Branko Grims vložil pobudo za zbiranje podpisov za zahtevo za razpis predhodnega referenduma o t.i. izbrisanih

Pobuda volivkam in volivcem za zbiranje podpisov za zahtevo za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o zakonu o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji Pobuda volivkam in volivcem za zbiranje podpisov za zahtevo za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o zakonu o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji Mag. Branko Grims C. Staneta Žagarja 39 4000 Kranj in skupina 1250 volivcev Ljubljana, 21. maj. 2004 Državni zbor Republike Slovenije Borut Pahor, predsednik Pobuda volivkam in volivcem za zbiranje podpisov za zahtevo za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o zakonu o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 in 25. 02. 1992 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče (EPA 1016- III) Na osnovi 90. člena Ustave Republike Slovenije in 13. člena zakona o referendumu in ljudski iniciativi dajemo pobudo volivcem za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o zakonu o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 in 25. 02. 1992 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče (EPA 1016- III). Referendumsko vprašanje se glasi: – »Ali ste za to, da se z zakonom o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 in 25. 02. 1992 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče (EPA 1016- III) vprašanje postopka revizije odločb in postopka za uveljavljanje odškodnin vključno z velikostjo teh odškodnin uredi tako, kot je v njem predlagano?« OBRAZLOŽITEV: Občutljivo področje, ki ga ureja zakon o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 in 25. 02. 1992 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče (EPA 1016- III), je po naši oceni mogoče ustrezno urediti le na osnovi strpnega dialoga med vsemi političnimi skupinami. Državni zbor pa je drugo obravnavo tega zakona začel na osnovi besedila dopolnjenega predloga zakona, ki ga je na izredni seji, sklicani očitno v nasprotju s poslovnikom, oblikovalo matično delovno telo – odbor državnega zbora za notranjo politiko. Z zahtevo za izredno sejo, ki so jo podpisali poslanci LDS in ZLSD, so bila enostransko prekinjena pogajanja o ustavnem zakonu, s katerim bi bilo po naši oceni edino mogoče doseči celovito in pravično rešitev tega problema. Tako zaradi enostranskega dejanja LDS in ZLSD ni bilo mogoče temeljito pretehtati vse možne rešitve in to področje enotno urediti tako, da bodo spoštovane človekove pravice ter druga temeljna načela in vrednote, na katerih je utemeljena naša državnost. V postopku oblikovanja in sprejemanja zakona je glede na določila ustave in zakona o referendumu in ljudski iniciativi nujno upoštevati tudi dejstvo, da je bil tako imenovani tehnični zakon o izbrisanih na potrditvenem zakonodajnem referendumu v celoti zavrnjen s kar 95% večino glasov vseh udeležencev referenduma. Tako prepričljiva odločitev, ki ji v dosedanji zgodovini zakonodajnih referendumov v Sloveniji ni primerjave, politično zavezuje vse državne institucije, državni zbor pa je po zakonu o referendumu in ljudski iniciativi to odločitev dolžan upoštevati tudi pravno. Predlagani zakon ni dorečen, saj ima številne pomanjkljivosti, ki so že bile predmet javnih polemik v minulih mesecih. V teh polemikah se je že izkazalo, da bi zakon zaradi nekaterih dvoumnih določb kljub nasprotnemu videzu lahko povzročil nove neenakosti, nekatera pravna pravila pa bi bila z morebitno uveljavitvijo besedila, kakršno je bilo sprejeto v drugem branju, očitno izigrana do absurda. Toda to postaja vse manj pomembno, saj MNZ izdaja odločbe v tej zadevi že več mesecev in to po lastnih izjavah povsem neselektivno. Izid takega pristopa k izdajanju odločb, za katere očitno po mnenju ključnih državnih institucij zakon ni nujno potreben, je, da se mnoge odločbe vračajo na MNZ zato, ker naslovnik ni dosegljiv. Še več – po uradni izjavi MNZ se je na desetine izdanih odločb vrnilo nevročenih celo zato, ker na naslovu sploh ne obstaja nobena stavba, oziroma niti o ulici ni več sledu. Taka neselektivnost je očitno v posmeh pravnim kriterijem racionalnosti in