Cilji bolonjske reforme v Sloveniji niso bili doseženi
četrtek, 21. 7. 2011MAG. ŠTEFAN TISEL: Vsem lep pozdrav. Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovana gospa ministrica, gospodje ministri, poslanke in poslanci! Junija 1999 so v Boloniji ministri pristojni za visoko šolstvo iz 29. evropskih držav, med njimi tudi iz Slovenije, podpisali tako imenovano bolonjsko deklaracijo in si zastavili skupni cilj, ob katerem polnemu upoštevanju in spoštovanju različnosti nacionalnih sistemov izobraževanja in univerzitetne avtonomije do leta 2010 z medsebojnim sodelovanjem izgraditi odprt in konkurenčen evropski visokošolski prostor, ki bo evropskim študentom in diplomantom omogočil prosto gibanje in zaposljivost, obenem pa bo privlačen tudi za ne evropske študente. Cilj naj bi dosegli z različnimi ukrepi, kot so vzpostavitev primerljivih in preglednih visokošolskih struktur in stopenj, vzajemno prizadevanje in priznavanje relevantnih in primerljivih visokošolskih kvalifikacij, vzpostavitev medsebojno priznanih kreditnih sistemov in sistemov za ugotavljanje kakovosti, spodbujanjem mobilnosti študentov in visokošolskih učiteljev, razvijanje evropske dimenzije o izobraževanju ter večjo konkurenčnost evropskega visokega šolstva v svetu. Seveda s tem bolonjskim procesom s področja visokega šolstva naj bi se uresničila lizbonska strategija, da do leta 2010 Evropa postane konkurenčna in dinamično na znanju temelječe gospodarstvu na svetu oziroma najbolj konkurenčno in sposobnost tudi rasti za naprej. Seveda takrat še ni bilo gospodarske krize in so v Evropi v glavnem primanjkovali kadri na področju tehnike in naravoslovja in seveda zahodna Evropa je pričakovala priliv takšnih kadrov iz vzhodne Evrope oziroma iz drugih držav, v današnjem času pa poleg gospodarske krize, finančne krize, krize zaposlovanja so se razmere močno spremenile, tako da je danes, so te razmere na področju šolstva drugačne. No in konec maja 2004 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel novelo Zakona o visokem šolstvu, s čimer je slovensko visoko šolstvo stopilo v proces oblikovanja evropskega visokošolskega prostora, torej bolonjski proces. In prve bolonjske diplomante smo dobili v študijskem letu 2009/2010, ki so stopili na trg delovne sile in me zanima:
Kako uspešno so bili doseženi ti cilji bolonjske reforme v Sloveniji? Predvsem pa, kaj so nam pokazale te prve generacije oziroma s katerimi prednostmi in slabostmi tega bolonjskega sistema se srečujemo v Sloveniji? Hvala.
DR. IGOR LUKŠIČ: Hvala lepa gospod podpredsednik, kolegice in kolegi! Za celovito analizo bo treba še nekaj časa počakati, ker je glavnina fakultet v stopila v bolonjsko reformo šele v prejšnjem šolskem letu, tako da je bilo letos oziroma v 2011/2012 je bilo razpisanih 270 dodiplomskih študijskih programov, od tega 186 univerzitetnih I. stopnje, 76 visokošolskih I. stopnje ter 8 enovitih magistrskih študijskih programov, 199 je bilo programov II. stopnje in 67 III. Stopnje. Tri, štiri fakultete so šle pred petimi, šestimi leti, to so te, ki jih je gospod poslanec omenjal, da so že dale prve diplomante. Ampak množica, se pravi, teh 270 programov ali pa recimo okrog 220. Ti pa šele imajo študente na koncu prvega letnika. Šele 2020 bomo verjetno lahko imeli celovito oceno o tem kakšne so prednosti za trg delovne sile vseh teh programov.Tisto, kar lahko že takoj rečemo glede celovitega uspeha bolonjske reforme v celotni EU je, da cilj ni bil dosežen. Evropski uniji s to reformo ni uspelo do leta 2010 povečati konkurenčnost do te mere, da bi na tisto kar so ciljali, se pravi pridobiti predvsem študente iz Azije, in tudi iz arabskega sveta, ter s tem konkurirati ali celo prehiteti ameriške univerze. Ta globalni cilj ni bil dosežen. Mi na slovenskem, to vam lahko govorim iz lastnih izkušenj, smo se tega lotili zelo na drobtinčarsko. Nismo se lotili tega v skladu s tem velikim ciljem, se pravi, da je bolonjska reforma priložnost, da naredimo iz slovenskega univerzitetnega prostora, tudi znanstvenega in raziskovalnega, neko zgodbo, ki ima v glavi predstavo o tej celotni strategiji. Ampak sem prepričan,da univerzitetni prostor potem, ko je nekako ugotovil na osnovi prvih izkušenj kaj se dogaja, da gre že v nekaterih primerih v reformo reforme in da bo v drugem delu, zlasti po sprejetju zakona o visokem šolstvu, ki ne bo narejen ta mandat, ampak v vsakem primeru nas čaka, da bo potem visoko šolstvo lahko šlo bolj v to smer, ki si jo vsi želimo. Se pravi, da bi slovensko visoko šolstvo dejansko bilo vabljivo, ne samo za področje, ampak tudi za področje širšega sveta. Hvala.
