih obrazov od politike posloviti oba?Ocena, kdo naj zapusti politično funkcijo, mora temeljiti na oceni njegovega/njenega dela, prizadevanj, verodostojnosti, integritete. Ne more temeljiti na neki skupni oceni neuspešnosti obstoječih politikov in iz nje izpeljani zahtevi po novih obrazih nasploh.
V dinamičnem sistemu pozitivne selekcije nekateri obrazi ostanejo, drugi odidejo. Nadomestiti jih morajo novi. Ampak, kje pa so danes resnično novi, sveži obrazi? In kaj sploh pomeni, da je nek obraz nov? Je nov obraz nekdo, ki je dolga leta deloval kot s strani politike postavljeni gospodarstvenik, nato pa dvakrat zmagal na lokalnih volitvah s »svojo« listo z jasnim ideološkim predznakom? Zame je to prav tako nov obraz, kot je nov obraz nekoga, ki je enako vrsto let deloval kot politik. Vendar pa moram jasno zapisati, da menim, da na vodilnih in izpostavljenih položajih v državi potrebujemo ljudi, ki so preizkušeni in obrušeni, a se kljub temu ne podrejajo ozkim interesom. Sama si na mestu predsednika vlade in na ministrskih položajih ne želim popolnih novincev, nevajenih političnega prostora, javnega pritiska, postavljanja prioritet, vzpostavitve reda … Sicer jih bodo stari obrazi spretno vkleščili medse in bodo delali za namišljen javni interes, ljudem bo šlo pa še vedno na slabše. Tisto, česar si želim, je nov način razumevanja politike.Politika naj postane dejavnost, ki ustvarja pogoje oz. okolje, v katerem so lahko ljudje uspešni in varni. Najprej je to ustrezno okolje, da si ljudje sploh upajo ambiciozno razmišljati, da si drznejo postaviti smele cilje. To je konkurenčno okolje, ki ljudem pomaga cilje uresničiti. Najpreprosteje bi rekla, da je to okolje, ki jih v primerjavi z okoljem v drugih državah spodbuja ter jim pomaga pri uresničevanju ciljev, ne pa jih ovira. Politika mnogo pripomore tudi k sistemu vrednot v državi, denimo k temu, da ljudje cenijo ustvarjalnost, znanje in prevzeto podjetniško tveganje. Politika bi se v naši državi morala tudi odpreti. Dopustiti, da se v oblikovanje strateških in zakonodajnih dokumentov v večji meri vključijo znanje in izkušnje izven njenih meja. Verjetno bi se v takem primeru zakonodajni postopki nekoliko podaljšali, a bi se hkrati politični dokumenti tudi prečistili. Na tem področju ima naša politična kultura še kar dosti zalog za izboljšave na vseh nivojih, predvsem pa v državnem zboru in vladi.V tem trenutku je veliko neznank o slovenskem političnem prostoru v prihodnosti. V tem prispevku sem navedla več vprašanj in dilem kot pa odgovorov. In za konec naj zastavim še eno vprašanje. Kje so v vseh teh družbenih dogajanjih tisti, ki bodo prevzeli večji del našega trenutno zelo neodgovornega obnašanja – kje so mladi?Dr. Romana Jordan Cizelj, slovenska poslanka v Evropskem parlamentu
Trajnostni razvoj je mogoč v zdravi, dinamični, vztrajni, optimistični, ustvarjalni družbi, ki verjame v zastavljene cilje in skupaj stremi k njihovi uresničitvi. Pomeni ustrezno mešanico izkušenj in mladostnih idej, spoštovanja in prijateljstva, tradicijo z upoštevanjem sodobnosti. Zato ne verjamem, da bo Slovenijo v trajnostni razvoj pripeljala neka popolnoma nova stranka ali celo civilno gibanje brez političnega delovanja. Znani obrazi v novih gibanjih pa ne pomenijo družbenega trajnostnega razvoja, temveč osebnostni trajnostni medijski obstoj. Žal so tudi brez idej, saj v medijsko predstavljenih vsebinah nisem odkrila popolnoma nič novega.Pritrjujem pa ugotovitvam, da je retencija političnih elit v Sloveniji prevelika. Poslanci se še menjajo, tudi na ministrskih mestih je bilo kar nekaj menjav. A ljudje, ki so ključni v slovenski politiki, ki držijo v rokah škarje in platno za ustroj Slovenije, se v zadnjih 20 letih praktično niso menjali. In to je narobe, saj so se nekateri izkazali za nesposobne nositi bremena, ki so jim bila zaupana, spet drugi za moralno sporne. Nekateri med njimi so nalogo dobro izpeljali in taki bi morali