ekonomičnosti ter načelom pravne države v celoti. Zaradi vsega tega mnoge potencialne pomanjkljivosti zakona niti niso več aktualne, saj očitno škoda zaradi očitno nesmiselne porabe denarja davkoplačevalcev že nastaja; vprašanje je le še, kako velika bo. Vendar pa je ustavno sodišče v svojih odločbah samo opozorilo na dva posebej kritična elementa, ki pa sta in bosta še daljše obdobje v celoti aktualna in samo ta dva sta predmet referendumske pobude. Zlasti nekatere navidez dobre določbe v zvezi s postopkom revizije in glede postopka za uveljavljanje odškodnin, vključno z velikostjo teh odškodnin, so glede na obrazložitev zadnje odločbe ustavnega sodišča s tega področja očitno lahko tudi pravno sporne, saj odstopajo od dosedanje pravne prakse in glede na to stališče ustavnega sodišča očitno ne predstavljajo ustrezne varovalke pred morebitnimi zlorabami. Nasprotno. Ni mogoče izključiti namena predlagateljev teh določb (ki jih v prvotnem besedilu zakona ni bilo), da so hoteli z njimi zgolj zavajati javnost. Posebej opozarjamo na bistveno odstopanje od dosedanje pravne prakse pri omejevanju odškodnin, pri čemer bi morala rešitev tega vprašanja upoštevati dejstvo, da že obstajajo predpisi, ki omejujejo odškodnino žrtvam povojnega in medvojnega nasilja tudi v sorazmerno nizkih absolutnih zneskih. Ob tem bi morali uzakoniti še bistveno večje absolutne omejitve, saj gre še za teoretično težko primerljive stvari. Ker v drugi fazi na seji državnega zbora ni bil izglasovan noben amandma, spornih določil v tretji obravnavi tudi ni mogoče enostavno amandmirati, saj bi to predstavljalo hudo pravno kršitev določil poslovnika DZ RS, kar bi kasneje postavilo pod vprašaj veljavnost celotnega tako izglasovanega zakona; v primeru, da bi državne institucije »pokrile« takšno samovoljo, pa bi to pomenil izjemno hud udarec pravni državi v celoti. Podobno je tudi z določili, ki so bile v drugi obravnavi prenešene iz t.i. tehničnega v t.i. sistemski zakon. Že to dejstvo bi moralo v demokratični državi vzpodbuditi k iskanju ustreznih pravnih rešitev na osnovi strpnega dialoga. Navedena očitno pomanjkljiva in zavajajoča določila tega zakona, pa tudi očitne hude kršitve procedure njegovega sprejemanja, odpirajo številna vprašanja pravne narave, od katerih bi lahko nekatera imela za Slovenijo nepredvidljive posledice. Ni mogoče povsem izključiti niti možnost dolgoročnih škodljivih posledice, tako finančne narave, kot tudi z vidika mednarodnih odnosov. Uzakonitev nekaterih ne dovolj jasnih določil predlaganega zakona, ki so z vidika mednarodnega prava (vsaj) vprašljiva, bi namreč lahko vplivala na bodoče procese reševanja podobnih primerov iz preteklosti na slovenskih tleh, iz preteklosti na slovenskih tleh, na primer za tiste, ki se deklarirajo kot »staroavstrijci« in v okviru institucij Evropske unije tožijo Republiko Slovenijo zaradi zakonov, sprejetih po drugi svetovni vojni. Podoben ali še večji zaplet se lahko pojavi pri reševanju vprašanja optantov, zlasti njihovih odškodninskih zahtevkov. Sprejem opisanih določb tega zakona v besedilu, sprejetih v drugi fazi zakonodajnega postopka, torej pomeni veliko neznanko s posledicami, ki jih v tej državi nihče ne zna v celoti predvideti, niti oceniti. Najboljši dokaz za to je dejstvo, da celoten postopek sprejemanja tega zakona že od začetka poteka v očitnem nasprotju s poslovnikom državnega zbora – brez da bi Vlada Republike Slovenije kot predlagatelj predložila kakršnokoli konkretno oceno posledic njegove uresničitve za proračun Republike Slovenije. Zato predlagatelji dajemo pobudo volivkam in volivcem za zbiranje podpisov za zahtevo za referendum, na katerem naj ljudstvo samo odloči vsaj o dveh najbolj kritičnih točkah tega zakona, na kateri je opozorilo tudi že ustavno sodišče, in ki imata zaradi ne dovolj dorečenega postopka najbolj težko predvidljive posledice: ali naj se z zakonom o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 in 25. 02. 1992 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče (EPA 1016- III) vprašanja postopka revizije odločb in postopka za uveljavljanja odškodnin vključno z velikostjo teh odškodnin, uredi tako, kot je v njem predlagano. mag. Branko Grims