Brez sočutja ne bomo imeli demokracije

Žrtve in njihove družine si zaslužijo priznanje človeškega dostojanstva, resnico, pravico in spominjanje. Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Njen temelj predstavljajo številne predhodne deklaracije in resolucije, ki govorijo o spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, začenši s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah iz leta 1948. Resolucija podrobneje določa odnos evropskih institucij do totalitarizmov 20. stoletja in daje pravno podlago za delovanje nacionalnih institucij na tem področju. V svojem 15. členu poziva k razglasitvi 23. avgusta, dneva podpisa pakta med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Spominski dan so podprli v Evropskem svetu ter Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.V Sloveniji je vseevropski dan spomina s slovesnostjo že tretje leto zapored obeležil Študijski center za narodno spravo. Dogodek je že tretjo leto zapored potekal brez sodelovanja slovenske države. Slovesnost so pripravili v Minoritskem samostanu na Ptuju, v sodelovanju z Inštitutom dr. Jožeta Pučnika, Mestno občino Ptuj, Minoritskim samostanom sv. Petra in Pavla in Društvom izobražencev Viktorina Ptujskega. Zbrane je najprej pozdravil župan Mestne občine Ptuj, nato pa je v imenu organizatorjev zbrane nagovorila direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič, ki se je malo pred tem vrnila iz Varšave, kjer je poljsko predsedstvo EU organiziralo mednarodno konferenco o zločinih totalitarnih režimov in slovesno počastitev vseevropskega dneva spomina. Kot je dejala, so bili na dogodek povabljeni vsi pravosodni ministri držav članic EU ter predstavniki nacionalnih inštitutov, ki se ukvarjajo s proučevanjem totalitarizmov. “Žal sem bila edina Slovenka na prireditvi,” je dejala z obžalovanjem.Poudarila je še, da je s počastitvijo vseevropskega dneva spomina, slavnostnim polaganjem vencev pred spomenike varšavski vstaji, padlim v drugi svetovni vojni in junakom varšavskega geta ter podpisom Varšavske deklaracije, večina držav članic EU potrdila svojo zavezanost demokratičnim načelom in vrednotam, na katerih temelji EU. “Prisotni v Varšavi so poudarili pomembnost enotnega pogleda na totalitarno preteklost Evrope in stališče, da si žrtve in njihove družine zaslužijo priznanje človeškega dostojanstva, resnico, pravico in spominjanje,” je še dejala mag. Valič, ki se je z izsekom iz pesmi Edvarda Kocbeka “Molitev” poklonila vsem žrtvam totalitarnih režimov, z željo, da bi v prihodnje to zmogla storiti tudi slovenska država.K sprejetju resolucije EP je veliko prispevala tudi evropska poslanka iz Latvije Sandra Kalniete, ki je že v najzgodnejšem otroštvu občutila strahote političnega nasilja nad posameznikom. Slovesnosti se ni mogla udeležiti, je pa v videonagovoru podala nekaj misli. Med drugim je povedala, da je železna zavesa po drugi svetovni vojni ločila narode Srednje in Vzhodne Evrope od skupnega prostora vrednot in pravice preostanka Evrope. “Nismo sodelovali v procesu obnove zgodovinske pravice, nismo mogli prispevati k evropskim zgodovinskim, pravnim in političnim debatam,” je dejala in dodala, da se je Evropa danes politično ponovno združila, da je cela in svobodna. “Kljub temu se moramo mi, Evropejci, zavedati tega, da bo potrebna enaka, če ne še večja politična volja, da bi presegli posledice, ki jih je železna zavesa pustila v zavesti dveh generacij Evropejcev. Globoko sem prepričana, da se Evropa ne bo mogla ponovno združiti, razen če bo sposobna odkrite in temeljite debate o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni režimi v dvajsetem stoletju,” je še poudarila Kalnietejeva. Podala je tudi misel italijanskega filozofa Benedetta Crocheja, da je vsa zgodovina sodobna in da vsaka nova generacija pripravi svojo neizprosno obsodbo v brezkončnem sodnem procesu, ki se imenuje zgodovina. Kar Croche poudarja, je to, da nobena generacija nima pravice zaustaviti iskanja resnice, sprave in kesanja za zločine preteklosti. “Žrtve si ne zaslužijo nič manj kot natančno preiskavo političnih, zgodovinskih in pravnih vidikov totalitarnega komunizma,” je dejala evropska poslanka in zbrane povabila, da obiščejo tudi spletno stran neformalne skupine za “Spravo evropskih zgodovin” v