dobiti priložnost tudi v prihodnosti. Ne smejo biti kolateralna škoda puhlice, da so zaradi slabe situacije krivi vsi in da morajo vsi, ne glede na odgovornosti, ki so jim bile zaupane, nositi enake posledice.Dolgost političnega staža namreč lahko posameznika pripelje v razmišljanje, da je nepogrešljiv in nezamenljiv. Da so njegove zasluge za državo tako velike, da si lahko privošči več od »navadnih« državljanov. Ali pa politiko nasploh morda razume kot plenilski mehanizem. Pa v demokratični in pravni državi ni tako. Naj navedem le en primer. Zgodilo se je, da so mediji razkrinkali laž in da se je minister celo javno opravičil zanjo, a je ostal na položaju. Ali lahko takšen »star« obraz in zahtevo po njegovi zamenjavi primerjamo z nekom, ki so ga obdolžili, da je »na neugotovljenem kraju in na neugotovljen način« prejel darilo za nezakonito posredovanje? Ljudska pamet velikokrat loči zrno od plev. Zato se podpora stranki in njenemu predsedniku v prvem primeru strmo niža, v drugem primeru pa nenehno raste. Ljudje prvemu politiku ne zaupajo, drugemu pač. Se morata zaradi napak in nesprejemljivega ravnanja enega od obeh »starih« političnih obrazov od politike posloviti oba?Ocena, kdo naj zapusti politično funkcijo, mora temeljiti na oceni njegovega/njenega dela, prizadevanj, verodostojnosti, integritete. Ne more temeljiti na neki skupni oceni neuspešnosti obstoječih politikov in iz nje izpeljani zahtevi po novih obrazih nasploh.
V dinamičnem sistemu pozitivne selekcije nekateri obrazi ostanejo, drugi odidejo. Nadomestiti jih morajo novi. Ampak, kje pa so danes resnično novi, sveži obrazi? In kaj sploh pomeni, da je nek obraz nov? Je nov obraz nekdo, ki je dolga leta deloval kot s strani politike postavljeni gospodarstvenik, nato pa dvakrat zmagal na lokalnih volitvah s »svojo« listo z jasnim ideološkim predznakom? Zame je to prav tako nov obraz, kot je nov obraz nekoga, ki je enako vrsto let deloval kot politik. Vendar pa moram jasno zapisati, da menim, da na vodilnih in izpostavljenih položajih v državi potrebujemo ljudi, ki so preizkušeni in obrušeni, a se kljub temu ne podrejajo ozkim interesom. Sama si na mestu predsednika vlade in na ministrskih položajih ne želim popolnih novincev, nevajenih političnega prostora, javnega pritiska, postavljanja prioritet, vzpostavitve reda … Sicer jih bodo stari obrazi spretno vkleščili medse in bodo delali za namišljen javni interes, ljudem bo šlo pa še vedno na slabše. Tisto, česar si želim, je nov način razumevanja politike.Politika naj postane dejavnost, ki ustvarja pogoje oz. okolje, v katerem so lahko ljudje uspešni in varni. Najprej je to ustrezno okolje, da si ljudje sploh upajo ambiciozno razmišljati, da si drznejo postaviti smele cilje. To je konkurenčno okolje, ki ljudem pomaga cilje uresničiti. Najpreprosteje bi rekla, da je to okolje, ki jih v primerjavi z okoljem v drugih državah spodbuja ter jim pomaga pri uresničevanju ciljev, ne pa jih ovira. Politika mnogo pripomore tudi k sistemu vrednot v državi, denimo k temu, da ljudje cenijo ustvarjalnost, znanje in prevzeto podjetniško tveganje. Politika bi se v naši državi morala tudi odpreti. Dopustiti, da se v oblikovanje strateških in zakonodajnih dokumentov v večji meri vključijo znanje in izkušnje izven njenih meja. Verjetno bi se v takem primeru zakonodajni postopki nekoliko podaljšali, a bi se hkrati politični dokumenti tudi prečistili. Na tem področju ima naša politična kultura še kar dosti zalog za izboljšave na vseh nivojih, predvsem pa v državnem zboru in vladi.V tem trenutku je veliko neznank o slovenskem političnem prostoru v prihodnosti. V tem prispevku sem navedla več vprašanj in dilem kot pa odgovorov. In za konec naj zastavim še eno vprašanje. Kje so v vseh teh družbenih dogajanjih tisti, ki bodo prevzeli večji del našega trenutno zelo neodgovornega obnašanja – kje so mladi?Dr. Romana Jordan Cizelj, slovenska poslanka v Evropskem parlamentu