Cilj teroristov je ustvariti stanje, v katerem se nihče nikjer ne bo počutil varnega. In to moramo preprečiti!

Intervju z dr. Božom Predaličem je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija 11. januarja 2018. Z njim sta se pogovarjala Gašper Blažič in Metod Berlec.

Božo Predalič se je rodil leta 1957 v Ljubljani. Po izobrazbi je doktor pravnih znanosti. Bil je generalni sekretar Vlade Republike Slovenije v letih 2004-2008 in 2012-2013. Je sekretar poslanske skupine SDS in predsednik Odbora za notranje zadeve pri Strokovnem svetu SDS ter generalni sekretar Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.

Gospod dr. Predalič, že marca 2017 ste v imenu Odbora za notranje zadeve pri Strokovnem svetu SDS predstavili program v resorju, ki ga pokrivate. Od tega bo kmalu minilo leto dni, a se zdi, da nekateri problemi vseeno ostajajo odprti, denimo varnost pred terorističnimi dejanji pa področje azilne politike. Se je torej vaš program v tem času kaj spremenil?

Dogajanja v Sloveniji, Evropski uniji in svetu potrjujejo, da je program, ki smo ga tedaj predstavili, ustrezen. Izkazalo se je, da smo tedaj pravilno analizirali aktualne težave na področju notranjih zadev in hkrati precej natančno napovedali posledice, kijih lahko prinese nenadzorovan prihod več kot milijona ilegalnih migrantov v Zahodno Evropo. Rešitve, ki smo jih tedaj predstavili, so aktualne tudi danes. Cerarjeva vlada namreč ni izvedla nujno potrebne depolitizacije policije, prav tako ni sprejela ustrezne zakonodaje, ki bi v primeru spremenjenih okoliščin zagotavljala varnost državljanom in njihovemu premoženju.

Ali pod pojmom »spremenjenih okoliščin« mislite na stanje, ki bi lahko nastalo v primeru prihoda in nastanitve večjega števila migrantov v Sloveniji?

Da. Do česar lahko privede preveč liberalna migrantska politika, ki jo v Evropi vsiljujejo socialisti, lahko kljub medijski cenzuri vidimo na primeru številnih, nekoč razmeroma varnih zahodnoevropskih držav. V njih se je enormno povečalo število nasilnih dejanj, kriminala in posilstev. V nekoč varnih mestih so se praktično čez noč pojavile cone »no go«, ki jih v celoti nadzirajo migranti. Življenje v teh državah nikoli več ne bo takšno, kot smo ga tam poznali. Takšnemu stanju se Slovenija ob pravočasnem sprejetju ustrezne migrantske politike ter doslednem delu policije in pravosodnih organov danes še lahko izogne. Slovenska demokratska stranka je pred časom predlagala niz zakonov in ukrepov, ki bi pomembno izboljšali varnostno situacijo v državi, vendar je te predloge vladna koalicija brez prepričljivih argumentov zavrnila.

Še vedno je aktualen primer migranta Ahmada Šamija. SDS je zaradi ravnanja vlade v tem primeru vložila ustavno obtožbo proti predsedniku vlade Miru Cerarju. Upravičeno?

Vsekakor. To, da je upravno sodišče zaradi domnevne postopkovne napake zadevo vrnilo v vnovično odločanje, v ničemer ne spremeni dejstva, da je Miro Cerar preprečil uradno dejanje. Kot predsednik vlade je zlorabil svoj položaj in ustavil izvršitev dokončne izvršljive odločbe. S takim ravnanjem je presegel in zlorabil svoja pooblastila ter kršil zakon in ustavo.

Pri tem je treba tudi opozoriti, da ustave in zakona v primeru sirskega brivca Šamija ni kršil le Miro Cerar, temveč sta ga kršila tudi poslanca Škoberne in Kordiš, s tem ko sta uradnim osebam preprečila izvršitev uradnega dejanja.

