Čemu neodvisnost?
ponedeljek, 2. 5. 2011(Pešanje spomina.) Od plahih poskusov in surovega zatiranja liberalizma v Jugoslaviji je minilo štirideset, od oporečniških začetkov na Češkem in na Poljskem več kot trideset, od prvih pobud za demokratične spremembe v Sloveniji in za samostojno državo že več kot dvajset let. Starejši ljudje so marsikaj od tega doživeli in se marsičesa spominjajo iz lastne, včasih tudi boleče izkušnje. Mlajši in najmlajši se teh prelomnih časov ne morejo spominjati, česar jim seveda ni mogoče zameriti. Vprašanje je, ali se teh časov zavedajo in ali se jim zdi takšno zavedanje potrebno. Pri tem vprašanju seveda ne gre le za posamezne dogodke iz t.i. novejše zgodovine, ampak za zgodovinski spomin kot tak. Kaj če ljudi – kot slišimo vse pogosteje – preteklost sploh ne zanima?
(Slovenski narodni značaj.) Kot je znano, je za slovensko zgodovino značilno pomanjkanje epohalnih, prelomnih dejanj, ki bi jih usmerjali sami Slovenci. Znano je tudi, da so Slovenci v preteklosti večinoma dvomili o svojih državotvornih in voditeljskih sposobnosti, navsezadnje pa so se pri svojih osvobodilnih prizadevanjih bolj kot na zgodovinske sklicevali na naravne pravice, ki jih imajo vsi narodi. Da jim je celo pri tem marsikdaj marsikaj primanjkovalo, pričajo Cankarjeve literarne zaušnice v zvezi z narodom hlapcev, katerega značaj so v dobri veri in nameri – vendar ne povsem uspešno – poskušali izboljšati slovenski partizani, kot je bil npr. Edvard Kocbek.
(Dvomi o koristnosti samostojne države.) Naj bo tako ali drugače: v slovenski javnosti, predvsem pa v okviru ustanov t.i. tranzicijske levice, ki so tako ali drugače povezane s sistemom nekdanje jugoslovanske Slovenije, se ne glede na občudovanja vredno legitimnost, izhajajočo iz plebiscita leta 1990, vse pogosteje in vse bolj mrzlično zastavlja vprašanje o koristnosti neodvisne slovenske države v primerjavi s prejšnjo državo Jugoslavijo. Na to vprašanje ni in ni razločnega odgovora s strani pristojnih šolskih in medijskih ustanov. Pravzaprav glede te koristnosti ni in ni vsakdanjega in samoumevnega potrjevanja oz. pritrjevanja. Za dokazovanje pomena poznavanja zgodovine pravzaprav ni potrebe, in tu ni pravo mesto za obsojanje morebitnega nasprotovanja – znanju. Kritizirati je treba kvečjemu sistem in ljudi, ki so po zakonih, predpisih in poklicu pristojni za širjenje obzorij in znanj, posebej ko gre za obzorja in znanja novejše evropske zgodovine in za temelje slovenske državnosti. Tu želim odgovoriti na preprosto vprašanje, ki pa po mnogih znakih sodeč ni preprosto in je morda celo nevarno in subverzivno vprašanje. Pravzaprav potrebujemo dve – resda povezani – vprašanji:
1. katere so prednosti slovenske državnosti, ki smo si jo pridobili pred dvajsetimi leti, in katere so domnevne pomanjkljivosti v zvezi z njo??
2. katere so prednosti demokracije v primerjavi z enostrankarskim sistemom, kot smo ga poznali v Jugoslaviji?
Pri odgovorih na tidve vprašanji je treba ločiti prednosti ali koristi, ki veljajo za vse oz. za čim širši krog državljanov, in prednosti, ki veljajo za izbrance. Pri »prednostih« za izbrance, ki jih imenujemo privilegiji, pravzaprav ne gre za prednosti, ampak za pomanjkljivosti, posebej če gre za koristi nekaterih, ki so škodljive za druge. Gospodarska nestabilnost in visoka inflacija v Jugoslaviji sta na primer ustrezali določeni politiki in tistim, ki so se na veliko zadolževali, vendar sta bili velikanska ovira in breme za marljive in varčne ljudi, za solidarnost in zaupanje, ki sta nujna za uspešno delovanje države.
