Brez zgodovinske resnice in pravičnosti bomo ostali ujetniki preteklosti

V nekdanjih zaporniških celicah na Beethovnovi 3 v Ljubljani je bilo najprej odprtje razstave z nalovom »STOP, cenzura!«. Avtorica razstave Helena Janežič je ob tem dejala, da so izraz cenzura poznali že stari Rimljani, pomenila je meriti, ocenjevati, nato pa je pojasnila, da je izraz skozi zgodovino dobil nov prizvok, pri čemer danes s to besedo poimenujemo pregledovanje del ali pisem, ki so namenjena javnosti.

»V vseh obdobjih zgodovine so si nosilci oblasti prizadevali nadzirati pretok idej v družbi in predvsem omejiti vplih tistih, ki so bile potencialno škodljive njihovim interesom,« je pojasnila avtorica in spomnila na cenzurni urad, ki ga je poznala Habsburška monarhija. »Uradno je cenzura obstajala v času vlade fašizma in nacizma, za komunistični sistem pa je veljalo, da cenzure ni, uradno ni obstajala,« je poudarila Helena Janežič. Zastavila je vprašanje: »Pa zato lahko rečemo, da je ni bilo?«

Omejitev svobode pisanja in govora je bila v zadnjem od teh totalitarnih režimov, ki so doleteli našo državo, speljana mimo ustave in zakonov, včasih celo v nasprotju z njimi, je dejala avtorica razstave. »Potekala je po prikritih poteh in nihala od grobih represivnih ukrepov političnih pritiskov pa do mehkejših metod izključevanja in onemogočanja.«

Helena Janežič je omenila tudi pomanjkanje gradiva in pisnih virov, s katerim se zgodovinarji soočajo pri raziskovanju obdobja zadnjega totalitarizma na slovenskem ozemlju. »Kljub vsemu pa v širini uradnega nadzorovanja državljanovih misli in zapisanih besed lahko sestavimo sliko, ki govori o vseobsežnosti cenzure.«

Postregla je s podatkom, da so bile v času od 1945 do 1991 uradno v Sloveniji prepovedane samo 4 knjige, na območju celotne SFRJ pa 11 knjig. V skrivnem D fondu v NUK pa se je v tem času znašlo skoraj 700 naslovov knjig in 140 naslovov serijskih publikacij. »Vsaka od njih ima svojo zgodbo, ne le tisto, ki je zapisana na straneh knjige, pač pa tudi tisto o avtorju in o tem, kako je knjiga prišla in ostala na policah narodne knjižnice,« je dejala avtorica razstave o cenzuri.

Helena Janežič je nagovor strnila z besedami pesnika Balantiča: »Spominjajmo se tudi tistih, ki so imeli zasuta usta in niso smeli in mnogi tudi ne mogli spregovoriti.«

Sledil je nagovor namestnika veleposlanika Združenih držav Amerike gospoda Gautama Rane. Uvodoma je spomnil, da je bil na ta dan podpisan sporazum Molotov – Ribbentrop med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo, ki je tlakoval pot za smrt več milijonov ljudi. Poudaril je, da smo se zbrali, da počastimo in žalujemo tudi za številnimi umrlimi Slovenci, ki so trpeli pod fašizmom, nacizmom in komunizmom.

Povzel je besede predsednika Obame, da živimo v času sprememb, saj je s terorističnimi grožnjami ogrožen mednarodni red, med ljudmi se poraja strah in bojazen, da izgubljamo kontrolo nad hitrimi spremembami v svetu. Dodal pa je tudi, da se vendarle moramo zavedati, da živimo na najbolj mirnem, uspešnem in naprednem času v človeški zgodovini in da z dobrimi deli lahko napravimo spremembe.

“Tako kot danes žalujemo za žrtvami, počastimo tudi tiste, ki pošteno iščejo spravo,” je dejal Rane in nadaljeval, da je prav, da proslavimo tudi spomin na vse, ki so so se borili za slovensko osamosvojitev in si prizadevajo za ohranitev slovenske identitete ter da praznujmo pogum, sočutje in dostojnost slovenskega naroda.

V stolnici svetega Nikolaja je nato sledila sveta maša za vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki jo je daroval ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore.

Nadškof Zore je v svoji pridigi uvodoma zastavil vprašanje, kje bi lahko iskali vzroke, da ljudje dopustimo, da se v tkivu družbe razvije takšno zlo, kot so bili totalitarni režimi. »Zlo je vstopilo v človeka in v svet, ko se je človek odločil, da ne bo poslušal Boga in ne bo sprejemal tega, kar je Bog ustvari. Zlo je vstopilo v človeka, ko je sam postavil mejo med dobrim in hudim,« je poudaril.

»Takoj, ko je človek vzel Bogu pravico, da odloča, kaj je dobro in hudo, je bil sposoben obtožujoče uperiti prst v sočloveka in ga spremeniti v krivca za svoje stanje, v krivca za svojo bedo,« je dejal nadškof Zore, ki je to označil za skrivnost totalitarizmov vseh časov, ki so svojo skrajno podivjanost pokazali v stoletju, v katerem je človek stopil na Luno in isti razum uporabil za množično morjenje svojega brata, sočloveka.

