Člen 3c arbitražnega sporazuma je skrita past

1. Poleg bolj znanih, splošno razumljivih in za Slovenijo škodljivih členov vsebuje AS tudi skrite pasti, kot je člen 3.c. Ta pravi, da je naloga razsodnikov/arbitrov “določiti režim za uporabo ustreznih morskih območij”.
2. Slovenski zakon o razglasitvi slovenske zaščitne ekološke cone (l. 2005) uzakonja, da bo dokončna razmejitev teh območij določena z dvostranskim dogovorom med Slovenijo in Hrvaško. Tega dogovora še ni.
3. V nasprotju s tem slovenskim zakonom AS v členu 3.c nalaga arbitrom/razsodnikom, da tudi morska območja določijo oni, ne pa obe mejni državi. S tem AS jemlje Sloveniji pravico, da se o razmejitvi morskih območij dogovori v dvostranskih pogajanjih.
4. A to še ni dovolj. S členom 3.c AS Hrvaško odvezuje pogajanj o veljavnosti zaščitnega območja (ZERC), ki ga je (Hrvaška) razglasila l. 2007. Takrat sta Slovenija in EU dosegli njeno začasno razveljavitev. Tudi če bi arbitri ugodili Sloveniji glede stika z odprtim morjem pri točki T5, lahko Hrvaška razglasi svoje zaščitno območje južneje od T5 in zapre dostop Slovenije do odprtega morja, ki bi se po javnih napovedih hrvaškega kandidata za arbitra (B. Vukas) začelo šele nekje pri Črni Gori.
II. Podrobnejša razlaga

Na slehernem soočenju stališč ZA in PROTI Arbitražnemu sporazumu pretežni del pravnih strokovnjakov prepričljivo dokazuje naslednje: postopek odločanja, kot je določen v tem sporazumu, razsodnikom (arbitrom) ne omogoča, da bi Republiki Sloveniji prisodili neposreden teritorialni dostop do odprtega morja. Kot predpisuje to člen 3.a sporazuma, bodo najprej določili mejo med Slovenijo in Hrvaško na kopnem in na morju, in to po pravilih mednarodnega prava. Kopenska meja med državama bo potekala po nekdanji zgolj administrativni meji med bivšima jugoslovanskima republikama od Prekmurja do izliva reke Dragonje v Piranski  zaliv. Ta zadnja kopenska mejna točka bo izhodiščna za določitev morske meje med obema državama, ki je doslej še nikdar ni bilo. Po mednarodnem pravu bo ta meja določena s sredinsko črto skozi Piranski zaliv, končala pa se bo na z Osimskimi sporazumi določeni razmejitveni črti med slovenskim in italijanskim morjem, veliko severneje od točke T5, kjer se v Jadranskem morju začno mednarodne vode. Slovensko teritorialno morje bosta zapirala italijansko teritorialno morje in morje, ki bo po tej prvi določitvi meje pripadalo Hrvaški. V členu 3.b Arbitražni sporazum izrecno nalaga arbitrom, naj določijo »stik med Slovenijo in odprtim morjem«, ne pa teritorialnega stika Slovenije z odprtim morjem, zato je več ko jasno, da so razsodniki dolžni zagotoviti Sloveniji zgolj služnostno pravico prostega prehoda na odprto morje, in to prek hrvaškega teritorialnega morja! 

V zadnjem času pa se je več mednarodnopravnih strokovnjakov podrobneje ukvarjalo tudi z določbo 3.c Arbitražnega sporazuma. Ta pravi, da je naloga arbitrov »določiti režim za uporabo ustreznih morskih območij«. Natančna analiza tega določanja je dokazala, da je to nemara sploh največja past sporazuma. Mednarodno pravo namreč obmorskim državam omogoča, da za svojo izključno ekonomsko cono (IEC) razglasijo morske vode, ki segajo od meje njihovega teritorialnega morja v tako imenovano odprto morje v dolžini do 200 milj. Te vode po taki razglasitvi izgubijo status odprtega morja, ki so ga imele dotlej, država, ki je v njih razglasila svojo IEC, pa na njih izvaja jurisdikcijo. Toda državo, ki razglasi IEC, mednarodno pravo tudi obvezuje, da mora biti tam, kjer IEC meji na katero od sosednjih držav, meja IEC dokončno določena v soglasju s to sosedno državo, državi se o meji IEC dogovorita dvostransko, bilateralno. Trenutno o razmejitvi IEC v Jadranskem morju še ni bil sklenjen noben dogovor niti med Hrvaško in Slovenijo niti med Hrvaško in Italijo. Hrvaška je svojo izključno ekonomsko cono (ki ji je dala populistično ime »zaščitna ekološko-ribiška cona – ZERC«) razglasila že po zadnjih volitvah l. 2007, vendar je na pritisk EU morala za njene članice suspendirati veljavnost ZERC, dokler ne postane polnopravna članica EU. Slovenija pa je l. 2005 v zakon o razglasitvi slovenske zaščitne ekološke cone zapisala, da bo dokončna razmejitev IEC določena s sporazumom (soglasjem) med Slovenijo in Hrvaško: Vse dokler takega sporazuma ni, je vprašanje te razmejitve predmet pogajanj med sosednjima državama.