Pritrdilno ali odklonilno dojemanje zgodovinske odločitve o neodvisnosti (plebiscit 1990) je do neke mere povezano z današnjimi (2011) razmerami v državi in tudi s političnim prepričanjem oz. s privrženostjo tej ali oni slovenski oblasti. Ne glede na to nekateri državljani sicer očitne (objektivne, merljive, dokazljive…) koristi doživljajo kot slabosti, dogaja pa se tudi obratno. Državni aparati si večinoma in razumljivo prizadevajo za podporo upravičenosti obstoja države in za to, da bi bilo nasprotno dojemanje zanemarljivo oz. čim manjše.
II. Prednosti
1. Država. Prva prednost slovenske države je gotovo sama državnost. Ko se Slovenija ne bi bila osamosvojila, bi bilo življenje v njej podobno življenju v BiH, Črni gori, Hrvaški, na Kosovu, v Makedoniji ali Srbiji. Ljubljana ne bi bila prestolnica, ampak provincialno mestece onstran hribov. Morda »na njihovi sončni strani«, vendar še vedno nekakšna »dobro varovana skrivnost«. Slovenci smo z državnostjo prestopili iz kroga narodov, kot so Baski, Čečeni, Katalonci, Kurdi ali Tibetanci, v krog narodov, kot so Francozi, Italijani, Nemci, Poljaki ali Rusi, to se pravi narodov, ki so si izoblikovali svoje države. To pomeni, da država varuje slovenske narodne značilnosti, kot sta jezik in kultura, in da Slovencem zakonov ne postavljajo drugi narodi, ampak si jih postavljajo sami. V mednarodnem življenju in na različnih tekmovanjih nastopajo pod svojo zastavo, potujejo s slovenskim potnim listom itn. Slovenija je majhna država, kar ima svoje prednosti. Majhne države so bolj prilagodljive od velikih, socialna varnost v njih je praviloma večja kot v velikih državah. Današnje razmere – npr. v Evropski uniji – so bolj kot kadarkoli v zgodovini naklonjene majhnim narodom. Slovenci smo problem svoje fizične omejenosti – deloma – rešili s članstvom v Evropski uniji in NATO.
2. Odprte meje, svobodno gibanje ljudi, blaga… S samostojnostjo je prišla demokracija; z razpadom Jugoslavije in socializma so bile odpravljene omejitve, meje in ograje, ki so nekoč varovale sistem pred škodljivimi vplivi iz tujine. Slovenci smo se znašli v svetu brez meja, postali smo del svobodnega sveta. Z mejami so odpadle tudi uvozne omejitve, čez noč je bilo mogoče dobiti in kupiti vse. Odpravljeni in pozabljeni so bili nekdanji ukrepi, kot so bili depoziti za potovanja v tujino in bencinski boni.
