Celje naj bo zanimivo in prijazno mesto z urejeno in prijetno okolico

Celjanke in Celjani vas poznajo kot priznanega glasbenika. Lahko za naše bralce malo predstavite do sedaj prehojeno glasbeno pot?

Besedna zveza »prehojena glasbena pot« je morda kar prava za način mojega življenja, ki je prežet z glasbo že od rane mladosti. To je pot nenehnega spreminjanja, sprejemanja novih izzivov, izpopolnjevanja, zorenja in dojemanja glasbe kot nekaj čudovitega kar smo prejeli kot dar. Kljub temu, da vsak glasbenik potrebuje trenutke, ko je sam in v družbi samo z glasbo, je prav glasba tista, ki ga povezuje z drugimi ljudmi in pelje iz osamljenosti. Izraz »prehojena« morda daje vtis nekega dovršenega stanja. A temu ni tako. Začetek moje glasbene poti je bil izpolnjen z osnovnim glasbenim izobraževanjem v glasbeni šoli Žalec. To je bila dobra osnova za moje nadaljnje delo in sodelovanje v različnih glasbenih sestavih. Pridobil sem osnovno znanje igranja harmonike in klavirja. Sodeloval sem pri harmonikarskem orkestru in tudi nastopal sem sam z obema instrumentoma. Tudi igranje v zabavnem ansamblu se je pojavilo že ob zaključku tega obdobja.

V času obiskovanja gimnazije v Celju so me povabili k igranju v plesnem orkestru Žabe. Tu sem igral najprej bas kitaro in nato tudi klavir. Študij na pedagoški akademiji v Ljubljani mi je prinesel možnost izpopolnjevanja pri odličnih pedagogih in glasbenikih, kot so: Lojze Lebič, Jakob Jež, Slavko Mihelčič in drugi. Tu sem pridobil veščine vodenja zborov in to še danes s pridom uporabljam. Leta 1979 sem se poročil in dobil prvo službo v glasbeni šoli Celje kot učitelj klavirja, harmonike in nauka o glasbi. Delo v glasbeni šoli mi je bilo vedno v veselje. Kljub temu pa sem iskal nove možnosti z željo po novih oblikah dela in raziskovanju širokega področja glasbe. Za potrebe glasbene šole sem se ukvarjal s popravili in uglaševanjem klavirjev. In to delo me spremlja velik del mojega življenja. Bilo pa je vzpodbuda za to, da sem odprl lastno trgovino leta 1989, ki še danes posluje v Gosposki ulici v Celju. Takrat sem zapustil glasbeno šolo in se posvetil privatnemu delu.

Omeniti moram, da sem že leta 1982 prevzel vodenje moškega pevskega zbora Svoboda iz Gaberja in kmalu za tem vodenje moškega pevskega zbora Ljubečna. Vsa ta leta sem veliko korepetiral – spremljal otroške zbore s klavirjem po skoraj vseh osnovnih šola v Celju. To delo sem opravljal tako rekoč do danes tudi na novem službenem mestu v glasbeni šoli Velenje. Od leta 2000 učim klavir in nauk o glasbi v tej glasbeni šoli. Trenutno vodim tri pevske zbore. 12 let vodim mešani pevski zbor don Bosco v župniji Anton Martin Slomšek v Celju in igram orgle, vodim mešani pevski zbor invalidov in upokojencev v Mozirju in že 13 leto vodim moški zbor v Bočni pri Gornjem gradu. Zadnji je eden od treh najstarejših zborov v Sloveniji. Prijateljstvo s člani zbora me še vedno vleče v Bočno. To je torej moja »prehojena glasbena pot«.

Pomemben mozaik kot dirigent oziroma vodja ste prispevali tudi k začetkom nastajanja zgodbe, ki je v nadaljevanju postala še kako uspešna in to je Pihalni orkester Glasbene šole Celje. Kako danes, ko bo Pihalni orkester kmalu dopolnil 30 let gledate na razvoj te uspešne zgodbe?

