Bučar za STA: Referendum je nesreča in katastrofa za Slovenijo

Vladi Bučar predlaga, da odstopi od tega projekta in “in reši, ne sebe, ampak slovenstvo” Starosta slovenske politike France Bučar, ki nasprotuje arbitražnemu sporazumu o reševanju vprašanje meje s Hrvaško, je v pogovoru za STA dejal, da je referendum o ratifikaciji arbitražnega sporazuma, ne glede na rezultat, nesreča in katastrofa za Slovenijo.

Vladi premiera Boruta Pahorja ob tem Bučar tudi očita, da je “o tako pomembni stvari, kot je vprašanje meje, in brez mej tudi države ni” odločala sama, potreben pa bi bil vsesplošni narodni konsenz.

Nasprotno je sedaj po oceni Bučarja prišlo do “zacementiranja razdeljenosti slovenskega naroda v enem od najbolj pomembnih vprašanj in smo danes bolj skregani kot kadarkoli”.Eno najpomembnejših nacionalnih vprašanj je vlada zaradi svoje domišljavosti spremenila v politikantsko vprašanje, ali si za enega predsednika ali za njegovega protikandidata, pravi.”To je noro”, je zgrožen. Ljudje se v veliki meri sedaj odločajo, ali so za neko stranko ali za vlado, je dejal Bučar, ki tudi meni, da bi morali Slovenija in Hrvaška najprej ugotoviti, kje je bila dejanska razmejitev 25. junija 1991 in pri tem uporabiti zgodovinska, etična in mednarodna načela.

Na očitek zagovornikov arbitražnega sporazuma, da nasprotniki ne ponujajo argumentov, ampak gre za njihove čustvene reakcije, Bučar odgovarja, da so ti očitki zanj pohvala in čast. Vsi tisti, ki so proti arbitražnemu sporazumu, “delajo dejansko najprej iz čustvenih razlogov, ker jim ta država nekaj pomeni”. “Meni ni vseeno, če tole državo vrag vzame, kot je, izgleda, vladi vseeno. Globoko čustveno smo prizadeti,” je dejal.”Brez čustev nobene stvari na tem svetu ne narediš. Če je to vzgon, še to ni rečeno, da v nadaljnjem ne uporabljaš racionalnih argumentov. To je pa druga stvar,” pravi starosta slovenske politike, ki meni, da gre pri teh očitkih za poskus manipulacije in diskreditacije po starem angleškem reku, da so “čustva najslabši svetovalec”.

Vladi Bučar predlaga, da odstopi od tega projekta in “in reši, ne sebe, ampak slovenstvo”. To je zanj tudi edina rešitev. “Če bi bila vlada pametna, ne bi smela domišljavo vztrajati, ali bo dobila referendum. Ima še vedno možnost, da odstopi od tega projekta. Še je čas,” opozarja Bučar.

Arbitraža po njegovem mnenju ta trenutek ni potrebna. “Če se mi postavimo na stališče, da je 25. junij 1991 tisti kritični datum, na kar se nanaša tudi naša ustavna ureditev, potem ni potrebna nobena arbitraža. Potem gre za ugotovitveni postopek, ali so to dejansko tiste meje, pa prav nič drugega ni potrebno. Če mi na arbitražo pristanemo, potem avtomatično postavimo dvom, priznamo uradno, da to pa vendarle mogoče pa le ni naše. Če sprejmemo tako stališče, s tem zanikamo tudi lastno državnost.”

Že sama preambula arbitražnega sporazuma, ko govori o tem, da po toliko in toliko letih nismo mogli ob vseh mogočih poskusih priti do sporazuma, je po Bučarjevih besedah na trhlih nogah. “To preprosto ni res. Ali so bili kakšni poskusi? Edini je bil sporazum Drnovšek-Račan. Drugače pa smo kratkomalo ugotavljali, da nam Hrvati zmeraj lezejo naprej, mi smo pa pošiljali note, oni so jih pa metali v koš. Pogajanj pa ni bilo nobenih,” je dejal. Sam meni, da bi država morala reagirati tudi z internacionalizacijo vprašanja, če bi bilo potrebno.”Ta arbitražni sporazum izhaja iz statusa quo in iz tega potem vlečemo, kje gre meja na morju itd. A priori se postavljamo na stališče, da je to, kar so Hrvati zasedli, da je to že njihovo,” je še dejal.

Ena od rešitev za ureditev vprašanja meje s Hrvaško, meni Bučar, bi bila konferenca o nasledstvu. “Kadarkoli je katerakoli država s sveta izginila, je bila potrebna mednarodna konferenca. Konferenca udeležencev pri tej zapuščini. In tukaj je isto,” je še dejal Bučar, ki tudi meni, da ni treba hiteti.”Počakajmo, da bodo stvari dozorele. Tudi Hrvati bodo ugotovili, pa kdorkoli, da se v takem stanju napetosti in animozitete ne da živeti. Ne mi, ne oni. Prej ali slej bo morala pamet srečati ene in druge.”

O prvem sestanku skupine, ki naj bi sodelovala pri pripravi argumentacije za arbitražo, na katerega je bil povabljen tudi sam, a ga ni bilo, je Bučar dejal, da se je zato zavestno odločil in tudi ne bo sodeloval pri morebitnih prihodnjih sestankih. “Ne bom šel na nobeno tako pogrebščino.”

Nad trenutnim stanjem v slovenski družbi je starosta slovenske politike zaskrbljen. Ocenil je, da v Sloveniji ni nobenega normalnega vodstva, ki bi bilo potrebno.”Vlada ne vrši svoje vloge, kot je treba, sindikati so, izgleda, čisto ponoreli, strokovnjaki, ki vidijo, koliko je ura, so raje tiho in delajo po svoje. Države nismo sprejeli kot del svojega vrednostnega sistema. Država tako rekoč nima svojega nosilca. Nosilci države so njeni državljani, državljani pa te države zaenkrat niso osvojili,” je dejal in poudaril, da ni “nobenih jasnih konceptov in pripravljenosti na žrtve”.”To mišljenje, da lahko živiš samo s tistim, kar si dejansko sam ustvaril, še danes ni prišlo do zavesti,” opozarja. Dokler ne bomo sprejeli tega mišljenja, se bomo stalno zadolževali. “In tudi z moralnega vidika, etičnega stališča, breme, ki bi ga morali mi nositi, prevračamo na naše otroke in vnuke. Tega si enostavno ne moremo privoščiti. Rešitev je popolnoma jasna – živeli bomo od tistega, kar ustvarimo, in konec. Potem bomo začeli tudi drugače razmišljati,” je prepričan Bučar, ki pritrjuje, da v Sloveniji ni povezovalne sile.”Če vidiš samo samega sebe, potem ni nobene rešitve,” pravi in dodaja, da Slovenija v tem ni edinstvena. “Vsa Evropa je taka. Vse vrednote so preobrnjene.” Bučar podpira idejo, da se mora nehati filozofija ekonomizma. Nedavne dijaško-študentske demonstracije v Sloveniji so po njegovih besedah klasičen primer tega.”Bistvo študenta je, da študira. Mi smo spremenili študij v parasocialno dejavnost,” opozarja Bučar in dodaja, da so bile demonstracije vandalizem, a tudi pomembne kot opozorilo za sindikate in podobne, kaj se lahko zgodi. Intervju je bil objavljen na spletni strani STA, dne 28. maja 2010 (http://www.sta.si/vest.php?s=s&id=1518141)