Zanimivo je, da je prav ob izteku leta 2017 upravno sodišče primer Ahmada Šamija vrnilo v vnovično odločanje ministrstvu, kar je za omenjenega migranta iz Sirije velika zmaga. Sodniki so celo zapisali, da mora ministrstvo upoštevati Šamijeve navedbe o povezanosti s Slovenijo, o udejstvovanju v slovenskem socialnem in kulturnem življenju in pri delu z begunci ter presoditi, ali ne bi njegove prošnje vendarle obravnavalo. Kako to komentirate? Je šlo za arbitrarno ideološko stališče sodišča?

Takšnemu vtisu se ni mogoče izogniti. V Šamijevem primeru je sodišče »odkrilo« domnevno postopkovno napako ministrstva v odločbi, ki so jo pred tem potrdile praktično vse sodne instance v državi, in zadevo vrnilo v vnovično odločanje. Skrajno nenavadno pri tem je dejstvo, da upravno sodišče, ki je svojo odločitev utemeljevalo na domnevni postopkovni napaki, svojega obveznega navodila ni usmerilo v popravek te postopkovne napake, temveč je z navodilom ministrstvo usmerilo v drugačno vsebinsko odločitev.

Dvom o politično nepristranski odločitvi zbuja tudi dejstvo, da je v senatu, ki je odločal o tej zadevi, sodeloval tudi sodnik Boštjan Zalar, ki je med drugim znan po tem, da je pred leti sodeloval v senatu, ki je sprejel sporno odločitev, da se Baričeviču vrnejo njegovi napadalni bulmastifi. Tudi tedaj je javnost zaradi očitnih političnih povezav opozarjala na spornost te odločitve. Kasneje, ko so psi v sumljivih okoliščinah umorili lastnika, ni zaradi vrnitve psov nihče odgovarjal.

Kje vidite razloge za takšne odločitve slovenskih sodišč?

Menim, da je ključni razlog za tako stanje na slovenskih sodiščih to, da slovensko sodstvo ob prehodu iz nekdanjega totalitarnega režima v demokratično družbo ni doživelo opazne miselne preobrazbe. Celo danes med sodniki, ki sodijo »v imenu ljudstva«, še vedno najdemo sodnike, ki so s svojimi sodbami v nekdanjem komunističnem režimu kršili človekove pravice. Nekateri med njimi ali njihovi učenci se še danes čutijo dolžne braniti politične interese levice. Družbo so nekako razdelili na prvorazredne in drugorazredne državljane. Ob tem pa ne smemo delati krivice vsem sodnikom. Kljub selekciji se pojavlja vedno več takih, predvsem mladih, ki se trudijo soditi po pravilih pravne stroke.

Je pa vendarle nenavadno, da bi Šami, ki je v Siriji pustil družino, v Sloveniji iskal azil, saj je vojna v Siriji skoraj končana in za to ni potrebe …

Strinjam se z vašo ugotovitvijo. Vztrajanje pri neupravičeni podelitvi statusa azilanta Šamiju kaže na to, da ima v tem primeru slovenska levica očitno »višje cilje« kot le humanitarno skrb za ubogega begunca brez doma in domovine.

Zanimivo je, da je SDS enkrat že vložila interpelacijo proti ministrici za notranje zadeve Vesni Gyorkos Žnidar zaradi afere z aretacijo nekdanjega kosovskega premierja Ramusha Haradinaja, v primeru Ahmada Šamija pa je interpelacijo tokrat napovedala Levica, če bi bil omenjeni migrant deportiran iz Slovenije. Kakšno mnenje ste si ustvarili o ministrici?

Večkrat sem se že vprašal, kakšna »specialna znanja in veščine« obvladuje ta sirski brivec, da se slovenski levičarji tako goreče borijo zanj. Tudi pred njim so bili iz Slovenije deportirani številni migranti, med njimi krščanska družina, pa se nikomur od levičarjev ni zdelo vredno zavzeti se zanje.

Težko si je ustvariti vsebinsko mnenje glede ministrice. Razlog je predvsem v tem, da se razmeroma malo pojavlja v javnosti; predvsem jo državljani pogrešamo tedaj, ko javnost upravičeno pričakuje, da bo predstavila ali pojasnila aktualno dogajanje in ukrepe svojega ministrstva. Človek včasih nehote dobi občutek, da ministrstvo v resnici, v ozadju, vodi nekdo drug.

