Brioni

“Nikomur več ne bo mogoče povedati, da so bili stadionski rituali na las podobni tistim, kakršne so prirejali za rojstni dan Hitlerju, Stalinu ali Kim Il Sungu.” Objavljamo odlomek iz eseja Draga Jančarja z naslovom Brioni.Titov muzej, v katerega pobožno vstopajo obiskovalci s kopnega, je poln Velike zgodovine, ki se je dogajala tukaj in smo jo mi tam daleč v industrijskih mestih spremljali v kinodvoranah s katranasto črnim lesnim podom, z velikimi pionirskimi očmi zroč na prasketajoča platna, čez katera so tekli bleščeči prizori znamenitih Filmskih tednikov. Tu je On odkril otok Vango in začel z zavihanimi rokavi bele srajce čistiti makijo. Tu se je delala politika neuvrščenih, tod so hodili partijski veljaki, od Ceausesca do Hruščova; cesarji in diktatorji, od Haileja Selasija do Naserja in Gadafija; filmski igralci, kot sta Liz Taylor in Richard Burton. Bleščeča Titova oblačila, uniforme, ki razodevajo okus zagorskega bonvivana, hohštaplerja, kakor ga nekoliko hudobno imenujejo v današnjem Beogradu, človeka, ki je po pričevanju Vladimirja Dedijerja hotel postati natakar in to samo zato, ker so natakarji, po besedah mladega Josipa Broza, zmeraj lepo oblečeni. Ni postal natakar, postal je cesar v delavski državi, v državi diktature proletariata. In obiskovalec si ne more kaj, da ne bi pomislil, da so njegovi neposlušni podaniki nedaleč od tod tolkli kamenje v enem najstrašnejših gulagov, kar jih pozna novejša zgodovina, medtem ko je On v novih in novih uniformah sprejemal, paradiral, fotografiral in stružil na lični kromirani stružnici, da država “delavcev, kmetov in poštene inteligence” ne bi pozabila, v čigavem imenu je bila pravzaprav izvedena revolucija. Fotografije pripovedujejo, kako je igral šah s Krležo in Kardeljem, razposajeno silvestroval z Mačkom in Ribičičem, obiral mandarine, ki so jih vsako leto podarjali otrokom brez staršev; to so bile znamenite Titove mandarine z otoka Vanga, o njih smo pionirji mnogo slišali v šolah, naši starši so bili ganjeni. In današnji obiskovalec si ne more kaj, da se ne bi vprašal, ali je On kdaj, v večernem mraku na Vangi ali takrat, ko je znamenita ladja Galeb rezala valove mimo Golega otoka in mimo ženskega koncentracijskega taborišča na otoku Grgur, ali je slonel ob ograji in pomislil, kaj se tam dogaja? Ne samo z njegovimi razrednimi sovražniki, ampak tudi s soborci, partizanskimi komandanti, ki so morali že ob prihodu na otok teči skozi špalir, v katerem so stali drugi zaporniki in s palicami neusmiljeno tolkli po njih, po okrvavljenih glavah, ali je kdaj pomislil? Ko je pred kamerami, ki so vse sproti dokumentirale, držav v rokah krmila novih in novih buickov in mercedesov, ko je polagal nogo na pravkar ustreljene z mrhovino dobro nahranjene medvede ali jelene ali merjasce v svojih rezervatih od Banata do Brda. Nobenega pisnega dokumenta ni o tem, da je kdaj kaj takega pomislil.Tukaj, na Velom Brijunu, je streljal na race, in to iz naslonjača. Ob ribniku stoji zagorska hišica, v hišici je velik naslonjač, pred naslonjačem okno, na okno je bila naslonjena puška. Lovec zunaj ob ribniku, priganjač, je splašil tam naseljene race, velika perjad je zletela v zrak, puška iz naslonjača je počila, race so padale. Muzej je poln nagačenih živali, risi, ptiči, srne, nagačene antilope, nagačene žirafe. Včasih so bile v tukajšnjem zoološkem vrtu, rad je imel živali, zdaj s težavo skrbijo za nekatere, ki so ostale, ni denarja, ni prave ljubezni do živali. Ostalo je nekaj slonov, ki nerodno in otožno postopajo za ogrado, njihov stari spomin še zmeraj z notranjimi očmi vidi blagega človeka v beli uniformi s fotoaparatom, daljnogledom ali puško, ki je kdaj prišel mimo s svojimi gosti. Bil je dober gostitelj, rad je pokazal svoje slone in žirafe. Živalski vrt je danes žalostna slika postimperialnega, postkomunističnega časa. V kletkah ni več  ponosnih jastrebov in orlov, slikovitih tukanov in kakadujev, zdaj tukaj slabo plačano osebje, kolikor ga je stalo, goji domačo perutnino, okrogle putke zobljejo koruzo. Nekaj majhnih papig je le preživelo, da se spomin na nekdanje veličastje ne bi povsem izgubil.Od vseh brionskih ptic pa obiskovalca vendarle najbolj očara golob, navaden golob, in še ta nagačen v muzeju. To je “golob miru”, pojasnjuje napis, tisti golob, ki ga je Tito izpustil pod nebo. To