Uspešna zgodba, ki jo omenjate ima tudi svoj začetek. V glasbeni šoli sem sprejel nalogo, ki mi jo je zaupal takratni ravnatelj Vid Marcen. Začeli smo iz nič, brez izkušenih glasbenikov in z nekaj malega literature, ki sem jo izbral za to prvo in nepopolno zasedbo. Tudi nekaj priredb sem napisal sam in sprva sem spremljal igranje »godbenikov« s klavirjem. V dveh letih smo skupaj z ostalimi pedagogi pihal in trobil pripravili koncert v Narodnem domu. Zaigrali smo nekaj uspešnic prirejenih za pihalni orkester in na koncu tudi venček koračnic. To je bil torej začetek pihalnega orkestra glasbene šole Celje. Žal sem po tem dogodku zapustil glasbeno šolo Celje in nadaljeval delo v svojem privatnem podjetju v Gosposki ulici. Razvoj in delo pihalnega orkestra glasbene šole spremljam ves čas. Žal nisem mogel obiskati vseh njihovih koncertov. Do danes je uporabljalo dirigentsko palico že več mlajših dirigentov, ki so zelo zaslužni za takšen razvoj orkestra kot je danes. Orkester posega po zelo zahtevnih partiturah. To jim omogočajo bolje izšolani mladi izvajalci in vsekakor tudi dostopnost do boljših instrumentov. Na tem področju se je zgodilo nekaj velikih in pomembnih premikov. Gotovo sodi pihalni orkester glasbene šole Celje med boljše poustvarjalce na tem področju. Lahko rečem, da so k tej uspešni zgodbi prispevale tudi nekatere družbene spremembe. Za 30 let uspešnega dela jim čestitam in se veselim novih uspehov.

Lahko našim bralcem zaupate kateri znani slovenski glasbeniki so morda šli skozi vaš učni program in s katerimi ste v svoji poklicni poti najraje sodelovali oziroma še boste sodelovali?

Kot učitelj sem bil zaposlen že v treh glasbenih šolah. In tudi v osnovni šoli sem nekajkrat nadomeščal porodnice. V glavnem pa sem najdaljšo delovno dobo preživel v glasbeni šoli Celje, v glasbeni šoli Nazarje in do danes v glasbeni šoli Velenje. Nekaj pianistov, ki sem jih učil so nadaljevali šolanje tudi kasneje. Ugotovil pa sem, da sem kot učitelj bil uspešen pri velikem številu učencev prav pri pouku nauka o glasbi. Pri mnogih sem uspel vzbuditi zanimanje in ljubezen do glasbe in muziciranja.

Ker sem tudi sam igral kot »muzikant« (pa ne v slabšalnem pomenu besede), sem znal uporabiti znanje in sposobnost improviziranja zabavnih skladb, ki so jih učenci dobro spoznali in sprejemali. To je bilo obdobje Beatlov in drugih podobnih skupin. Moj pristop pri pouku se je mnogim zdel navdihujoč kljub slabemu slovesu, ki ga ima še danes nauk o glasbi. Omenil bi nekaj učencev takratne generacije v Celju, ki so nadaljevali študij glasbe. To so Matevž Goršič, Alenka Goršič, Matevž Kink, Bernarda Kink, Kristijan Kolman, Damir Korošec, Tomaž Guček in še veliko drugih, ki so danes uveljavljeni pedagogi v celjski glasbeni šoli in drugje po Sloveniji. Z mnogimi se še srečujemo in ponosen sem na njihovo uspešno delo.

Kot človek, ki prihaja iz kulturnih krogov nam lahko iz prve roke poveste katera vlada je po vaše imela v naši kratki samostojni zgodovini največ posluha za kulturo?

Danes nam vlada 13. vlada, ki še vedno išče svoje sekretarje, da izpopolni zasedbo. Meni je bila najbližja 8. vlada in kulturni minister Vasko Simoniti. Bil je človek osebne integritete in zelo razgledan, da je znal razločevati zrnje od plevela. Sicer pa se kulturni minister ne ukvarja prav veliko s širokim področjem glasbenega ustvarjanja. Njegova skrb je gotovo namenjena financiranju mnogih glasbenih institucij, ki z več denarja lahko bolje izpeljejo svoje projekte. Ali pa tudi ne. Finančno podhranjene so gotovo dejavnosti amaterskih društev širom Slovenije. Sicer pa se glasbena dejavnost in kultura na tem področju intenzivno razvija v sklopu glasbenega šolstva, ki išče svoj »modus vivendi« v okviru šolskega ministrstva.