Ministrici v bran pa je treba povedati, da je njeno ministrstvo, sicer z zakasnitvijo, pripravilo t. i. azilni zakon, v katerem so bile predlagane tudi nekatere ustrezne rešitve. Čeprav so te rešitve v svojem bistvu predstavljale nekakšen »razredčen« predlog Slovenske demokratske stranke, so vendarle pomenile korak v pravo smer. Žal je ministrici tedaj njena lastna stranka z ministrom Klemenčičem na čelu onemogočila sprejetje teh rešitev.

Govori se tudi o tem, da je mesečni strošek vsakega migranta veliko breme za slovenski proračun. Ali res znaša dva tisoč evrov?

Uradni podatek, ki izhaja iz revizijskega poročila Računskega sodišča RS, navaja, da je bil v letu 2015 povprečni strošek obravnave posameznega prosilca za azil najmanj 1.963 evrov.

Kaj hitro je mogoče izračunati, kakšno breme so migranti za slovenske davkoplačevalce. Če to številko primerjamo z mizernimi pokojninami, ki jih za štirideset let trdega dela prejemajo nekateri slovenski upokojenci, ki so plačevali vse davke in prispevke, ali pa z dejstvom, da številni Slovenci delajo samo za minimalno plačo, ugotovimo, da je v slovenski družbi nekaj hudo narobe.

Številni teroristični napadi v Evropi nas neprestano soočajo s problemom varnosti. V Sloveniji za zdaj ni bilo napadov, kot so se zgodili denimo v Parizu, Londonu, Bruslju, Kölnu itd. Pa vendar, ali se Sloveniji res ni treba bati, da bi ob podpori tranzicijske levice t. i. konceptu multikulturnosti doživela kakšen šok, denimo s kakšnim »duševno neuravnovešenim« voznikom tovornjaka na kateri od mestnih ulic in trgov?

Nekoliko paradoksalno se sliši, pa vendar lahko rečemo, da ima Slovenija v primeru migracijskega vala srečo v nesreči. Kot posledica socialističnih vlad je postala Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami država z razmeroma slabim gospodarskim stanjem in posledično nižjim življenjskim standardom, zato za migrante ni bila ciljna država. Z zaostrovanjem migrantske politike v drugih evropskih državah pa se je začelo število prosilcev za azil v Sloveniji občutno povečevati. Tako je samo v letu 2017 prošnjo za azil vložilo več kot 1.300 oseb.

Izkušnje drugih držav kažejo na premosorazmerno odvisnost med povečevanjem števila migrantov in številom kriminalnih dejanj, nasilništva, posilstev … Ne smemo pozabiti, da večina migrantov prihaja s povsem drugačnega kulturnega območja, da imajo posledično drugačne navade in vrednote, kot smo jih Evropejci vajeni. Izkušnje Francije, Nemčije in drugih evropskih držav kažejo, da integracija teh ljudi v evropsko družbo na način, kot si Evropejci to predstavljamo, ni mogoča. Prej obratno – dogaja se, da so se posamezni deli evropskih mest že začeli prilagajati islamski kulturi. Kar kaže, kako težka ali celo nemogoča je integracija migrantov v evropsko družbo, je podatek, da so v nekaterih terorističnih napadih v Evropi sodelovali tudi člani druge ali celo tretje generacije islamskih migrantov v Evropi.

Menim, da Cerarjeva vlada podcenjuje varnostno situacijo, ki jo za Slovenijo lahko predstavlja večje število migrantov ali celo nov migrantski val, do katerega bi prav tako lahko prišlo. Policisti so namreč po uradnih podatkih samo v letu 2017 znotraj države odkrili več kot 850 oseb brez ustreznih listin, hkrati pa so obravnavali več kot 3.800 oseb zaradi nedovoljenega bivanja v Republiki Sloveniji. Upravičeno lahko domnevamo, da je to le vrh ledene gore, pravo število nezakonitih migrantov v Sloveniji pa je večkratnik tega števila.