dokazuje tudi velika fotografija ob nagačenem ptiču: Tito v beli obleki med belim pomladnim cvetjem spušča iz rok belega goloba, obiskovalec pomisli, da na tej lepi beli sliki manjkajo že omenjeni Predsednikovi beli pudlji. A potem tudi pomisli in se vpraša, kako lahko spušča prav tega goloba tukaj, golob je že v zraku, tako kakor v Vodnjanu si ne more kaj, da si tudi tu ne bi postavil povsem nepotrebnega vprašanja: le kako so ga dobili nazaj iz zraka, tega leteča goloba, da so ga lahko nagačili v relikvijo miru in neuvrščenosti.Prihaja mesec maj in v obiskovalčevi domovini, Republiki Sloveniji, bodo spet oživeli spomini na tovariša Tita. Radio Slovenija mu bo najbrž spet posvetil celodnevno oddajo, televizijske kamere bodo po ulicah spet lovile naključne obiskovalce in jih spraševale, kaj mislijo o Titu. Obiskovalci bodo odgovarjali, da je bil dober politik, največji, nekateri bodo rekli, da je bil za delavce. Mlajši bodo rekli, da je bil “frajer”, družil se je s filmskimi zvezdami, imel je lepe obleke in avtomobile, znal je živeti. Rokerji mu bodo posvetili kak koncert za Dan mladosti, se pravi na Njegov rojstni dan, 25. maja. Nikomur več ne bo mogoče povedati, da so bili stadionski rituali na las podobni tistim, kakršne so prirejali za rojstni dan Hitlerju, Stalinu ali Kim Il Sungu. Obiskovalca, ki hodi po brionskem umetnem raju, ob misli na skorajšnje slavilne slovesnosti ne preseneča, na kak način se je duh in kult Josipa Broza – Tita, nedvomnega diktatorja, ohranil v novo stoletje. Ne slavijo ga samo ostareli partijski funkcionarji in večni nostalgiki za časom “ko je še živel Tito in je bilo vse drugače”, njegov kult so sprejeli tudi novi japijevski kapitalisti. Tito je bil uspešen, znal se je povzpeti, njegova kariera je bila bleščeča, gibal se je med svetovnim jet setom. Pred nekaj leti je slovenska oglaševalska agencija reklamirala nov tip mercedesa s Titovo sliko in geslom; on je imel vse. Po protestu bivših političnih zapornikov je nemška uprava Mercedesa reklamo umaknila, samo slovenski oglaševalci niso mogli razumeti, zakaj se tukaj neki ljudje razburjajo. On je, skratka, po kriterijih novega parvenijskega miljeja, sinonim za kariero in uspešnost. Kadar zapisovalec teh vrstic skuša katerega od Titovih novodobnih oboževalcev opozoriti, da ljubljeni vodja ni bil nikoli izvoljen na svobodnih volitvah in da so v Jugoslaviji delavci v primerjavi z delavci v zahodnih državah pravzaprav živeli bedno, zamahnejo z roko: so pa zato živeli boljše kot na Češkem. Kadar reče, da ni bilo svobode tiska in govora in da so bili mnogi ljudje v zaporih, in da je bila cena njegovega uspešnega in cesarskega življenja visoka, prav tako zamahnejo z roko. Seveda, če gre za čaščenje duha uspešnosti in udobja, iz katerih se napajajo ideali novega časa, potem o tako nepomembnih stvareh, o tako rekoč stranskih pojavih uspeha nima smisla razpravljati. Kljub temu je obiskovalec Brionov po lanskih slavjih poslal na Radio Slovenija knjigo Temna stran meseca in urednike prosil, naj si ogledajo vsaj fotografije Golega otoka, procesov in pobojev, preden bodo začeli z novimi slavljenji v letu 2001. Tudi ko bi si ogledali vsaj naslovno stran knjige, bi se morali zamisliti. Na fotografiji stoji pred vojaškim sodiščem, pred fotografijo maršala Tita, ženska v zlikanem krilu, Hildegarde Hahn, Judinja, ki je preživela koncentracijsko taborišče. Po mnenju uniformiranih sodnikov, ki sedijo pod Titovo sliko, je bilo prav dejstvo, da je preživela, eo ipso dokaz, da je sodelovala z Gestapom. Bila je obsojena na smrt s streljanjem v tako imenovanih Dachauskih procesih. Pozneje je bila pomiloščena na 20 let zapora. Ali se ne bi zamislili vsaj nad tem “stranskim pojavom” neke uspešne kariere? V kakšnem spominu ima Titovo sliko ta gospa, ki še živi na Dunaju? In če pustimo te zoprnije, o katerih danes nihče noče slišati, precej polne ječe, nasilno in nevarno policijo, birokratsko partijo, privilegije, nevarno in čvrsto vojsko, zmeraj zvesto svojemu Vrhovnemu komandantu – morda pa bi se kapitalistični občudovalci Titove uspešnosti in življenjskega stila zamislili vsaj nad njegovimi številnimi govori o delavskem razredu, nad silovitimi napadi na bogatenje v socializmu? Drago Jančar, Sedel sem in srkal svoj čaj: čitanka. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2011.