Kako gledate na delo zadnjih ministrov vlade dr. Mira Cerarja, če vemo, da so se na tem položaju v 4-ih letih zamenjali kar trije ministri, kar je svojevrsten rekord?

To žal ni edini rekord in presenečenje, ki nam ga je pripravila vlada dr. Mira Cerarja. Družbeni eksperiment se sedaj nadaljuje še v vladi Marjana Šarca. Zamenjati v enem mandatu tri ministre za kulturo kaže na to, da je kultura bolj postranska stvar s katero se vlada ukvarja mimogrede ali pa tudi ne. Tudi kultura potrebuje za svoje dobro delovanje stabilne družbene razmere podobno kot gospodarstvo. Vse skupaj deluje podobno kot izredne razmere in »muze takrat molčijo«. To pomeni, da ne moremo pričakovati presežkov. Razen morda na osebni ravni sposobnih posameznikov.

Kaj kot kulturni delavec pričakujete od novega ministra za kulturo Dejana Prešička in ali bi mu morda želeli kaj sporočiti, da bo njegovo delovanje čim uspešnejše?

Dejan Prešiček je prvi minister, ki je tudi po izobrazbi glasbenik. Pričakujem pa ne prav veliko. Podobno kot prej bodo tudi v sedanji koaliciji raje »klestili« sredstva za kulturo kot pa da bi postavili razvojno naravnan proračun za kulturo. Morda pa bi nova občinska oblast lahko dosegla kakšno sofinanciranje dobrega občinskega kulturnega projekta. To so samo predvidevanja in pobožne želje.

Neuradno je slišati, da razmišljate o kandidaturi za župana Mestne občine Celje. So ta namigovanja pravilna ali ne?

V petek, 28.9.2018 je stranka SDS v Celju izvedla kandidacijsko konferenco, ki je večinsko potrdila mojo kandidaturo za župana Mestne občine Celje.

Torej to niso več samo namigovanja. V kolikor navedbe držijo nas zanima kaj vas je vzpodbudilo, da ste se odločili za kandidaturo v Mestni občini Celje?

Do moje kandidature za župana Mestne občine Celje je prišlo skozi proces dogovarjanja z novim vodstvom stranke v Celju. Ocenil sem, da so v odboru ljudje s katerimi bi želel sodelovati. So dovolj ambiciozni, da želijo v občini odigrati vidnejšo in samostojnejšo vlogo kot dosedaj. Zelo spodbudno je deloval svojevrsten uspeh naših kandidatov na zadnjih državnih volitvah. Ni skrivnost, da so prejeli zelo veliko število glasov podpore volivcev. Vendar zaradi slabega proporcionalnega volilnega sistema nismo dobili poslanca naše stranke iz Celja. Poslanca sta postala kandidata z veliko manj glasov. Celje je v resnici že od nekdaj zapostavljeno glede predstavnikov v državnem zboru. To je slabo za celjsko prepoznavnost v slovenskem prostoru. Ob enem pa predstavlja izziv za v bodoče.

Katera bodo vaša programska izhodišča s pomočjo katerih boste v primeru izvolitve za župana zastavili projekte, ki bodo Celje naredile mesto prijazno ljudem?

V primeru izvolitve za župana Mestne občine Celje imam pripravljena programska izhodišča, ki bodo Celje in okolico naredilo prijazno ljudem, ki pričakujejo spremembe. Ne zastavljam si megalomanskih projektov, ki bi potrošili veliko denarja za izvedbo in za katere bi gotovo težko dobili podporo pri večini prebivalcev Celja in okolice. Delo za dobro ljudi je glavno merilo, ki ga hočem slediti. Najprej bo potrebno poskrbeti za sprejem ustreznega prostorskega plana občine, ki bo omogočil legalno in intenzivno delo na privabljanju novih investitorjev z novimi idejami.

Poskrbeti želim za enakomeren razvoj mestnega jedra in okolice, kjer je veliko nedorečenega. V tem primeru se zdi dobro sodelovanje s krajevnimi in mestnimi skupnostmi odločilnega pomena. V Celju je sorazmerno malo višje in visokošolskih zavodov. To je eden od razlogov zakaj mladi ne ostajajo doma v Celju. Drugi vzrok je pomanjkanje služb, stanovanj in drugih kapacitet, ki jih mlade družine potrebujejo za kar se da hitro vključitev v življenje. Na tem področju moramo napraviti bolj odločne korake.