Podobno si Cerarjeva vlada zatiska oči pred možnostjo terorističnih napadov v Sloveniji. Zanikanje potencialne nevarnosti terorističnih dejanj v Sloveniji kaže popolno nepoznavanje psihologije terorizma. Osnovni cilj teroristov je predvsem vnesti strah in nelagodje v ciljno populacijo, v tem primeru med Evropejce. V primeru Evrope ta cilj dosežejo predvsem z napadi na simbolne evropske točke, lahko pa tudi s terorističnimi dejanji na krajih, kjer napada nihče ne pričakuje in ki navidezno delujejo varno. Logika je preprosta: če so teroristi pripravljeni izvesti teroristični napad v neki »nepomembni« državi, kot je Slovenija, kako se šele lahko terorističnih dejanj bojijo ljudje na Dunaju. Cilj teroristov je ustvariti stanje, v katerem se nihče nikjer ne bo počutil varnega. Varnih držav praktično ni več, je le večja ali manjša verjetnost terorističnega napada. Vlada, ki si pred tem zatiska oči, je bodisi nesposobna ali pa popolnoma neodgovorna do lastnih državljanov.

SDS je v parlamentu že poskusila s prepovedjo burk, vendar je vladajoča večina to ne samo zavrnila, pač pa celo začela spodbujati muslimane k nošenju burk in drugih pokrival. Bi lahko rekli, da gre pri tem za nagajanje ali celo za namerno sabotažo javne varnosti v Sloveniji?

Verjetno kar oboje. Da je bil predlog Slovenske demokratske stranke na mestu, dokazuje tudi to, da so prepoved burk sprejele številne, med njimi tudi islamske države.

Čisto mimogrede: če je za Šamija po eni strani dobro poskrbljeno, pa to ne velja za policijskega veterana Branka Šalamuna. SDS je v tem primeru predlagala rešitve, ki so dobile podporo tudi v državnem zboru …

Opozorili ste na veliko anomalijo slovenske družbe. Nesprejemljivo in nepošteno je ravnanje Cerarjeve vlade, ki je pripravljena potrošiti nekajkrat več denarja za vsakega ilegalnega migranta, kot znaša pokojnina mnogih slovenskih upokojencev za štirideset let trdega dela ali pa kot dobijo številni zaposleni, ki hodijo v službo za minimalno plačo. Se večja anomalija pa je odnos Cerarjeve vlade do veteranov vojne za Slovenijo. Ne pozabimo, da so ti ljudje tvegali svoja življenja za samostojno Slovenijo, danes pa je država, ki so jo iz borili, skoraj pozabila nanje. Medtem ko so se nekateri veterani vojne za Slovenijo znašli v nezavidljivem socialnem položaju, država še vedno plačuje privilegije potomcem t. i. španskih borcev, privilegirane pokojnine borcem NOB ter visoke pokojnine generalom JLA. Generalom torej, ki so sodelovali v napadu JLA na Slovenijo. Na tem področju bo preprosto treba narediti red! Ali kot je pred časom v svoji razpravi opozoril poslanec Slovenske demokratske stranke Vinko Gorenak – skrajni čas je, da se status veteranov vojne za Slovenijo najmanj izenači s statusom in privilegiji borcev NOB.

Ironija je tudi, da je vlada slabo poskrbela za sedanje policiste, ki so v mandatu te vlade že stavkali. Koliko so policisti pa tudi gasilci zanjo vredni, se je pokazalo že ob prvem migrantskem valu. Kako ocenjujete (ne)reševanje te problematike?

Cerarjeva vlada v primeru plačne politike ravna nesistemsko in stihijsko. S popuščanjem pritiskom zdaj ene, zdaj druge interesne skupine poklicev je popolnoma porušila že tako nestabilen plačni sistem. Razumljivo je, da so se ob tem posamezne skupine poklicev počutile prizadete in sedaj zahtevajo izenačenje svojih plač s tistimi, ki so si jih že uspeli izboljšati. V primeru policistov je njihova zahteva še toliko bolj razumljiva, kajti ob zadnjih pogajanjih je vlada sprejela določene zaveze, sedaj pa jih, kot kaže, ni pripravljena izpolniti. Z gasilci je vlada minuli teden sklenila sporazum, sedaj pa jih čaka naslednji val napovedanih stavk zaposlenih v javnem sektorju.