3. Denar. Med prednostmi je v ospredju tudi dober denar. S tolarjem in kasneje z evrom smo rešili problem nezanesljive in malovredne jugoslovanske valute, ki je bila podvržena inflaciji in vsem mogočim manipulacijam v ustanovah, pri katerih Slovenci nismo imeli odločilne besede. Jugoslovanska inflacija je leta 1985 dosegla okrog 70%, leta 1989 pa je presegla 1000%. Jugoslavija je razpadla zaradi politične, vendar tudi zaradi nerešljive gospodarske krize. Ob koncu osemdesetih let so se socialistične države sesule, ker niso bile sposobne tekmovanja s tržnimi gospodarstvi. Trden denar je osnova trdnega gospodarstva. V zvezi s tem je treba omeniti pogost ugovor, češ da smo bili v Jugoslaviji deležni kreditov, ki jih je bilo zaradi inflacije relativno lahko odplačati. Ta ugovor seveda ne govori o prednosti, ampak o pomanjkljivosti, saj kreditov niso mogli najeti niti vsi državljani niti jih ni bilo mogoče vsem najeti pod enakimi pogoji, ampak je z njimi država nagrajevala vdane in poslušne državljane. Krediti so bili med drugim povezani tudi z možnostmi nakupov, ki so bile prav tako omejene in povezane s t.i. zvezami in poznanstvi. V poznejšem obdobju so bili npr. bolj dosegljivi jugoslovanski in avtomobili iz vzhodnoevropskih držav, boljših tehničnih proizvodov iz zahodnih držav pa legalno sploh ni bilo mogoče kupiti, saj so bile za nakup potrebne »devize«, ki so jih formalno lahko imeli le tisti, ki so jih sami zaslužili na Zahodu. Poslovanje s tujimi valutami – npr. pri nakupih uvoženega blaga, pri potovanjih v tujino – je bilo povezano z birokracijo, z mnogimi obrazci, s sprenevedanjem in oportunizmom, z lažmi, strahovi in policijskimi kontrolami. Velika večina nakupov je bila povezanih z deviznimi prekrški. Velikanska moč policije in različnih tajnih služb je bila povezana ravno z denarnimi tokovi, špekulacijami in korupcijo. Udba je imela v tujini t.i. črne fonde, s katerimi je omogočala velikanske zaslužke pooblaščenim posameznikom in nagrajevala politično zvestobo.
4. Bruto družbeni produkt. Če izvzamemo nekdanjo komunistično elito, so zaslužki v neodvisni Sloveniji boljši, kot so bili v Jugoslaviji. Jugoslovanske zaslužke si najbolje predstavljamo, če primerjamo današnje slovenske zaslužke z današnjimi zaslužki v državah, ki so bile nekoč jugoslovanske republike, npr. v BiH, Črni gori, Hrvaški, Makedoniji ali Srbiji. Čeprav so se tudi ti zaslužki izboljšali, so še vedno podobni zaslužkom v nekdanji Jugoslaviji oz. v jugoslovanski Sloveniji. Zanesljivo merilo zaslužka oz. blaginje je bruto družbeni produkt na prebivalca. Za osnovno orientacijo naj povemo, da je leta 1988 BDP v državah s socialističnim gospodarstvom znašal približno eno tretjino BDP držav s tržnim gospodarstvom. Leta 1990 je BDP v Jugoslaviji znašal nekaj čez 5.000 ameriških dolarjev, v Sloveniji pa 8.671 $. Leta 2009 je BDP na prebivalca v Evropski uniji znašal 29.700 $ (PPP), v Sloveniji (ki je leta 2007 dosegla 90% evropskega povprečja) okrog 25.400 dolarjev, na Hrvaškem okrog 17.500 dolarjev, v Srbiji pa okrog 11.000 dolarjev. BDP v Makedoniji znaša okrog 9.000, v BiH pa 8.000 $.
5. Privatizacija in vračanje odvzetega premoženja, človekove pravice. Slovenska država je razveljavila ostanke revolucionarne zakonodaje, nacionalizacijo, razlastitve, politične sodbe in procese, t.i. družbeno lastnino … in zavarovala človekove pravice, s čimer je popravila večino krivic, ki jih je državljanom povzročil komunistični sistem. Odpravila je kaznivost političnih prestopkov. Čeprav so bili povojni revolucionarni ukrepi v osemdesetih letih že večinoma pozabljeni, je po koncu Jugoslavije – vsaj začasno – zavladalo olajšanje v zvezi s svobodnim izražanjem političnih in vsakršnih stališč, v zvezi s privatno lastnino, glede stikov s tujino in tujci itn.
6. Podjetniška pobuda. Največje prednosti zadevajo gospodarsko pobudo. Obrtništvo in kmetijstvo sta bila nekoč pri velikosti posestev in številu zaposlenih strogo omejena in nadzorovana. Gospodarske omejitve so delovale na nizko konkurenčnost, ta pa na nižjo kakovost proizvodov in storitev. Tupatam in na žalost vse pogosteje srečamo ljudi, ki – pri tem, da zavračajo argumentirane pogovore o njej – preteklost kujejo v nebo. Takšna miselnost izvira iz krogov, ki so bili nekoč privilegirani, ali preprosto iz slabega oz. selektivnega spomina. Deloma gre seveda za razočaranost nad procesi modernizacije, ki nimajo posebne zveze z neodvisnostjo Slovenije.
