Čigav varuh je Hanžek?

IZJAVA ZA JAVNOST Ljubljana, 30. november 2005 – Poslanka SDS Eva Irgl se je na današnji novinarski konferenci odzvala na besede varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka o vladnih reformah in protestih sindikatov. Matjaž Hanžek se v zadnjem obdobju pogosto javno odziva, vendar ni jasno ali v imenu institucije varuha ali kot civilna oseba. Vsekakor ima legitimno pravico, da podaja svoje mnenje, vendar pa se nehote pojavlja občutek, da tega ne počne iz želje po izboljšanju socialnega položaja potrebnih pomoči, ampak so njegove izjave predvsem politične in plasirane iz ene in iste politične opcije. Varuh človekovih pravic bi moral delovati v skladu s svojimi pristojnostmi in svojo funkcijo opravljati ne glede na politično obarvanost, moral bi biti varuh vseh in ne samo nekaterih. Dejstvo je, da Hanžek največ svojega časa namenja izbrisanim, Romom, gradnji džamije, proti ostalim, ki z njim ne delijo enakega mnenja, pa nastopa nestrpno in večkrat tudi demagoško, hkrati pa premalo – ali pa sploh nič -ne reče npr. o iskanju rešitev za študente, mladih, ki imajo probleme z drogo, zlorabljenih otrocih, brezposelnih in drugih. Hanžek je včeraj dejal, da je oblika predstavljanja reform takšna, da reforme temeljijo na ‘verjetju in ne na argumentiranju’, kar je seveda smešno. Vlada je sprejela okvir gospodarskih in socialnih reform z argumenti, zakaj so potrebne. Večkrat je bilo javno predstavljeno, kako bodo reforme pripomogle k večji blaginji, več in bolj varnim delovnim mestom in tako posledično tudi k boljšemu standardu. Vsekakor pa drži, da je za takšne velike spremembe potreben pogum, katerega pa prejšnja oblast žal ni imela, iz česar izvira tudi njena nejevoljna. Hanžkove besede, da vlada zagovarja reforme po načelu : ” Jaz imam prav, kdor pa mi ne verjame, je bodisi bebec, nikoli ni nič prebral, je star ali pa se bori za svoje privilegije, ” je neutemeljeno in neresno, predvsem pa meče slabo luč na tistega, ki to izreka. Seveda pa od varuha človekovih pravic očitno ne moremo pričakovati, da bi se izražal svojemu statusu primerno, kar je v preteklosti že večkrat dokazal. Glede sobotnih demonstracij ima seveda vsak pravico imeti svoje mnenje, tudi glede števila stavkajočih, ki se precej razlikujejo – po ocenah organizatorja naj bi bilo udeležencev 40.000,po oceni nekaterih medijev pa 15.000. Poslanka Eva Irgl je še poudarila, da se strinja z varuhom, ki pravi, da imajo sindikati pravico izraziti svoje nestrinjanje s komerkoli, vendar pa je dejstvo, da sindikati niso argumentirano nastopili proti reformam, temveč so zaradi političnih vzgibov odšli na ulice, pa čeprav nekateri stavkajoči sploh niso vedeli, proti čemu demonstrirajo in kaj je pravzaprav njihov namen. Hanžkove navedbe, da je predsednik vlade očitno pozabil, da so v približno enakem vremenu ti isti ljudje prišli tudi zaradi njega demonstrirati, pa so navadna politična podtikanja, ki nimajo nikakršne veze s sobotnimi demonstracijami. Danes se v primerjavi s tistimi časi zdi, da nekateri želijo ohraniti status quo, namesto, da bi prihodnjim generacijam omogočili boljše in kvalitetnejše življenje. Sobotni protesti ne prinašajo pozitivnih učinkov, ampak predvsem otežujejo nadaljnja pogajanja z vlado, kar pa očitno ustreza tudi varuhu človekovih pravic, za katerega ocenjujem, da so ti njegovi nestrpni nastopi proti boljši prihodnosti zgolj ena izmed njegovih nastopaških politikantskih prestopov svojih pristojnosti. To, da Hanžek nastopa politikantsko do različnih tematik, meče slabo luč predvsem na urad varuha človekovih pravic kot institucijo, kar pa zmanjšuje možnost spremljanja in opozarjanja kršenja človekovih pravic tistih, ki dejansko ta urad najbolj potrebujejo.