Sam menim, da bi bilo treba znova pretehtati in ustrezno ovrednotiti delo vseh uniformiranih poklicev in poklicev ljudi s posebnimi pooblastili. Tu izpostavljam policijo, vojsko in gasilce. Nesporno je, da so ljudje v teh poklicih posebej izpostavljeni in da narave njihovega dela kljub vsemu spoštovanju drugih poklicev ni mogoče enačiti z zaposlenimi v pisarnah ali na drugih razmeroma varnih in manj stresnih delovnih mestih.

Vprašanje migrantov je povezano tudi z varovanjem schengenske meje. V ta sklop naj bi spadala tudi sedanja slovensko-hrvaška meja. A po poročanju nekaterih tujih medijev Slovenija praktično ni več del schengenskega območja, saj Avstrijci že lep čas spet fizično nadzirajo mejo s Slovenijo. Kako vidite to situacijo?

Za boljše razumevanje stanja in posledic neodgovornega ravnanja Cerarjeve vlade je treba spomniti na bistvo ideje schengenskega območja. Osnova schengna je močna zunanja meja tega območja, ki preprečuje prehode osebam, ki ne izpolnjujejo pogojev za vstop v schengensko območje. Ker je zunanja meja območja dobro zavarovana, znotraj območja mejne kontrole niso potrebne, zato schengen omogoča prost pretok ljudi in blaga znotraj tega območja. Verjetno ni treba posebej poudarjati gospodarskih in političnih prednosti, ki jih članstvo v tem območju omogoča posamezni državi. Slovensko-hrvaška meja je v tem delu Evrope zunanja meja schengenskega območja, kajti Hrvaška, čeprav je članica EU, ni članica schengna. Slovenija je dolžna varovati slovensko-hrvaško mejo v skladu s schengenski standardi. Ob migrantskem valu 2015 Slovenija te svoje naloge ni opravila, ampak je namesto tega z izgovorom lažne humanitarnosti preko svojega ozemlja v Avstrijo transportirala skoraj milijon migrantov, ki niso izpolnjevali pogojev za vstop v schengensko območje.

Med njimi so bili dokazano tudi ljudje, ki so kasneje neposredno sodelovali v terorističnih akcijah v evropskih mestih. Ne smemo se torej čuditi, da je Avstrija na slovensko-avstrijski meji postavila ograjo in začela izvajati mejni nadzor. Takrat je čisto malo manjkalo do vzpostavitve t. i. mini schengna brez Slovenije. Do tega bi nedvomno prišlo, če bi migrantski val trajal še nekaj časa. Koliko sosednja Avstrija zaupa slovenskemu varovanju schengenske meje danes, je razvidno tudi iz tega, da je kljub umiritvi migrantskega vala ohranila nadzor na meji s Slovenijo.

Se zavzemate za to, da bi slovenska policija spet natančneje nadzorovala mejo z Italijo in Avstrijo, saj obstaja nevarnost povratnega migrantskega vala?

Seveda, uradni podatki kažejo, da je policija v notranjosti države samo v obdobju od 1. januarja do konca novembra 2017 odkrila več kot 260 oseb, ki so v državo vstopile brez ustreznih listin čez avstrijsko mejo, in več kot 560 oseb, ki so v Slovenijo nezakonito vstopile čez italijansko mejo. Trend teh prestopov narašča in se je v primerjavi z letom 2016 povečal za skoraj 27 odstotkov. Spomniti velja tudi na medijska poročanja o številu migrantov tik ob meji s sosednjo Italijo.

Ob zgornjih številkah se je treba zavedati, da gre pri navedbah le za osebe, ki jih je slovenska policija zaznala in registrirala, koliko pa je oseb, ki so se izognile policiji, pa lahko samo ugibamo. Neuradna ocena je nekajkrat višja.