7. Kultura. Precejšnjih prednosti (in seveda izzivov) je v demokratični in neodvisni Sloveniji, deloma tudi zaradi članstva v EU, deležna kultura, pri čemer je treba ločiti prednosti, ki zadevajo kulturne proizvajalce/avtorje in kulturno občinstvo. Nekoč so mednarodno pomembne (slavne, zvezdniške) umetniške osebnosti, razstave, predstave, prireditve… segle samo do Beograda, tupatam do Zagreba, Ljubljani pa so se izogibale. Pomembni državni in kulturni obiski in strateške informacije (pa tudi aranžmaji, vabila…) v zvezi z njimi so obtičali pri Srbih. V Jugoslaviji smo tuje filme, posebej ameriške, gledali po izboru cenzorjev in z nekajletno zamudo. Današnja slovenska kultura je vsestransko odprta, bistveno bolj mednarodno povezana kot kdajkoli v Jugoslaviji. Demokracija in nove tehnologije (ki bi jih v Jugoslaviji – podobno kot na Kitajskem – bržkone omejili) so omogočile svobodo in razmah vsakršnega umetniškega izražanja, objavljanja, nastopanja, povezovanja itn. Število objavljenih slovenskih besedil se je bistveno povečalo. Pri tem nima smisla moralizirati o vsebini in kvaliteti. Pomanjkljivost, povezana z omejenim kulturnim trgom, ki se je po osamosvojitvi zaostrila in je slovenska kulturna politika še ni uspela premagati, je relativno slab socialni položaj kulturnih ustvarjalcev, predvsem pisateljev. Zaradi močnejše povezanosti s tujino in zaradi večjega povpraševanja po prevodih iz tujih jezikov se to ni zgodilo pri prevajalcih, še posebej pa ne pri tolmačih.
8. Politika. Pomembne prednosti so po osamosvojitvi in z ustavo Prve republike doletele področje politike. Slovenija je odpravila samoupravljanje in delegatski sistem, uvedla večstrankarski sistem in demokratične volitve. Sprostila se je politična kritika. Politični funkcionarji morajo odgovarjati volivcem in kritikom. Politični procesi so preglednejši in izpostavljeni demokratični kontroli. Zaradi vključenosti slovenske politike v evropsko politiko se je – vsaj načelno – izboljšala njena izobrazbena in kulturna raven. Domači procesi – vsaj načelno – niso več skriti tujim očem, čeprav so še vedno zaščiteni z jezikom, ki ga razume izredno majhno število tujcev. Te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti brez temeljite spremembe izobraževalnega in medijskega sistema. Ta sistem veliko uvaža in malo izvaža, kar izvaža, pa je pretirano odvisno od »dobre volje« političnih oblasti.
9. Diplomacija. Ob samostojnosti je Slovenija ustanovila zunanje ministrstvo in diplomatsko-konzularna predstavništva. Prvič v zgodovini si je sama izbirala prijateljske države in zaveznike. Z vključitvijo v EU se je »servisna mreža« za varovanje interesov slovenskih državljanov razširila.
10. Slovenska vojska. Z ustanovitvijo države so Slovenci prvič v zgodovini dobili svojo vojsko. Najprej je prišlo do skrajšanja vojaščine, nakar je bilo (2003) uvedeno prostovoljno služenje vojaškega roka. Moški del prebivalstva je bil s tem osvobojen neprijetnosti, povezanih s služenjem vojaščine daleč od doma oz. v okviru zastarelih doktrin in ideologij, tuje kulture in tujega jezika.
