Čast in dolžnost vojaka je služiti domovini. Služiti ideologiji ali partiji pa je razvrednotenje vojakovega dostojanstva.

V nadaljevanju objavljamo njegov nagovor:

Pisalo se je za Slovenijo in slovenstvo nedvomno usodno prelomno leto 1990. Slovenija je bila še polnopravna članica skupnosti SOCIALISTIČNE federativne republike Jugoslavije z vsemi atributi takratne skupne države.

Vojaško obrambni nosilni steber  sta tvorili komplementarni JNA in TO. Varnostni steber pa zopet povsem komplementarni elementi, UDBA, KOS in uniformirana Milica. V obrambno varnostni sistem-t.i.”splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite”je bilo v končni fazi vključeno vse “živo in neživo”… Na čelu vsega je bila edini “Bog in batina”- KOMUNISTIČNA PARTIJA. Na čelu vseh naštetih in ne naštetih institucij so bili (razen v JNA) –  v glavnem SLOVENCI. Na videz tako zelo popolno, dobronamerno in idilično, da bi se človeku, od ganjenosti na tako harmonično” družinsko sliko”, utegnila utrniti solza ganjenosti… A bila je iluzija. Realnost pa je bila takšna,kot jo je pred kratkim g. Valentin Areh prikazal v “Dosje JNA” -hvala mu.

Zaradi te, krute in našemu narodu sovražne ter celo obstoju preteče nevarnosti, so se stvari že od samega začetka tega usodnega leta ali še kakšen dan pred tem, pričele nevarno zapletati.
Spor komunistov v Beogradu je rezultiral v odkriti grožnji po prihodu tisočih fanatičnih srbskih nacional – komunistov v Ljubljano. Hvala za upor pogumnih Železničarskih sindikalistov,ki so se s sprejetjem nedvoumnega sklepa,da ne bodo na dan  t.i. mitinga resnice vozili vlakov iz Dobove v Ljubljano,zapisali z zlatimi črkami v osamosvojitveno zgodovino. Kajti, leta 1989 so v svoj dokument zapisali, da je razlog bojkota v dejstvu, da srbski miting v Ljubljani ni v interesu osamosvajanja in demokratizacije Slovenije. Kapa dol!
Le še spomenik na glavni železniški postaji morate postaviti temu pokončnemu dejanju, pa bo delo dokončno opravljeno.

Tudi takratnih miličnikov in njihove vloge ob tem ne smemo pozabiti.  Toda, tu je ena bistvena razlika v motivih in dejanju v primerjavi s sindikatom strojevodij. Namreč, nikjer nisem uspel najti oz. prebrati dokumenta za to “Akcijo”, kot jo imenujejo, ki bi utegnil “akcijo Sever” motivativno povezati z zavarovanjem procesa osamosvojitve Slovenije. Seveda to tudi od takratnega republiškega sekretarja za notranje zadeve v Socialistični republiki Sloveniji Tomaža Ertla tudi ni bilo možno pričakovati, kajti Milica je bila udarna pest republiške Partije in je tudi v tem primeru ščitila predvsem njene pozicije in interese.  To, kar  opredeljuje “akcija Sever” pa je posredno seveda pozitivno vplivalo na proces demokratizacije in osamosvojitve Slovenije. Ali če nekoliko bolj poljudno ponazorim in poenostavim v metafori:
” V “partijskem bordelu” Jugoslavije sta se zlasali slovenska in srbska prostitutka. Slovenska Milica je (v nenormalnosti-normalno) po ukazu “šefa slovenskega bordela”, ščitila slovensko prostitutko.” 
Tudi Milici hvala za vse pozitivne učinke, ki so   posredno pripomogli k procesu osamosvajanja.