Evropskem parlamentu: http://eureconciliation.wordpress.com/ .Osrednji govornik na slovesnosti je bil predsednik SAZU akad. prof. dr. Jože Trontelj, ki je v nagovoru z naslovom “V iskanju izgubljenega sočutja” izpostavil predvsem pomen sočutja za demokracijo. Med drugim je dejal, da je Evropa za vrednote in etiko občutljivejša kot preostali svet, saj je na lastnih tleh izkusila grozote prve in druge svetovne vojne. Groza te dobe je tako postala del evropske in slovenske zavesti. V nadaljevanju je dejal, da pogosto slišimo pozive, da je treba stvari pozabiti, da je treba prenehati “preštevati kosti”. Dodal je, da gre pri teh pozivih za nepremišljen ali pa celo načrten pogled stran od etike. “Takšne izjave so v nasprotju s človeško empatijo, ki naj bi bila temelj socialno čuteče družbe,” je dejal prof. dr. Trontelj in pozivom k pozabi v nadaljevanju namenil nekaj dodatnih misli.Spregovoril je tudi o povojnih izvensodnih pobojih. Kot je dejal, so krvniki žrtvam najprej odvzeli človeško dostojanstvo, razčlovečenje je bilo prvi korak zločina. S tem so žrtvam odvzeli pravico do sočutja in vse preostale pravice, kljub temu pa takšna ravnanja niso preprečila, da zločin ne bi prišel do živega tudi krvnikom, ki so še leta podoživljali svoje zločine. V nadaljevanju se je dotaknil tudi pojavov sovražnega govora v nekaterih medijih in izrazil prizadetost nad nonšalanco urednikov, ki dopuščajo objavo pisem s sovražno vsebino na račun izvensodnih pobojev. Dejal je še, da je spoštljiv odnos do pobitih kot posebno močno moralno načelo vsajen v našo kulturo. “Ne bo nam oproščeno, če ne bomo ovrednotili tega še pred pietetnim pokopom žrtev,” je dejal in poudaril, da so brezčutnost in nečloveški odzivi v nasprotju starodavnimi temelji morale. Nagovor je zaključil z mislimi o sočutju, ki je pogoj za človečnost, brez njega pa ne bomo imeli demokracije.Eden redkih, lahko bi rekli srečnih ljudi, ki se je uprl tako nacizmu kakor komunizmu in – preživel, je dr. Ljubo Sirc. Med drugo svetovno vojno je deloval v skupini Stara pravda, ki se je pridružila OF, vendar so jo komunisti iz gibanja izločili. Kljub temu se je pridružil partizanom in v 5. prekomorski brigadi pomagal osvobajati domovino. Leta 1947 so ga novi oblastniki pod pretvezo protidržavnega delovanja aretirali in ga v zloglasnem t. i. Nagodetovem procesu obsodili na smrt. Pozneje so ga pomilostili, vseeno pa je v zaporu prebil sedem let in pol, od tega dve leti v samici. Po prihodu na prostost je pobegnil v Veliko Britanijo, kjer je postal ugleden profesor na univerzi in eden najuglednejših evropskih ekonomistov. Besedilo o totalitarizmih je napisal posebej za letošnjo slovesnost, žal pa se je ni mogel udeležiti.Med drugim je izpostavil, da sta bila nemški totalitarizem in sovjetsko-ruski totalitarizem videti v popolnem nasprotju, vendar se je 23. avgusta 1939, na presenečenje vseh izvedelo, da sta se Hitler in Stalin povezala. “Čeprav je bil neposredni smoter delitev Poljske, je bil skupni nastop teh zakletih sovražnikov vendarle nerazumljiv. Razložiti ga je bilo mogoče le z Leninovo teorijo strategije in taktike. Če je končni cilj uničenje vseh drugih, je kljub vsemu prav, če se začasno povežeš z enim sovražnikom (Hitlerjem), da bi najprej premagal drugega (zahodne demokracije),” je zapisal dr. Sirc. “Študentje v Ljubljani smo začeli organizirati odpor skupaj s starejšimi izobraženci, medtem ko so komunisti najprej proglašali anti-imperializem, kar je moglo pomeniti boj proti Britaniji skupaj s Sovjetsko zvezo in (vsaj tedaj) z Nemčijo. Šele 22. junij 1941, Hitlerjev napad na Rusijo, je prinesel skrb za osvoboditev. OF so komunisti obdržali povsem pod svojo kontrolo s tem, da so poskuse samo “sodelovanja”, kar je hotela naša t. i. Pravda, izključili, medtem ko so se ostali “sodelavci” morali odpovedati organizaciji,” je še izpostavil in dodal, da se je v Srbiji odpor začel drugače, pod vodstvom aktivnih oficirjev, ki jim ni šlo za spremembo družbenega reda. “Z drugimi besedami, hoteli so vojaški odpor, ki naj bi domačinom naredil kar najmanj škode, medtem, ko se komunisti niso izogibali žrtvam, če jih že niso nalašč hoteli,” je zapisal. Kot je še izpostavil, je bil v Sloveniji vsakdo, ki se je hotel boriti proti okupatorju izven OF, proglašen za