III. Domnevne in dejanske pomanjkljivosti
1. Domačnost, provincialnost. Slovenska država je manjša od jugoslovanske. V majhni državi se vsi poznajo, vse je dosegljivo z relativno majhnim fizičnim naporom. V majhni državi velja pomanjkanje distance, s tem pa tudi spoštovanja do ustanov. Državljani jih jemljejo manj resno, kot bi jemali oddaljene ustanove z neznanimi upravljavci. Majhno državo pri tekmovanju ovirajo fizične, materialne omejitve. V primerjavi z večjimi državami je takšna država relativno slabotna, zato se, če je le mogoče, izogiba tekmovanju. Pomanjkanje ali mlačnost konkurence proizvaja pojave negibnosti ali počasnosti, omejenosti, domačne zaupljivosti in provincialnosti.
2. Pomanjkanje alternativ in korektur. Večina sodnih, političnih, medijskih… procesov se konča znotraj države. V majhni nacionalni državi je število pritožbenih instanc omejeno. Nad nacionalnimi praktično ni nobene višje oblasti oz. avtoritete. Pravičnost v Sloveniji je slovenska pravičnost, kar pri ljudeh povečuje prilagodljivost do domačih avtoritet in zmanjšuje pripravljenost za tveganja. Pričakovanja v zvezi z mednarodnimi sodišči, tujimi mediji in npr. v zvezi z avtoriteto Evropske unije se niso popolnoma izpolnila, res pa je, da so povezana z določenimi napori. Medtem ko velike in prostrane države zaradi obilja dosegljivega prostora in alternativ (prostosti) spodbujajo mobilnost, tega za majhne države ni mogoče trditi.
3. Nizka akumulacija. Majhno gospodarstvo, ki podpira običajno veliko državno »vrhnjo stavbo«, je pod nadpovprečno velikim pritiskom. Zaradi relativno visokih davčnih obremenitev obstaja nevarnost nizke konkurenčnosti. Majhno gospodarstvo majhni državi ne omogoča velikih (epohalnih, zgodovinskih…) projektov. Rešitev so tuja vlaganja, ki pa jih je Slovenija iz različnih razlogov večinoma odklanjala. Deloma je v Sloveniji prevladoval strah pred tujci, o katerih se je razširilo mnenje, da »nič ne dajo, samo vzamejo«.
4. Stare navade in povezave. Mnoge resnične pomanjkljivosti današnje slovenske države ne izvirajo iz njenega nastanka ali iz samega njenega obstoja, ampak iz prenašanja (inercije, kontinuitete…) starih jugoslovanskih in socialističnih vzorcev v novo ureditev. Vidimo, da so ti vzorci zavarovani s propagandnimi in celo pravnimi sredstvi. (Ne)delovanje pravne države je mogoče pripisati varovanju ostankov/pridobitev nekdanjega sistema in celo oživljanju tega sistema. Pomanjkljivost aktualne slovenske države je predvsem v tem, da ni uspela prekiniti s prenašanjem jugoslovanskega izročila ali pa je bila do njega pretirano brezbrižna. Simbolična točka pomanjkljivega uspeha slovenske države v zvezi z jugoslovansko tradicijo so povojni izvensodni poboji. Tega velikanskega madeža v jugoslovanske Slovenije ni uspelo odstraniti nobeni vladi neodvisne države.
5. Turbokapitalizem. Tupatam se pojavljajo očitki, da je Slovenija s samostojnostjo zabredla v kapitalizem, celo v »turbokapitalizem«, s čimer so mišljeni negativni pojavi kot korupcija; izčrpavanje in privatizacija podjetij (s strani njihovih, še v prejšnjem režimu postavljenih upravljavcev); navzkrižno lastništvo, fiktivna podjetja s poštnimi nabiralniki; nastanek bogataškega razreda brezobzirnih podjetnikov; množično odpuščanje delavcev; delodajalska aroganca, ki se je pokazala v neplačevanju prispevkov za zavarovanja; vse večja brezposelnost…
6. Nacionalni interes. Z neodvisnostjo se je v slovenskem besednjaku udomačil pojem »nacionalnega interesa«, s katerim je (bilo) mogoče zavarovati mnoge partikularne odločitve. Na »nacionalni interes« so se najpogosteje sklicevali pri omejevanju tujih vlaganj in pri prodaji slovenskih podjetij, t.i. »družinske srebrnine«, tujcem. Nacionalni interes je igral vlogo pri sklepanju mednarodnih pogodb, npr. pri t.i. »španskem kompromisu« (1995), ki so ga nekateri odklanjali s populističnimi frazami kot npr. »ne damo niti opeke«.