Kako ocenjujete arbitražno razsodbo o meji s Hrvaško oziroma zadnje dogajanje v zvezi z uresničevanjem te razsodbe? Znova smo priče incidentom v Piranskem zalivu …

Arbitražni sporazum kaže popolno nesposobnost razumevanja meddržavnih odnosov in vodenja diplomacije nekdanje Pahorjeve in sedaj Cerarjeve vlade. Izvirni greh te zgodbe sega v obdobje priprav Hrvaške na vstop v Evropsko unijo. Mnogi se verjetno še spomnite, kako je tedanji predsednik vlade Borut Pahor kar naenkrat začel javno izsiljevati Hrvaško, češ da jo bo Slovenija blokirala pri njenem vstopanju v EU. Tak način usklajevanja interesov posamezne države je v mednarodni diplomaciji nedopusten in nesprejemljiv in tudi Pahorje očitno dobil diskretno, a jasno diplomatsko lekcijo. Kar čez noč je obrnil ploščo, se začel dogovarjati o arbitraži in soglašal, da postane Hrvaška članica EU, še preden bo rešeno slovensko-hrvaško mejno vprašanje. Tedaj smo člani Slovenske demokratske stranke opozarjali na škodljivost takšnega pristopa in arbitraže za Slovenijo. Žal je arbitražni način reševanja mejnega vprašanja na referendumu zmagal za nekaj desetink odstotka. In zgodil se je »ta fantastični dan«. Fiasko slovenske zunanje politike se je nadaljeval z afero s Sekolcem in Drenikovo, ki še danes nista odgovarjala za škodo, ki sta jo povzročila. Skrajno nedržavniško pa je bilo ravnanje Cerarja in njegove vlade, ki je kljub jasnemu sklepu DZ, da arbitraža za Slovenijo velja le v primeru, če določi ozemeljski stik države z mednarodnimi vodami, začel še pred razglasitvijo razsodbe trditi, da jo bo Slovenija spoštovala ne glede na vsebino. In namesto fantastičnega dne smo na koncu dobili nočno moro. Slovenija nima neposrednega ozemeljskega stika z mednarodnimi vodami, hkrati pa nismo dobili dveh tretjin Piranskega zaliva, kot govori Cerarjeva vlada, ampak smo ga tretjino izgubili. O popolnoma neživljenjski kopenski meji pa je škoda izgubljati besede.

Izkazalo se je tudi, da so bila predvidevanja in opozorila SDS pred referendumom in arbitražo pravilna. Pokazalo se je tudi, da način enostranskega vsiljevanja arbitražnega sporazuma na način, kot to počne Cerarjeva vlada, ne prinaša rezultatov. Do katere točke konflikta bo pripeljala ta Cerarjeva politika, je težko napovedati, skoraj prepričan pa sem, da bo na koncu treba zadevo končati za »zeleno mizo«.

Že marca 2017 ste dejali, da se boste zavzeli za depolitizacijo policije. Kaj ste imeli s tem v mislih, kaj to vključuje?

Slovenskim policistom je podobno kot v nekaterih drugih postkomunističnih državah z zakonom prepovedano članstvo v političnih strankah. Takšna zakonodaja žal daje le navidezno politično nevtralnost policistov. Praksa namreč kaže, da je realno stanje drugačno. Nihče me ne bo prepričal, da so tisti kriminalisti, ki imajo v pisarnah še danes koledarje s slikami diktatorja Tita, politično nevtralni. Ali pa da so nepolitični tisti policisti, ki oglobijo peščico demonstrantov, ki mirno protestirajo v bližini koncerta, na katerem navzoči mahajo s totalitarnimi simboli in jih poveličujejo. Takšnih primerov je veliko, vsi pa kažejo na to, da je v policijskih vrstah še vedno veliko leve ideologije.

Osebno sem mnenja, naj se tudi policistom dovoli članstvo v političnih strankah. Tako bi bilo konec skrivalnic in navidezne apolitičnosti.