Potrditev in uveljavitev Arbitražnega sporazuma pa ta položaj za našo državo bistveno spreminja. Sporazum nalaga, da tudi morska območja in »režim za uporabo teh območij« določijo  arbitri, ne pa obe mejni državi. In ker je v skladu s sporazumom odločitev arbitrov dokončna, je s tem Sloveniji odvzeta pravica, da mejo svoje IEC določi tako, kot to predpisuje zakon: v dvostranskih pogajanjih s Hrvaško. To je še posebej nevarno pri specifičnih značilnostih Jadranskega morja. To morje je v svojem severnem delu tako ozko, da bi v primeru, če tako Hrvaška kot Italija razglasita svoji IEC v maksimalni dovoljeni širini 200 milj, njuni IEC segali neposredno druga v drugo, odprtega morja, ki se trenutno še nahaja med teritorialnima morjema obeh držav in do katerega ima svoje pravice tudi Slovenija, pa sploh ne bi bilo več. Takoj po hrvaški polnopravni včlanitvi v Evropsko unijo, ko se bo iztekel tudi suspenz razglasitve hrvaške ZERC, se lahko Hrvaška in Italija meni nič tebi nič dvostransko dogovorita, da bosta hrvaška ZERC in italijanska IEC neposredno mejili druga na drugo, odprtega morja med njima pa ne bo več. Slovenija, čeprav sosedna država obeh, pri teh dogovorih ne bi mogla uveljavljati več svojih interesov, saj je odločanje o njih lahkomiselno prepustila arbitrom, njihova odločitev pa je za Slovenijo obvezujoča. Tako lahko pride do naravnost absurdnega položaja: celo v primeru, ko bi odločitev arbitražnega tribunala Sloveniji priznala pravico teritorialnega dostopa do odprtega morja pri točki T5, bi lahko dvostranski dogovor med Hrvaško in Italijo o razmejitvi med njunima IEC sedanjemu odprtemu morju odvzel ta status, odprto morje pa bi se začelo šele tam nekje pri Črni gori ali pa celo pri Otrantskih vratih. Slovenija bi bila kljub zanjo ugodni arbitražni odločitvi zaklenjena v svoje teritorialno morje in obsojena na služnost po vodah, kjer bi izvajali jurisdikcijo Hrvaška ali pa Italija. Da je to za Hrvate možen scenarij, izpričujejo npr. izvajanja hrvaškega pomorskega pravnika dr. Budislava Vukasa v njegovem intervjuju za zagrebški Jutarnji list 6. novembra lani, neposredno po podpisu Arbitražnega sporazuma v Stockholmu. V njem malce sprenevedavo pojasnjuje stališče, da se odprto morje v Jadranu začne šele nekje pri Črni Gori. In nikar ne pozabimo: prav dr. Budislav Vukas je glavni kandidat za člana arbitražnega tribunala, ki ga bo imenovala Hrvaška.
  
Slovenska vlada, nedvoumna avtorica tega sporazuma, bi brez posebnega intelektualnega napora lahko odstranila vse dvome, ki povzročajo razdor med Slovenci ne samo o členu 3.b Arbitražnega sporazuma, ampak tudi o njegovem členu 3.c. Tako kot bi v člen 3.b morala namesto »stik Slovenije z odprtim morjem« napisati »teritorialni stik Slovenije z odprtim morjem« (kot je napisano v Sporazumu Drnovšek – Račan), bi v člen 3.c morala namesto »režim za uporabo ustreznih območij« napisati »režim za uporabo vseh ustreznih območij, razen IEC«. V tem primeru Arbitražni sporazum ne bi bil v nasprotju z določbami Zakona o razglasitvi slovenske zaščitne ekološke cone iz l. 2005, predvsem pa ne bi že sam po sebi preprečeval arbitrom, da ugotovijo našo upravičenost do teritorialnega dostopa na odprto morje in zaščitne ekološke cone. O tem, da bi (so) Hrvati temu nasprotovali, ni nikakršnega dvoma, a v obdobju »tihe diplomacije« bi kljub vsemu veljalo povzdigniti glas in zarožljati s ključem. In to bi bilo seveda veliko lažje in uspešnejše, ko bi bilo prej o tem vprašanju doseženo tisto nacionalno soglasje, ki je nujno potrebno pri reševanju temeljnih vprašanj, zadevajočih ne samo vse državljane naše države, temveč tudi prihodnje generacije, ki bodo živele v njej.

Odbor za zunanje zadeve pri Strokovnem svetu SDS