Četrta točka mojega programa je dodatni dom za ostarele. Še posebno skrb za posameznike z demenco. Znano je, da se bo v naslednjih letih povečevalo število starejših s to težavo. Želimo poiskati lokacijo kjer bi bil ustrezen prostor za takšen dom ali celo manjše naselje kot je to praksa v nekaterih drugih državah. To bo prispevalo k lajšanju težav, ki se pojavljajo s premalo prostora v dosedanjih domovih in z obravnavo starostnikov. Občinska uprava naj služi občanom pri reševanju težav pri urejanju njihovih zadev. Sem proti zavlačevanju v postopkih in proti postavljanju birokratskih ovir.

Kateri bo prvi projekt, ki se ga boste v primeru izvolitve nemudoma lotili in ga poskušali realizirati?

Prvi projekt v primeru moje izvolitve bosta prva in četrta točka mojega programa. Torej : prostorski plan in iskanje lokacije za dom ostarelih.

Vemo, da je v Celju tudi podjetje Cinkarna okoli katerega se tudi v Državnem zboru Republike Slovenije velikokrat »krešejo« različna mnenja. Zato nas zanima kakšen je vaš pogled na dejstvo, da sta bili v predlog Zakona o sanaciji Celjske kotline vključeni samo Mestna občina Celje in Občina Štore?

S problematiko Cinkarne smo se že ukvarjali v mestnem svetu že v prvem sklicu ob osamosvojitvi. Torej že pred cca 25-timi leti. Tudi v izvršnem svetu občine Celje sem se kot član že srečal s to problematiko. Mestna občina Celje in Občina Štore imata očitno največje težave z reševanjem te problematike. Zakon o sanaciji celjske kotline predvideva določene postopke in zahteve, ki se prepočasi izvajajo ali pa sploh ne. Temu problemu se želim posvetiti s podporo občanov.

V zadnjem času je tudi zelo aktualna tema okoli zapisa v koalicijski pogodbi, ki namerava še dodatno obremeniti gospodarstvo. Se vam zdi, da je Celje mesto, ki je prijazno gospodarstvu in zna privabiti posameznike in družbe, ki bi ustvarjali delovna mesta z dodano vrednostjo?

Zapis v koalicijski pogodbi je dejansko družbeni eksperiment z željo po vračanju v druge čase. In sicer čase, ko si je oblast vzela kolikor je hotela in kar je hotela. Kar so si poželeli, to so tudi vzeli in porabili za dobro življenje politično ustrezne elite. Ta elita se je desetletja samo sebe imenovala ljudska oblast, ki vodi državo v imenu ljudstva. Žalosti me dejstvo, da so ob koncu druge svetovne vojne mnogi uspešni ljudje izgubili svoje premoženje in celo življenje.

Zato sicer nepremišljene izjave LEVICE jemljem zelo resno in s skrbjo kam nas peljejo sedanje razmere v vladi. Ta dejstva so pravzaprav rešljiva samo z novimi državnimi volitvami.

Kakšno pa je stanje v Celju? O kakšni posebni prijaznosti mestnih oblasti do gospodarstva ne želim govoriti. Dokler je po mestu množica praznih lokalov, ki bi bili primerni za različne gospodarske dejavnosti, a so zaprti, toliko časa ne moremo govoriti o prijaznosti občinske uprave. Nekatere občine dajejo za razvoj malega gospodarstva nepovratna sredstva z željo po večjem razvoju tega področja. Seveda ne more nihče zagotoviti, da bo neko podjetje uspešno. Dejstvo pa je, da je vrednost enega ustvarjenega delovnega mesta letno med 25.000 in 30.000 eur. Če gledamo dolgoročno morda celo več.

Zadnjih 20 let smo priča tekmovanju velikih blagovnih znamk in trgovskih centrov za poslovne prostore v Celju. Pozabljamo dejstvo, da je dodana vrednost pomembna in koristna tudi v manjših proizvodnih in storitvenih dejavnostih s katerimi pa se dosedaj nismo veliko ukvarjali. Perspektivna so mala podjetja ali obrti, ki v manjših objektih in poslovnih prostorih ustvarjajo nova delovna mesta, ki ostanejo trajno v kraju. Torej prazne poslovne prostore v mestu je potrebno aktivirati in spodbuditi nastajanje novih dejavnosti. Večinoma so to tudi delovna mesta in dejavnosti, ki ne obremenjujejo okolja. Lahko so tudi visokotehnološka podjetja, ki ne potrebujejo velikih hal in številnih parkirnih prostorov.