Obstaja tudi primer policista, ki je Janezu Janši pred leti kot premierju grozil s smrtjo, vendar je bil sodno rehabilitiran in seje celo vrnil na svoje delovno mesto. Kako gledate na ta primer? Je tak človek še lahko policist?

Ne samo da je bil rehabilitiran, kolikor vem, se je z vsemi pooblastili in s službeno pištolo vrnil na delovno mesto pomočnika komandirja policijske postaje in ob tem dobil še odškodnino v višini izgubljenih plač za ves čas, ko ni delal v policiji.

Če ta primer primerjamo s primerom Josipa Zagrajskega, ki je na mejnem prehodu Obrežje dejal, da namerava ubiti Pahorja, in zato dobil dolgoletno zaporno kazen, vidimo, da je v slovenskem pravosodju nekaj hudo narobe in daje višina kazni, ki jo dobi posameznik za resne grožnje s smrtjo, odvisna tudi od tega, ali groziš prvorazredni ali drugorazredni žrtvi.

Vsekakor pa človek, ki ljudem javno grozi s smrtjo, v policijskih vrstah nima kaj iskati, še manj pa je primerno, da nosi službeno pištolo.

Kaj pa nacionalna garda, ki bi verjetno sodila pod okrilje ministrstva za obrambo? Režimska glasila so to označila za nekakšno strankarsko vojsko, pri čemer pa je »prezrla«, da sodobni našemljeni »partizani« z rdečimi zvezdami na svojih shodih nosijo celo pravo orožje.

Idejo nacionalne garde, ki dejansko sodi v resor ministrstva za obrambo, podpiram. Zdi se mi ustrezna dopolnitev sedanje oblike vojaške organiziranosti.

Kar pa zadeva režimske medije, ni vredno izgubljati besed. Njihov odziv v tem primeru kaže, da predloga Strokovnega sveta SDS o nacionalni gardi niso niti prebrali.

Bistveno resnejše se mi zdi vprašanje »sodobnih partizanov«, ki jih omenjate in ki se vedno pogosteje pojavljajo na partizanskih prireditvah, opremljeni s totalitarnimi simboli in orožjem. Ne glede na to, v kakšnem stanju je to orožje, ostaja dejstvo, da s svojim pojavljanjem zagotovo vzbujajo nelagodje ali celo strah ljudi, ki so jim partizani med drugo svetovno vojno ali po njej pobili svojce, jim grozili s smrtjo ali pa so bili celo obsojeni na smrt, pa jim je uspelo pobegniti. V večini postkomunističnih držav je takšno paradiranje oboroženih komunističnih enot ali njihova ponazoritev nesprejemljivo in skrajni čas je, da tudi Slovenija v tem pogledu naredi korak naprej.

Kaj pa prometna varnost? Je v primerjavi z drugimi državami na ustrezni ravni?

Ne ocenjujem, da bi bila prometna varnost v Sloveniji bistveno slabša, kot je v primerljivih državah. Mislim pa, da vse prevečkrat za prometno nesrečo okrivimo voznika, praktično nikoli pa kot razlog nesreče ni navedena slabo projektirana ali slabo vzdrževana prometna infrastruktura. Ne spomnim se primera, da bi kdaj kdo zaradi neustrezne ali nevzdrževane prometne infrastrukture odgovarjal. Tu je bistvena razlika med nami in drugimi državami.

V pogledu prometne varnosti samo drastične kazni ali postavljanje omejitev in opozorilnih tabel niso dovolj. Za večjo varnost prometa bo poleg nadzora voznikov treba poskrbeti tudi za boljše ceste brez črnih točk.

Zdi se, da socialistične vlade gradijo predvsem na inkasantstvu oziroma polnjenju proračuna s prometnimi kaznimi. Kakšno je vaše stališče do tega vprašanja?