8. aprila tega leta so bile po pol stoletja partijskega režima prve demokratične volitve. Za zvezno in reformirano slovensko partijo je bila tu se zadnja točka upanja na lastni obstoj in ohranitev Jugoslavije. Če bi slednji zmagali, se v Sloveniji nič bistvenega nebi zgodilo. Bilo pa bi za Slovenijo in slovenstvo, po mojem trdnem prepričanju, pogubno.
Ohranili bi Jugoslavijo in svoj primat v njej pod nekakšnimi novimi pogoji. V “YU partijskem bordelu” bi se že nekako zmenili, da lasanje nebi prestopilo okvirje dopustnega… Mednarodna demokratična skupnost na čelu z Ameriko jim je bila takrat zelo naklonjena.
Na srečo je zmagala  koalicija DEMOS s programom samostojne in demokratične Slovenije. 
To pa je bila točka dokončnega preloma, kjer je  “Vrag šalo vzel…”
Zato je sledilo:
– Pospešeno uničevanje arhivov
– (Samo)razorožitev TO
– In vsemogoča početja za blokiranje in onemogočanje implementacije političnega programa DEMOSa

Tako je prva demokratična slovenska vlada 16. maja de-facto,  nezavedajoč se, prisegla v vojni. 15. maja, dan pred prisego vlade, je v poveljstvo slovenske TO SRS že bil iz Zagreba, v popolni tajnosti in pod najstrožjimi ukrepi varovanja, prinešen ukaz za razorožitev. Že isti dan se je pokazalo,koliko so Slovenci na najvišjih partijskih funkcijah v resnici tudi demokrati, naklonjeni svoji domovini  Sloveniji in v kolikšni meri je TO SRS v resnici slovenski…
Najkrajše rečeno – nič od nič – to je resnica. Kajti na celi hiararhični črti se je definitivno zgodila veleizdaja!
Razorožitev Teritorialne Obrambe Socialistične Republike Slovenije (TO SRS) je bila v bistvu samo – razorožitev in definitivno prvi  čin vojaške agresije JNA in njenih slovenskih pomagačev na Slovenijo,ki se je odločila za samostojno pot izven propadle Jugoslavije. S tem korakom so pripravili teren  za povsem odkrito oboroženo agresijo na Slovenijo,ki se je na srečo, vsled razvoja dogodkov na mednarodni in lokalni ravni,pričela šele junija 1991.
Ko smo ugotovili VELEIZDAJO in taktično presenečenje, smo nemudoma, še takoj po nastopu vlade, pričeli izvajati priprave na oboroženi odpor. Spočeli in rodili smo MSNZ,  tajni obrambno varnostni projekt lojalen nastajajoči samostojni in demokratični Sloveniji, ki nima primere v zgodovini. S tem korakom sta se de-facto tudi vzpostavili dve nasprotujoči si strani v bodoči vojni. JNA kot napadalec in naša stran, kot branilec. S tem je bil, ne glede na zunanji videz, vzpostavljen temeljni pogoj za vojaški spopad in vojna se je začela, med JNA kot agresorjem in slovensko obrambno silo,ki si je sočasno z nastajanjem tudi nadevala svoje ime, danes znana po kratici MSNZ.
Sočasno z nastajanjem resnično slovenske obrambno varnostne komponente se je odvijal intenziven notranje in zunanje politični proces, ki je med drugim 4. oktobra formalno uveljavil “amandma k ustavnemu zakonu”, s katerim je Republika Slovenija prevzela v celoti ingerenco nad lastnimi oboroženimi silami.
S tem so razlogi za formalno ime in tajno delovanje MSNZ prenehali. Vsebini ustvarjeni v preteklih mesecih tega usodnega leta 1990 pod tem imenom je bilo zaradi taktičnih razlogov zopet nadeto formalno ime iz Zakona o SLO in družbeni samozaščiti, to je Teritorialna Obramba Republike Slovenije. Tu domuje tudi prvi korak zmede, ki je potencirana vse do danes, kajti SV, kljub mojim vsakoletnim javnim invazijam, še danes ne ve, koliko je stara. Generali, ki so naredili briljantne kariere v tej SV in jo s svojimi dejanji pomagali spraviti na kolena, pa so pred dnevi končno spregledali in nam iz Radovljice skupaj s svojim partijskim šefom sporočajo, da je SV stara 48 let. Za povrhu pa k uradni kokardi SV dorišejo še en del rdeče zvezde. Te pravice nimajo, to ni demokracija, to je anarhija. Pristojni bi morali po uradni dolžnosti ukrepati.
