COP18: Sredina političnih pogajanj v Dohi

Nadaljevanje Kjotskega protokola bo pokazalo, katere države so ne le promotorice zmanjšanja izpustov, ampak so se pripravljene k zmanjšanju izpustov na svojem ozemlju zavezati ter to tudi res počnejo. Za podnebna pogajanja je značilno, da se do zadnjega dne ne ve, kakšen bo rezultat. Pravzaprav je značilno, da rezultata ne poznamo niti zadnji dan, ampak se zaključno delo prevesi v čas po predvidenem uradnem zaključku pogajanj. Zgodilo se je celo, da so se pogajanja namesto v petek končala v nedeljo. Zato je vzdušje med tednom vedno malce moreče. Tisti, ki ostajamo izven pogajalskih dvoran, ne vemo natančno, kaj se dogaja. Včasih je težko zaznati sploh kakšen napredek, saj je jasno, da pogajalci o svojih taktikah ne morejo javno govoriti. A letos se mi zdi razpoloženje nekoliko drugačno. Ne, ni temačno, a tudi svetlo ni.

Problem je, da večina ne verjame, da je sploh mogoče doseči kakršen koli napredek. Področja, kjer lahko realno pričakujemo dogovor, so v primerjavi s pozivi znanstvenikov le obrobna. Optimističen odgovor o pričakovanjih je, da lahko letos zaključimo pogajanja o nadaljevanju Kjotskega protokola, kajti njegova prva faza bo zaključena konec tega leta, torej v manj kot treh tednih. In upam na droben nepredek v pogajanjih glede tehničnih tem, torej nadaljevanje pogajalskega procesa. Komentar enega od pogajalcev je bil, da je nadaljevanje pogajanj znak, da nismo v slepi ulici. Da še verjamemo, da je možno doseči globalen dogovor in da bomo v prihodnosti ukrepali skupaj.

Sicer pa ima nadaljevanje druge faze Kjotskega protokola po mojem mnenju večji simboličen pomen kot pa vsebinskega, torej da bo dejansko pripomogel k znižanju izpustov. Če se bo Kjotski protokol nadaljeval tudi po letu 2012, ko se izteče njegova prva faza, bo to pomenilo, da so še razvite države, ki verjamejo v globalno ukrepanje. Bolj jasno bo, katere države so ne le promotorice zmanjšanja izpustov, ampak so se pripravljene zavezati k zmanjšanju izpustov na svojem ozemlju in to tudi počnejo. V primeru, da bo dosežen nov globalni sporazum, o katerem tečejo pogajanja vzporedno s pogajanji o Kjotskem sporazumu, bodo izkušnje Kjotskega sporazuma neprecenljive. Globalni izpusti pa se zaradi njegovega nadaljevanja ne bodo občutno zmanjšali, saj bo po predvidevanjih zajel le države, ki skupaj dosežejo manj kot 14 % svetovnih izpustov. To so predvsem evropske države, ki se jim bodo verjetno pridružile še npr. Švica, Norveška, Liechtenstein, Islandija in Avstralija.

Na srečanjih s kolegi iz tretjih držav je zelo zanimivo, kako se vsi trudijo, da prikažejo politike svoje države v najboljši luči. Razlike med pozicijo in opozicijo med poslanci iste države je le težko zaznati. No, delegacija Evropskega parlamenta letos ne deluje vedno tako. Določena vprašanja v EU niso razrešena, poslanci v EP imamo različna stališča o tem, kje je ravnovesje med okoljskimi, socialnimi in gospodarskimi vidiki. Nekateri vidjo v trajnostnem razvoju okoljsko komponento kot vodilno, drugi opozarjajo na soodvisnost zdravja gospodarstva in okoljskih standardov. Razprave o teh vprašanjih moramo opraviti v EP in ne smejo biti tema mednarodnih pogovorov. Tudi ne smemo preveč lahkomiselno pohvaliti držav, ki imajo na prvi pogled bolj ambiciozne cilje kot EU. Ne moremo primerjati energetsko-podnebnih ciljev, ki jih je EU sprejela s svojo zakonodajo brezpogojno, s cilji tretjih držav, ki jih bodo izvajale le, če bodo izpolnjeni določeni mednarodni pogoji. Tudi ne moremo primerjati našega brezpogojnega  20-odstotnega znižanja emisij glede na leto 1990 z znižanji, ki jih obljubljajo ostale države glede na leto 2005 ali celo glede na scenarij »business as usual«. Tako enostavno ne gre. Zdi se mi, da se je slika EU napram ostalim državam poslabšala zato, ker ne razumejo naših ambicij, ne vedo, kaj imamo že sprejeto v zakonodaji, kaj delamo, kaj smo dosegli, kaj pa je zgolj demokratična razprava.

Čeprav je EU na podnebnih pogajanjih mnogo bolj enotna kot je bila pred nekaj leti, pa še vedno nismo enotni o vseh vprašanjih. Še vedno nimamo enotnega stališča o tem, kaj storiti z enotami ogljika, ki so ostale neuporabljene v prvi fazi Kjoskega protokola (t. i. AAU – Assigned Amount Unit). V tem primeru je stališče Poljske mnogo bližje ruskemu kot evropskemu stališču iz povsem pragmatičnih razlogov. Obe državi imata velike količine AAU, ki se jim ne želita kar odreči. Če pa se prenesejo v naslednjo fazo, lahko velike količine potencialno »tržnega« blaga ogrozijo okoljsko integriteto Kjotskega protokola. Zato se pojavljajo različni modeli, ki bi zadovoljili vse strani in o tem tečejo pogajanja. Prav to nerazrešeno vprašanje se EU mnogokrat očita in ji znižuje verodostojnost. A predvsem zato, ker imamo o njem deljeno mnenje. To je še en dokaz, kako pomembno je za Unijo, da delujemo enotno.

Iz Dohe,
dr. Romana Jordan