Branko Masleša: kandidat z napakami

Vladajoča koalicija Maslešo podpira, ker ustreza političnim merilom in pričakovanjem, ne pa moralnim in etičnim kriterijem, ki naj bi jih izpolnjeval predsednik najvišjega sodišča v državi. V zadnjih dneh se v medijih vrstijo članki in izjave, ki sprožajo številne dvome o primernosti kandidature sodnika Branka Masleše za predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Gre za izjemno pomemben položaj v sodni veji oblasti. Tega se seveda zaveda predvsem minister za pravosodje Aleš Zalar, ki tako kot presednica LDS in vladna kolegica, ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal, v javnosti sicer zelo pogosto izraža populistično in zgolj namišljeno »skrb« za pravno in pravično državo, na katero pa pozabi, ko gre za zadovoljevanje strankarskih interesov. Za Zalarja in vladajočo koalicijo je namreč pri podpori Masleše najpomembnejše, da ustreza političnim merilom in pričakovanjem, ne pa moralnim in etičnim kriterijem, ki naj bi krasili vsakega sodnika, še posebej predsednika najvišjega sodišča v državi. Pri tem se Zalar, kot namišljeni varuh pravičnosti, pravne države in ostalih populističnih floskul, požvižga na številna opozorila eminentnih pravnih strokovnjakov in kolegov sodnikov (ustavnega sodnika Jana Zobca in Janeza Branka, nekdanjega sodnika višjega sodišča v Kopru, Reporter 2.11.2010), ki upravičeno izražajo skrb nad kandidaturo Masleše. Masleša je namreč dokazljivo opredeljen kot častilec vrednot nekdanje Jugoslavije in njenih institucij, predvsem JLA in Zveze komunistov, kot teptalcev človekovih pravic in svoboščin. Tako Zalar kot Masleša bi si morala za osvežitev spomina in presojo neprimernosti njunega ravnanja ogledati vsaj spletno stran vrhovnega sodišča, kjer je jasno zapisano, kaj smo želeli doseči z ustvarjanjem nove države (»Ko se je 25. junija 1991 rodila naša država, ki je nato v desetdnevnem boju z JLA obranila svojo samostojnost, se je tudi v novi državni pravni ureditvi moral zgoditi bistven premik«.). Ta naj bi funkcionirala drugače kot tista, ki je Masleša ni (in je še ne) prepoznal kot totalitarne ureditve. Žal ali na srečo Masleši ni mogoče očitati le nadvse očitnega pomanjkanja moralne samorefleksije, temveč je vprašljiva tudi njegova strokovnost. Ob tem, da mu poklicni kolegi očitajo, da velja za povsem »neplodnega« pisca, smo prejeli tudi sodbo Vrhovnega sodišča, ki sproža dvom o njegovih sodniških sposobnostih, ali vprašljivih interesih. Masleša je namreč v razvpiti zadevi, v kateri je bil Branko Kandrič, kot profesor Prve gimnazije Maribor, obsojen spolnega napada na dijakinjo te gimnazije, kot sodnik poročevalec pripravil poročilo, na podlagi katerega je Vrhovno sodišče izdalo nadvse čudno sodbo. Okrožno sodišče in Višje sodišče v Mariboru sta namreč v svojih postopkih Kandriča spoznali za krivega, da je v letu 1999 storil kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja, ko je nadlegoval dijakinjo. Niti Kandriču niti njegovim zagovornikom ni uspelo sodnikov obeh sodišč prepričati, da ni izvršil tega dejanja. In to kljub temu, da sta v sojenju zoper Kandriča nastopali priči Martin Kandrič in Tone Peršuh, ki sta z identičnimi, naučenimi izjavami želela razbremeniti prijatelja, da »ob določenem času ni bil na določenem kraju in ni storil določenega dejanja«. Temu neposrečenemu, prijateljskemu alibiju sodniki seveda niso nasedli, saj so celo sodniki Vrhovnega sodišča v svoji sodbi zapisali, »da jima sodišče ni verjelo, ker sta se zelo podrobno spominjala samo tistih okoliščin, ki so izhajale tudi iz obsojenčevega zagovora, na vprašanja glede ostalih okoliščin pa nista znala odgovoriti«. Kljub očitnemu dvomu o resnicoljubnosti obeh prič, je Masleša izvedel »salto mortale«, ko je kot sodnik poročevalec s svojo obrazložitvijo ostale sodnike senata Vrhovnega sodišča prepričal, da Kandričeva prijatelja ne lažeta, ali vsaj zavajata, ampak očitno to počnejo vsi sodniki, ki lažnivima kljukcema niso verjeli v postopku na prvi in drugi stopnji, ko so Kandriča obsodili. To je naredil na način, da je pritrdil zagovornikoma Kandriča (odvetnici Tanji Kompara in Janku Jermanu), da bi sodišče moralo v postopku zaslišati še pričo Kristijana Podbevška, ki bi seveda potrdil neresnično pričanje obeh Kandričevih prijateljev. Ker so sodniki takšen scenarij in namene zaznali že v prejšnjih postopkih, so seveda v sodbo zapisali, da zaslišanje priče Kristijana Podbevška ne bi prispevalo k razjasnitvi zadeve, »saj bi le posredno potrdil tisto, kar tako ali tako izhaja iz izpovedb prič Antona Peršuha in Martina Kandriča, ki sta obsojenca razbremenjevala«. Pravni strokovnjaki, pa tudi laiki, ki sodni razplet tega zavrženega kaznivega dejanja spremljajo že skoraj deset let, se čudijo temu manevru Masleše. Predvsem zaradi tega, ker jih, za razliko od Masleše, skrbi za posledice, ki jih je to kaznivo dejanje zapustilo na oškodovanki in zgražanje javnosti, da sodni mlini meljejo s hitrostjo, ki vodi do skorajšnjega zastaranja primera. Predvsem pa jih skrbi dejstvo, da sodnik vrhovnega sodišča verjame bolj interesom obdolženca, kot pa svojim sodniškim kolegom. Kot predsednik Vrhovnega sodišča, v kolikor bo seveda z blagoslovom Zalarja in Vlade ter večine koalicije v Državnem zboru imenovan na ta položaj (ki ni pod vprašajem, glede na napore, ki jih vlagajo v odstranjevanje madežev na njegovi podobi), bo v prihodnje po diktatu politike presojal njihove odločitve. Ne kot strokovnjak, ne kot »enaki med enakimi«, temveč kot »prvi med sodniki«, ki ga ne zanima resnica, temveč interesi njegovih političnih mentorjev in botrov. Glede na to da se minister Zalar zelo zavzema za enakopravnost, bo o tem, tako kot v primeru Barbare Brezigar, zagotovo slej ko prej presojal tudi na omrežju Twitter.