K tej izvirni napaki določitve napačnega in zavajajočega imena je treba nujno prišteti še nič manjšo napako, to je  reorganizacijo TO RS leta 1990/1991 v času latentne vojne. To se skladno s splošno vojaško doktrino preprosto  pač ne počne. S to amatersko strateško napako se je nasedlo partiji, ki je predvsem temeljito premešala kadrovske karte in s tem pričela korak za korakom prevzemati vajeti v svoje roke.
Vsled tega sem bil tudi sam na tej točki, ko je položaj načelnika MSNZ ugasnil, deležen kadrovskega premika na položaj Komandanta režimske 27. zaščitne partizanske brigade TO Edvard Kardelj Krištof in s tem tudi poveljujoči mirnodobni desetiji imenovani 30. razvojna skupina (30.RSK)
Napredovanje ali degradacija? Bog si ga vedi, še zlasti v vojski je to vedno relativno. Čeprav mi občutki vseh 26 let govorijo, da je šlo za slednje. Škoda. Ne toliko zame, kot za SV.
Takoj ob prevzemu dolžnosti mi je bilo jasno, da ujma (samo)razorožitve ni zaobšla niti te enote. Nasprotno! Ugotovil sem, da so vodilni iz mirnodobne desetnije imenovane 30. RSK,  že maja meseca leta 1990 povsem prostovoljno, na namig  generala Ožbolta, nemudoma odpeljali, v lesenem Mačkovem zaboju s popularno katrco R4, kompletno mobilizacijsko in vojno dokumentacijo v garnizon Ribnica. Razoroževati pa jih tako ni bilo treba, saj so imeli že prej vso, najmodernejšo oborožitev za 2000 ljudi pod ključem JNA. Na tem področju je ostalo orožja le za 1 bataljon.
Kakšni občutki so me prevevali prvi dan napredovanja, si lahko samo predstavljate…
Glavni kapital, na katerega sem se delno lahko naslonil, je bil ljudski potencial, ki pa ga je bilo na predvideno novo poslanstvo nujno potrebno temeljito diferencirati. To je bilo poleg prioritete vzpostavitve nove organizacijske sheme, prilagojene realni situaciji stanja brigade brez orožja, glavna prioriteta.
Tako me je naloga tu v Kočevski Reki, v podporo plebiscitu, zatekla v fazi intenzivnih selekcijskih usposabljanj,  v ad-hoc prilagojenem skritem učnem centru na Medvednjaku.
Zaradi tega nisem uspel  postaviti kompletiran bataljon, kot mi je bilo ukazano, temveč sem se znašel tako, da sem glede na nalogo in razpoložljive resurse,  modularno sestavil bataljonsko skupino približno 300 pripadnikov nastajajoče nove brigade MORiS, ki so večinoma že šli skozi filter priprav na Medvednjaku.
Tako smo na današnji dan pred 26. leti, tu na tem svetem mestu, prvič v zgodovini predstavljali resnično celotnemu slovenskemu narodu in njegovi demokratično izvoljeni oblasti lojalno Slovensko vojsko.
“Vonj”, ki ga je zaznal prvi predsednik slovenske vlade in ga je v trenutku spozabe tudi javno ubesedil, ni bila fraza in tudi ne slučajnost, ampak preprosto pristen čustveni refleks.
Kajti, tu je takrat bila postrojena, čeprav iz povsem taktičnih razlogov z zvezdami na kapah, toda z rdečimi trakovi v žepu, po namenu in srcu SLOVENSKA VOJSKA, zavezana izključno in samo domovinskemu in državotvornemu namenu.
Ne pozabimo, da se je z dejanjem 17. decembra 1990, v opogumljanje Slovencev ter svarilo znanemu nasprotniku v bodoči vojni, ob prisotnosti redkih politikov takratne oblasti, preko TV ekranov, brez krinke na obrazih, javno pokazala vojska Republike Slovenije, ko je le ta šele nastajala.

Naj zaključim. 
Čast in dolžnost vojaka je služiti domovini. Služiti ideologiji ali partiji pa je razvrednotenje vojakovega dostojanstva. Kot je nekoč rekel predsednik prve slovenske demokratične vlade Lojze Peterle, je na tem območju, ki je s Kočevskim rogom delilo nesrečni sloves slovenske politične in moralne teme, posvetil žarek upanja in Slovencem odprl novo perspektivo… Tudi zato je 17. december 1990  velik in prazničen dan. Praznujmo, ker se je tukaj zgodilo nekaj, kar je bilo pomembno za vso Slovenijo in kar zahteva dostojno mesto v našem zgodovinskem spominu.

                                                                                                              BgGen Tone Krkovič