Čas gre naprej. Naprej gre SDS. Dr. Miha Brejc pa postaja bled spomin.

V dr. Miha Brejca sem verjela kot osebo, politika in domoljuba. Spoštovala sem ga kot podpredsednika stranke, ministra, podpredsednika DZ, evropskega poslanca, predsednika Slovensko-Tajvanskega prijateljstva, predsedujočega Inštitutu dr. Jožeta Pučnika. Kaj ga je gnalo, da mi je moral vse to ukrasti. Leta 1994 sem v Slovensko demokratsko stranko vstopila kot politični tabula rasa. Vodila sta me  izključno krivica ob odstranitvi  Janeza Janše in občutenje, da je v naši družbi nekaj hudo narobe.  V stranko me je pripeljala Depala vas. Prestopila sem v nek nov svet, med ljudi, ki sem jih spoštovala in občudovala.Življenje v stranki sem spoznavala postopoma. Polna entuziazma, brez povzpetniške  preračunljivosti  sem kovala nove načrte in ideja v želji, da prispevam po svojih močeh.  Leta 1997 sem prevzela vodenje SDM. Takrat sem spoznala, da v SDS dobi priložnost vsak, ki želi delovati v dobro stranke in Slovenije.Postala sem del ekipe in začela sodelovati s tistimi, ki sem jih cenila:  Janša, Pučnik, Brejc… Slednjega sem doživljala  kot  protagonista načelne politike, nekakšno moralno avtoriteto.  Dajal je občutek trdnosti in verodostojnosti. Podobno so ga doživljali vsi, s katerimi sem sodelovala.Kljub temu, da smo bili nenehno tarča brutalnih napadov in podtikanj, se je stranka krepila na vseh ravneh.  Tudi puckizem Hvalice nam ni mogel do živega.

Leta 2000 smo na volitvah v DZ nastopili z dobro ekipo.  Takrat sem prvič podvomila v pogum osebe, za katero sem verjela, da ji tega ne primanjkuje. Miha Brejc, politik s kilometrino, ni imel poguma kandidirati v domačem, Domžalskem volilnem okraju. Odločil se je za Ajdovščino. To mi je takrat pustilo grenak priokus.

Prišle so prve volitve v Evropski parlament, Brejc je postal evropski poslanec. Takrat  sem začutila, da se je naša popkovina začela trgati. Presenetila me je njegova nepotistična odločitev, da je v svojo pisarno zaposlil hčerko, čeprav je vedno poudarjal, da je potrebno dati priložnost mladim članom stranke. Pogrešala sem starega dr. Miho Brejca.

Pred volitvami 2008 se je vnovič zgodil Kučanov veliki pok in slab Virantov zakon. Rezultat je znan. Ni nas zlomilo,  še bolj smo strnili vrste in se okrepili. Prihajali so novi obrazi, dr. Brejc pa je popuščal. Ni se udeleževal sej organov stranke, srečanj s člani in simpatizerji. Pogrešali smo njegov doprinos k napredku stranke.Kmalu se je izkazalo, da Pahorjeva vlada ni sposobna voditi Slovenije, obuti škornji so bili preveliki.Pričeli smo se pripravljati na predčasne volitve 2011. Krepil se je Strokovni svet, ki je intenzivno pripravljal  programsko zasnovo. Vseskozi je sodeloval tudi dr. Gregor Virant, čeprav so številni dvomili vanj, tudi na podlagi izkušenj iz leta 2008. Jaz ne!Verjela sem, da se Sloveniji ponuja ekipa, ki bo slovenski voz potegnila iz mrtvega teka. Skupaj. Dr. Brejca sem na tej ravni pogrešala.Bil je član Kadrovske komisije SDS, ki je vodila personalne priprave na volitve. Tako Brejc kot Virant sta bila poleg pri vseh najobčutljivejših temah.Še dobro se spomnim 7. oktobra 2011, ko smo po zaključeni kadrovski komisiji in zadovoljivo opravljenem delu odhiteli na posvet v Dravograd, ki je bil namenjen pripravam na volitve.  Prisotno je bilo celotno vodstvo stranke, dr. Brejc se je z internimi informacijami o evidentiranih kandidatov SDS za predčasne volitve raje odpravil domov. Ni se mu zdelo vredno iti z nami. Takrat še nismo slutili, kaj se dogaja.V naslednjih dneh je odjeknilo kot strela iz jasnega. Virant ustanavlja svojo stranko. Zadan nam je bil močan udarec. On sam je namreč še nekaj dni poprej takšna namigovanja,  odločno zavrnil. Resnica je bila drugačna.Sledil je poljub smrti. Iz terena so prišle informacije, da pri tem aktivno sodeluje tudi  Miha Brejc. Informacijo o novačenju strankarskih kolegov, naj se pridružijo njegovemu zetu, ko je bil sam še aktivno vključen v kadrovske priprave stranke na volitve, sem doživljala kot izdajstvo brez primere.Izdal me je nekdo, ki sem ga spoštovala, nekdo, v katerega sem verjela, nekdo, ki sem mu zaupala. Počutila sem se ponižano in prizadeto. Nisem bila edina. Bilo je boleče. Kako je moralo boleti vse tiste, ki so bili njegovi politični sopotniki ves čas. Kako je moralo boleti vse tiste, ki so v teh letih delili z njim lepe in slabe trenutke, bili so njegovi prijatelji.

Mihe Brejca stranka ni nikoli izdala, izdal jo je on sam. Njegov pomilovanja vreden izstop iz SDS ni ganil več nikogar. Njegova medijska obračunavanja govorijo sama po sebi. Njegova pot pa odkriva in potrjuje, da je bilo marsikaj zlaganega. Čas gre naprej. Naprej gre SDS. Dr. Miha Brejc pa postaja bled spomin.

Anja Bah Žibert, generalna sekretarka SDS