Drži, pri polnjenju vedno prazne državne blagajne so precej inovativni. Če se spomnite zadnje stavke policistov, so vlada in mediji predvsem računali in poročali, kolikšen je bil izpad prilivov v državno blagajno zaradi kazni, nihče pa se ni vprašal, kakšna je bila med stavko policistov prometna in siceršnja varnost. Vlada je celo trdila, da se prometna varnost med stavko policistov ni poslabšala. Poenostavljen, a logičen sklep je, da vlada policiste in državljane potrebuje predvsem za polnjenje državnega proračuna. Takšno razmišljanje ali celo ravnanje pa je nedopustno.

Boste predlagali spremembe na tem področju?

V vladi, ki jo bo vodila Slovenska demokratska stranka, policisti ne bodo več predvsem inkasanti za polnjenje državnega proračuna, ampak bo njihovo delo usmerjeno v preventivno delovanje.

Ste generalni sekretar Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO). Ni skrivnost, daje bilo vaše združenje večkrat deležno šikaniranj in diskriminacije na področju financ, kljub temu pa je združenje v zadnjih letih zelo dejavno. Lani ste tako v središču Ljubljane odprli Muzej slovenske osamosvojitve. Nedvomno ste s svojim delovanjem močno razgibali »veteranski prostor«, kjer glavno vlogo še vedno igra borčevska organizacija, Združenje veteranov vojne za Slovenijo pa se obnaša kot njen podmladek.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je veteransko in domoljubno združenje, katerega poslanstvo je ohranjanje pristnega zgodovinskega spomina na proces slovenskega osamosvojanja. V njem združujemo tako veterane vojne za Slovenijo kakor tudi druge ljudi, ki so na tak ali drugačen način sodelovali v procesih slovenskega osamosvajanja ali so jim blizu vrednote slovenske pomladi. Bistvena razlika med našim združenjem in drugimi veteranskimi združenji je predvsem v tem, da smo v VSO prepričani, da je temelj slovenske države proces slovenskega osamosvajanja, druga veteranska združenja, vključno z ZVVS in Združenjem Sever, pa trdijo, da je temelj samostojne Slovenije v letu 1945 in Čebinah. Tako smo priče stanju, ko veterani vojne za Slovenijo in člani Združenja Sever s svojo navzočnostjo častijo Dražgoše in druge partizanske prireditve. Stvari gredo celo tako daleč, da člani policijskega veteranskega združenja hodijo na Igmanski marš in podobne pohode v nekdanji Jugoslaviji.

Absurdno in po mojem mnenju nedopustno je tudi to, da samostojna država Slovenija nameni bistveno več denarja ZZB NOB za čaščenje partizanstva v času druge svetovne vojne, kije Slovence pripeljalo v totalitarni režim nekdanje Jugoslavije, kot Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve, katerega poslanstvo je ohranjati in negovati pristen zgodovinski spomin na obdobje slovenskega osamosvajanja.

Nedvomno so prizadevanja združenja, da ohranja nepopačen spomin na obdobje slovenskega osamosvajanja prek praznovanja teh dogodkov, zbiranja avtentičnih dokumentov, pričevanj in predmetov, ki izkazujejo tedanje dogajanje, moteča za posameznike, ki si nikdar niso želeli samostojne Slovenije. Aktivnosti združenja jih namreč ovirajo pri pačenju zgodovine in rehabilitiranju svoje vloge v njej. S tem poslanstvom bomo v združenju nadaljevali. Slovenci si namreč zaslužimo nepopačeno zgodovino nastanka svoje lastne države.

In še vprašanje za konec. Zakaj si po vašem mnenju prav stranka SDS zasluži podporo volivcev? Zakaj glas za SDS ni stran vrženi glas?

Preprosto zato, ker je Slovenska demokratska stranka stranka vrednot, ki smo jim bili Slovenci zvesti tedaj, ko smo se osamosvajali in gradili lastno državo; zato, ker nam je mar za Slovenijo, njeno prihodnost in prihodnost vsakega državljana v njej.

Vemo, kaj je treba narediti in kako. To smo ne nazadnje dokazali tudi v času prve in druge Janševe vlade.

Verjamem, da bodo volivci znova začutili, da lahko državo uspešno vodi le trdna, stabilna stranka vrednot, ki se je do sedaj s svojo načelno politiko in z delom že izkazala.