7. Osebna odgovornost. Slovenci so relativno pozno odkrili samostojnost in demokracijo. Samostojnost in demokracija pomenita odprte možnosti, nemir, spopade in negotovost, pravzaprav stalno ne-varnost. Zagotovljena so igrišče, pravila igre in udeležba, ne pa izidi. Za pomote in napake smo sami krivi. Odkar imamo Slovenci svojo (liberalno-demokratično, tržno usmerjeno) državo, smo za svojo blaginjo ali težave odgovorni sami. Nič več se ne moremo izgovarjati, da nas izkoriščajo drugi, da je vsega kriv Beograd, da »Sava teče proti jugu« itn. Enako kot velja za državo, velja tudi za skupine in posameznike. Njihova usoda je bolj ali manj odvisna od njihove spretnosti, za svoje dosežke so zaslužni, za neuspehe odgovorni sami. Pogoj za tržno gospodarstvo so osebna pobuda, iznajdljivost in odgovornost posameznikov. Bolj kot članstvo v generaciji, družini, skupini, stranki… veljajo sposobnost, znanje, osebno prizadevanje in lastni dosežki. Za mnoge ljudi so takšni izzivi nesprejemljivi in neznosni, saj rajši vidijo, da zanje skrbi nekdo drug, čeprav to prinaša vse mogoče obzirnosti in odvisnosti.
8. Svobodna konkurenca. Svobodno življenje in dosežki so začasni in vedno ogroženi. Na prizorišču se pojavljajo vedno novi tekmeci z vedno novimi idejami. Za vsako malenkost se je treba bojevati z vse večjim številom bolj ali manj neusmiljenih tekmecev, ki nas skušajo diskvalificirati in onemogočiti. Majhna država ima pri tem nekaj težav, ker ima omejeno število za tekmovanje sposobnih ljudi in omejeno moč.
9. Škiljenje v »sosedov lonec«. Svobodna konkurenca spretnejšim in sposobnejšim državljanom omogoča boljši zaslužek in večje premoženje. Na Slovenskem, kjer je od nekdaj razširjena »kranjska fovšija« in kjer se je v socialističnih časih uspešno prijemala ideologija egalitarnosti, so socialne razlike nenavaden in nepriljubljen pojav. V majhni državi je snovi za zavist še mnogo več kot v večjih državah.
10. Gospodarski kriminal. Številnih pomanjkljivosti jugoslovanskega socialističnega sistema slovenski državi ni uspelo odpraviti. Skoraj nedotaknjeno je ostalo omrežje nekdanjih finančnih zvez in poznanstev. Slovenske banke so v marsikaterem pogledu ostale domače blagajne nekdanje jugo-slovenske elite. Svobodna pobuda – ob slabotnih kontrolnih mehanizmih – omogoča vse mogoče mahinacije in špekulacije; ker pa je bila uvedena na podlagi starih »tovariških« omrežij, je privedla celo do takih iznakaženosti, kot je pojav »tajkunov«. Ti procesi niso značilni samo za Slovenijo, ampak jih najdemo tudi v Rusiji (»oligarhi«) in drugod v nekdanjih socialističnih državah.
Po eni strani je torej mogoče reči, da je bila in da je slovenska državnost blagoslovljena z več prednostmi kot pa dejanskimi pomanjkljivostmi. Po drugi strani je jasno tudi to, da je bila osamosvojitev zaradi obupnega stanja v Jugoslaviji in v konvoju socialističnih gospodarstev tako rekoč neizbežna. Drugo – ali naslednje – vprašanje pa je, ali bo mogoče slovensko državnost v viharnih časih, ki majejo stebre uglednih držav, kot so npr. Grčija, Irska, Italija, Japonska, Portugalska ali Španija, nadaljevati in razviti na način, ki bi bil vreden zmagoslavnih začetkov leta 1991. Dr. Dimitrij Rupel