Nadškof je izpostavil tri vrednote, katerim smo zavezani, to pa so: pravičnost, usmiljenje in zvestoba. »Totalitarizmi so vse tri izbrisali iz svojih slovarjev in iz svojih dejanj,« je poudaril Zore. Izkušnja pa nas po njegovih besedah uči, da brez teh vrednot nobena človeška družba ne more živeti, kaj šele, da bi se razvijala in rasla.

»Zvestoba do resnice zahteva, da na našo preteklost pogledamo takšno, kakršna je bila. Pravičnost zahteva, da vse, ki so to zgodovino oblikovali, poimenujemo z njihovimi pravimi imeni in vlogami,« je dejal nadškof. Ob tem je dodal, da imamo na eni strani heroje, na drugi izdajalce, ki so postali žrtve revolucionarnega nasilja, nikjer pa nimamo tistih, ki so ta zločin zagrešili. »Brez resnice in pravičnosti bomo obtičali sredi koraka, ujetniki preteklosti.«

V nadaljevanju je nadškof spregovoril o usmiljenju: »Usmiljenje potrebujemo zato, da nam ne bo treba govoriti ”moj brat trohni v breznu, gnije v jami”, ampak bomo lahko rekli ”moj brat počiva v grobu”.«

»Ta velika trojica: pravičnost, usmiljenje in zvestoba nas bo prenovila. Pravičnost in zvestoba resnici bosta prečistili našo zgodovinsko zgodbo, po usmiljenju pa bomo ob resnici naše preteklosti postali bolj počlovečeni ljudje,« je tudi izpostavil nadškof, svoje misli pa strnil z besedami: »Ta trojica nas bo tudi varovala, da ne bomo slepci našega časa odtavali v nove totalitarizme, še bolj krute, še bolj krvave in še bolj solzne.«

Na krajši akademiji, ki je sledila sveti maši, je kot osrednja govornica nastopila pisateljica, publicistka in prevajalka Alenka Puhar. Poudarila je, da je pomembno, da poimenujemo stvari z njihovimi imeni. Orisala je dogajanje pred in med drugo svetovno vojno, predvsem glede odnosa med nacistično Nemčijo in komunistično Rusijo. Dodala je, vseh teh pomembnih zgodovinskih dejstev ni mogoče pospremiti s priljubljenim zamahom – Kaj bi se ukvarjali s preteklostjo!?

Spomnila je na Vaclava Havla, češkega pisatelja, ki je bil dolgo disident in zaradi tega več let zaprt, potem pa predsednik ne-več-komunistične Češkoslovaške. Njegova ideja je bila, da po obilnih čaščenjih žrtev fašizma in nacizma končno zaslužijo nekaj počastitvene energije tudi žrtve komunizma. In on je predlagal 23. avgust, v spomin na dan, ko sta si Hitler in Stalin prek svojih zunanjih ministrov podala roko in začela svoj osvojevalni pohod po Evropi.

Omenila je tudi Angelo Vode, slovensko učiteljico in publicistko, ki je bila zgrožena nad paktiranjem nacistov in komunistov. Kar je tudi dala jasno vedeti, pa so jo zato izključili iz zveze komunistov. In jo potem preganjali, šikanirali, obsodili na nečloveškem montiranem procesu in zaprli.

Zaključila je z verzi Gregorja Strniše, ki je dolgo iskal besede, ki bi izrazile njegove stiske, in nazadnje s cromagnonci, našimi pradavnimi predniki, upajoče povedal, da smo mogoče poimenovali stvari z njihovimi imeni… tisti, ki pridejo za nami, bodo laže razumeli … Kdo bi vedel. Mogoče pa tudi ne. A to nas, ki smo prišli za njimi, ne odvezuje dolžnosti, da vsaj poskušamo.

Spominske slovesnosti so se udeležili tudi predstavniki Slovenske demokratske stranke,  med njimi evropki poslanec ter podpredsednik SDS dr. Milan Zver, generalna sekretarka SDS Alenka Jeraj, poslanec mag. Branko Grims in poslanka Eva Irgl, sicer tudi predsednica parlamentarne komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Poslanka Eva Irgl pa je ob dnevu obeležitve vseh treh totalitarizmov na Vlado RS  naslovila tudi poslansko vprašanje, kjer jo je zanimalo predvsem, kdaj bo Vlada RS zagotovila dostop do arhivskih gradiv v celoti ter tako omogočila neodvisne zgodovinske raziskave? Zanimalo jo je tudi, ali Vlada RS pripravlja ukrepe, vezane na element tranzicijske pravičnosti pravice do zakonitosti, ki bodo pripeljali do izvedbe kriminalističnih preiskav in do kaznovanja storilcev? Poslanka je vprašala še, kako in kdaj namerava Vlada RS popraviti krivice, ki vključujejo vse od postavitve obeležij, kjer je jasno zapisano, kdo je kriv za smrt, do rehabilitacije žrtev. Nenazadnje pa je poslanka vprašala tudi, kako namerava Vlada RS doseči zagotovilo o neponavljanju, vezano na lustracijske postopke, predvsem glede na to, da Slovenija ob osamosvojitvi ni izpeljala lustracijskih postopkov, pa tudi v duhu resolucije Evropskega parlamenta, resolucije Evropske ljudske stranke in glede na elemente tranzicijske pravičnosti.