MAG. ŠTEFAN TISEL: Hvala za odgovor. Bi še dodal. Že sami ste povedali, da ni najbolj uspelo zaenkrat in da je treba še marsikaj postoriti. Nezadovoljni so tako študentje, kot profesorji. Moram reči, da tudi starši, ker se je otrokom študij podaljšal do dve leti. Tudi za bodoče generacije je treba na tem področju več narediti oziroma poenotiti zadeve. Kajti, bolonjski programi niso še do konca uveljavljeni, porablja se zmes starih in novih programov. Študij pa naj ne bi dosegel zaželjenega cilja, se pravi, da se bo študij tudi skrajšal. Dejansko se je podaljšal. Tako imamo tudi slabo primerljivost z bivšimi, ko so imeli s štiriletnim študijem sedmo stopnjo, sedaj pa s triletnim šesto stopnjo. Te slabosti se vlečejo kar naprej, čeprav se na nekaterih študijih, kot slišimo, izboljšuje. Študijski programi niso kompatibilni, ne znotraj države, celo iz iste stroke, ali celo iste univerze. Nekateri imajo še sistem 3+2, drugi 4+1, eni pa 5+0, kar je nekako evropsko oziroma sledi evropsko reguliranim poklicem. Prav tako se bolonjska reforma vidi le v luči skrajšanja. Se pravi, ta cilj ni bil dosežen. Zaenkrat gre za podaljšanje. Zanima me, kako bomo s to našo reformo omogočili študentom, da bomo dosegli te cilje. Se pravi, večjo zaposljivost, skrajšani študij in primerljivost z evropskimi? Hvala.
DR. IGOR LUKŠIČ: Hvala. Ena od pomembnih zadev na tej poti je dvig kakovosti oziroma zagotavljanje kakovosti. Ustanovljen je akreditacijski svet, ki skrbi za to, da bo programe preverjal in s tem tudi kader, ki poučuje in bo skrbel za to, da se to opravi kvalitetno. Tisto, kar so prinesli bolonjski programi in bi bilo treba to pozdraviti je več prakse, kot recimo, to bolj poznam, ko gre za šolanje učiteljev imajo od 5 let eno leto prakse. To velja tudi za druge, za tehnične poklice, naravoslovne, se pravi bistveno več v praksi.
Potem tisto kar je pomembno je mobilnost, večja stopnja mobilnosti. Zahteva se pri nekaterih fakultetah, da so študentje vsaj en semester v tujini in seveda so fakultete usposobljene, da gostijo študente iz tujine. Mi za ta namen ne dajemo dovolj sredstev, ker to je drago, dražje kot to, da so vsi študentje samo doma, je pa za dvig kvalitete bistvenega pomena. Se pravi ta izmenjava, ki zdaj zaenkrat teče samo ali pa v glavnem preko Erasmusa, je stekla, ampak je še zmeraj nezadovoljiva.Potem se metode dela na univerzah spreminjajo. Bolonija je prinesla več aktivnih oblik dela, se pravi manj predavanj. To je tudi neka zadeva, ki jo je za pozdravit. Je pa ena velika slabost, ki se mi zdi, da bi jo bilo treba postopno odpravit, to je drobitev programov. Drobitev programov v imenu izbirnosti, ki se je res da povečala, ampak se je povečala na račun tega, da imamo vrsto drobnih predmetov, ki jih študentje lahko izbirajo, predmetov je praviloma po fakultetah preveč znotraj programov, to bi bilo tudi treba zmanjšati in to bo treba o tem še diskutirati, ampak bazična znanja so nekako zapostavljena. Tako da institucionalno ogrodje je postavljeno. Mi imamo od avtonomije univerz, do akreditacijskega sveta postavljene institucije, temeljne, da znotraj tega lahko steče ta proces za katerega si prizadevamo, se pravi, da dvignemo kvaliteto visokošolskega študija. Hvala.
MAG. ŠTEFAN TISEL: Hvala za odgovor. Ker je tematika zelo široka in zadeva tako študente, profesorje, kot seveda tudi starše, predlagam, da se po Poslovniku Državnega zbora opravi razpravo v Državnem zboru. Hvala.