Četrta obletnica smrti dr. Jožeta Pučnika
četrtek, 11. 1. 2007Pred štirimi leti, 11. januarja 2003, je Slovenija izgubila snovatelja Demosa, kreatorja slovenske samostojnosti in neodvisnosti, pokončnega, poštenega in v svojih idejah neodvisnega človeka, ki je bil za vse pravi svetilnik svobode. O spominih nanj smo povprašali gospo Ivo Pučnik Ozimič, nečakinjo g. Jožeta Pučnika.
Gospa Iva Pučnik Ozimič, kako se spominjate g. Jožeta Pučnika kot strica? Moj spomin na Jožeta ostaja živ in močan. Posebej težko je ob družinskih
praznikih … Zame je bil kot oče, ki ni vedno na voljo: močno navezanost nanj so stopnjevala (pre)dolga obdobja, ko nismo mogli ali smeli imeti stikov z njim (v času zapora in ko še ni smel prestopiti državne meje v času bivanja v Nemčiji). Bil je zelo pozoren, prijazen, sočuten in spodbuden človek. V nas, otrocih, je nenehno in spretno spodbujal občutek enakovrednosti in pomembnosti. Vztrajal je na primer, da smo ga tikali in klicali po imenu; otroci smo tako lažje premagovali čas po njegovih vrnitvah … Nikoli na nas ni prenašal svojih stisk in razočaranj, ki jih je seveda moral čutiti. To je nadomeščal z neusahljivim in originalnim humorjem. Vso to močno doživljanje je težko opisati, še težje ga je nadomestiti. Iz tega nastanejo in ostanejo nepozabni spomini … In kako se ga spominjate kot zaslužnega za osamosvojitev Slovenije?Verjetno se sliši patetično, a moram tako izraziti: Jože je imel svojo domovino neizmerno rad in je trepetal za njeno prihodnost. Verjel je, da Slovenija lahko postane samostojna in tehnološko moderno urejena evropska država. Dogajanje v Sloveniji je natančno spremljal tudi v vseh letih bivanja v tujini. Vsa 80-ta leta sem mu pošiljala v Nemčijo notranje politične članke iz našega dnevnega časopisja. Jezila ga je nedemokratičnost slovenskega političnega sistema, zelo pa se je bal tudi naraščajočih velikosrbskih teženj v začetku 80-ih let, bolj izpostavljenih seveda v nemških zunanjepolitičnih analizah, kot v domačih. Zato je bil ob svoji (ponovni) dejavni vključitvi v slovensko dogajanje 1988. leta zaskrbljen in nemiren. Menil je, da ni več časa za omahovanja in slepomišenja in da Slovenija mora postati samostojna in demokratična država. Da je sedaj čas in da se zelo mudi. In v skladu s tem je ravnal. Nepojmljivo veliko energije je namenjal tem ciljem. Pri tem ni mislil nase, niti na družbeno-strukturne ovire ali zgolj na trenutne politične interese. Njegov pogled je segal preko tega in se vedno znova ustavljal ob vprašanju: »Ali je/bo to dobro za Slovenijo in njene ljudi?« V mislih mu neštetokrat odgovarjam: »Jože, dobro je bilo!«
Gospa Iva Pučnik Ozimič, kako se spominjate g. Jožeta Pučnika kot strica? Moj spomin na Jožeta ostaja živ in močan. Posebej težko je ob družinskih
praznikih … Zame je bil kot oče, ki ni vedno na voljo: močno navezanost nanj so stopnjevala (pre)dolga obdobja, ko nismo mogli ali smeli imeti stikov z njim (v času zapora in ko še ni smel prestopiti državne meje v času bivanja v Nemčiji). Bil je zelo pozoren, prijazen, sočuten in spodbuden človek. V nas, otrocih, je nenehno in spretno spodbujal občutek enakovrednosti in pomembnosti. Vztrajal je na primer, da smo ga tikali in klicali po imenu; otroci smo tako lažje premagovali čas po njegovih vrnitvah … Nikoli na nas ni prenašal svojih stisk in razočaranj, ki jih je seveda moral čutiti. To je nadomeščal z neusahljivim in originalnim humorjem. Vso to močno doživljanje je težko opisati, še težje ga je nadomestiti. Iz tega nastanejo in ostanejo nepozabni spomini … In kako se ga spominjate kot zaslužnega za osamosvojitev Slovenije?Verjetno se sliši patetično, a moram tako izraziti: Jože je imel svojo domovino neizmerno rad in je trepetal za njeno prihodnost. Verjel je, da Slovenija lahko postane samostojna in tehnološko moderno urejena evropska država. Dogajanje v Sloveniji je natančno spremljal tudi v vseh letih bivanja v tujini. Vsa 80-ta leta sem mu pošiljala v Nemčijo notranje politične članke iz našega dnevnega časopisja. Jezila ga je nedemokratičnost slovenskega političnega sistema, zelo pa se je bal tudi naraščajočih velikosrbskih teženj v začetku 80-ih let, bolj izpostavljenih seveda v nemških zunanjepolitičnih analizah, kot v domačih. Zato je bil ob svoji (ponovni) dejavni vključitvi v slovensko dogajanje 1988. leta zaskrbljen in nemiren. Menil je, da ni več časa za omahovanja in slepomišenja in da Slovenija mora postati samostojna in demokratična država. Da je sedaj čas in da se zelo mudi. In v skladu s tem je ravnal. Nepojmljivo veliko energije je namenjal tem ciljem. Pri tem ni mislil nase, niti na družbeno-strukturne ovire ali zgolj na trenutne politične interese. Njegov pogled je segal preko tega in se vedno znova ustavljal ob vprašanju: »Ali je/bo to dobro za Slovenijo in njene ljudi?« V mislih mu neštetokrat odgovarjam: »Jože, dobro je bilo!«