sodelavca okupatorja in zapisan smrti. Dodal je, da so celo prostovoljce v partizanih, ki so se komunistom zdeli nezanesljivi, neusmiljeno spravljali s poti.Dr. Sirc je v nadaljevanju še zapisal, da so se slovenski komunisti spretno prilepili protikomunistom, ko se je Slovenija osamosvojila. “Uspelo jim je celo, da so pod spremenjenimi nazivi ostali na oblasti po volitvah in ohranili nekakšen komunizem s tem, da so v “tržnem gospodarstvu” obdržali upravo podjetij v rokah svojih menedžerjev. Ti seveda niso podjetniki in pod njimi gospodarstvo spet zaostaja. Rešitev je možna le z odstranitvijo totalitarcev ter razvojem novih privatnih podjetij ob privatizaciji obstoječih,” je še zapisal in zaključil, da je za začetek najprej nujno pravo podjetništvo, ki je prvi pogoj za dvig produktivnosti.Slovesnost na Ptuju je bila obogatena z glasbenimi vložki, na koncu pa je bil predvajan še kratek dokumentarni film “Ormoški Petriček”, v produkciji Študijskega centra za narodno spravo. Film govori o usodi otrok, ki jih je tedanja oblast leta 1945 skupaj s starši zaprla v taborišče Šterntal – današnje Kidričevo. Otroci so bili kasneje materam na silo odvzeti in premeščeni v grad Ormož.Prvo slovesnost ob vseevropskem dnevu spomina je Študijski center za narodno spravo, v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, občino Krško in RTV Slovenija, organiziral leta 2009, z javnim predvajanjem filma o Angeli Vode. Dogodek je potekal na gradu Rajhenburg v Brestanici, kjer so bili med vojno nacistični zapori in zbirno taborišče za pregnane Slovence. Po drugi svetovni vojni je komunistična oblast tam zapirala politične nasprotnike, med njimi tudi Angelo Vode, predvojno komunistko in soustanoviteljico OF. Leta 2010 je slovesnost ob 23. avgustu potekala v Štanjelu na Krasu, v soorganizaciji Študijskega centra in občine Komen, Inštituta dr. Jožeta Pučnika in Društva slovenskih izobražencev iz Trsta. Osrednji govornik je bil slovenski pisatelj in akademik Boris Pahor iz Trsta.Vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov smo v SDS že od njegovega začetka obeležili na naši spletni strani: leta 2009 z besedilom “Obsodba predpogoj za prihodnost brez totalitarizmov” http://www.sds.si/news/4824, leta 2010 z besedilom poslanke Eve Irgl “Posledice komunizma so v Sloveniji vidne še danes” http://www.sds.si/news/7047 in letos z besedilom “23. avgust – dan ko sta se Hitler in Stalin odločila, da bosta Evropo razdelila v dve interesni sferi” http://www.sds.si/news/9648. Poslanska skupina SDS je sicer že leta 2009 dala pobudo za obravnavo in sprejem Resolucije o podpori resoluciji evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. Kot je ob predstavitvi pobude dejal poslanec SDS France Cukjati, se je SDS za ta korak odločila, ker želi, da Slovenija stopi na pot evropskih narodov, ki se zavedajo pomembnosti sprave in preseganja delitev – http://www.sds.si/news/3747. Na vloženo zahtevo PS SDS za sklic izredne seje DZ, na kateri bi obravnavali Resolucijo EP o evropski zavesti in totalitarizmu in s sprejemom katere bi se tudi Slovenija pridružila obsodbi nedemokratičnih režimov, ki so pogubili več deset milijonov nedolžnih človeških življenj – otrok, žensk, ostarelih, pripadnikov nezaželenih slojev, ver ali narodnosti…, so se ostro odzvali v poslanskih skupinah vladajoče koalicije, kjer pobude niso podprli in s tem dejansko podprli kolaboracijo Stalina s Hitlerjem. Slovenija je tako ponovno zamudila eno od “evropskih” priložnosti (http://www.sds.si/news/4841).V SDS obžalujemo, da se slovenske uradne oblasti ne zavedajo pomena pietetne obravnave žrtev totalitarnih režimov, šokirani smo nad poveličevanjem zločina in zločincev in zgroženi nad ravnanji oblastnikov, ki podeljujejo najvišja državna odlikovanja nekdanjemu šefu tajne politične policije, ki je s svojimi aktivnostmi povzročila toliko gorja številnim slovenskim družinam. V Evropi so stvari jasne – zločin je zločin in žrtve so žrtve. Kot take si zaslužijo pietetno obravnavo in dostojen pokop. Zato si tudi v SDS, tako kot je dejala direktorica Študijskega centra za narodno spravo mag. Andreja Valič, želimo, da bi se vsem žrtvam totalitarnih režimov v prihodnje zmogla pokloniti tudi slovenska država.*NAGOVORE OMENJENIH GOVORCEV LAHKO NAJDETE V PRIPONKI.