Vsi vemo, da je v Celju težava tudi izumirajoče mestno jedro. Kaj bi kot novi župan naredili, da bi se v samo mesto vrnil znova živahnejši utrip?

Mestna jedra so poseben problem v mnogih mestih. A kljub temu se lahko nekaj naredi:

• Aktivirati prazne poslovne prostore v mestu
• Urediti mestni promet in zagotoviti dovolj parkirnih prostorov na obrobju mesta
• Spodbujanje kulturnih dogodkov in spodbujanje nastajanja novih delovnih mest na področju kulture
• Skrbeti za urejen izgled mesta in spodbujati turizem.

Že morda veste kdo bodo vaši protikandidati na letošnjih lokalnih volitvah in s kakšnim sloganom boste odšli na volitve?

Seznanjen sem z vsemi protikandidati, ki so sicer več ali manj znane osebnosti. Dejstvo pa je, da krojijo celjsko občinsko politiko že skoraj dobri dve desetletji. Eden je župan, ki bo kandidiral že šesti mandat, drugi je njegov uslužbenec zadolžen za županov proračun, tretji je direktor javnega podjetja in četrti je član mestnega sveta že vsaj dva mandata. Torej v tem krogu se vrti življenje v Celju. Samo po sebi to dejstvo nič ne pomeni. Znano pa je, da moramo spremeniti pot, če hočemo priti v boljšo in drugačno prihodnost. Ni vse slabo kar je bilo storjeno, a marsikaj bi lahko bilo drugače. Ob koncu še slogan, ki ga pričakujete: CELJE NAJ BO ZANIMIVO IN PRIJAZNO MESTO Z UREJENO IN PRIJETNO OKOLICO.

Za konec nas zanima s kom boste v primeru izvolitve poskušali sestaviti občinsko koalicijo oziroma s kom si vaša stranka najbolj želi sodelovati v naslednjem mandatnem obdobju 2018/2022?

Sestavljanje povolilne koalicije bo morda zahtevalo nov pristop. Vsekakor moramo počakati na izid lokalnih volitev. Župan potrebuje v mestnem svetu koalicijo, ki bo zagotavljala dovolj glasov podpore za uresničevanje programa.

Stranka SDS, ki mi daje podporo za mojo kandidaturo za župana, je bila vrsto let v koaliciji, ki bi jo lahko imenoval velika koalicija za Celje. Sestavljajo jo stranke SLS, SD in SDS. Morda je v kakšnem mandatu sodelovala še NSI. Po 20-tih letih je obstoječa koalicija preživeta. Izgublja svoj smisel za katerega je bila sklenjena. V tej koaliciji je stranka SDS skozi leta sodelovanja postala neprepoznavna in brez izvirnih idej. Medtem, ko so člani stranke, ki je bila v osnovi županova stranka – SLS – izstopali iz lastne stranke.

Na zadnjih državnozborskih volitvah je stranka SLS pogorela in ni prišla niti v parlament. Kljub manjši aktivnosti v občini Celje in sorazmerni neprepoznavnosti pri vodenju občine je članstvo SDS ostalo dovolj številčno in predano politiki stranke. Najbrž predvsem zaradi dogodkov na državni ravni. To dokazuje število prejetih glasov za poslanca dr. Gorenaka in Karmen Kozmus. To stanje naklonjenosti želimo v SDS ohraniti in z novim vodstvom prevzeti aktivnejšo vlogo v občini. S kom bo želela stranka SDS sodelovati v naslednjem mandatnem obdobju 2018/2022 pri oblikovanju občinske politike v Celju bom prepustil organom stranke, ki bodo ocenili novo stanje po lokalnih volitvah. Želim si sodelovanja z vsemi strankami, ki bodo pripravljene delati za dobro Celjanov. S to mislijo se podajam na volitve in nimam vnaprejšnjih predsodkov.

Vir: celjskiglasnik.si

• Lokalne volitve 2018
• Zate
• Občine