BORUT PAHOR JE LETA 1994 ZAHTEVAL MEJO NA MIRNI
četrtek, 3. 6. 2010Danes pa pristaja celo na delitev Piranskega zaliva. Odboru za mednarodne odnose so poslanci Borut Pahor, Zoran Thaler, dr. Dimitrij Rupel in Zmago Jelinčič predložili predlog stališč z dne 9.6.1994, ki v tretji točki navaja, da je
“… Hrvaška v zvezi s problemom meje proizvedla dva dokumenta (pismo Šarinića Drnovšku 22. januarja 1993 in´Stajališta´ z 18. novembra 1993), v katerih predlaga mejo na slovenskem ozemlju. S tem in nekaterimi drugimi javnimi nastopi, ki so pomenili ozemeljske zahteve do Slovenije, nas je Hrvaška razbremenila prvotnega sklepa o meji med Hrvaško in Slovenijo, ki izhaja iz razdelka ´II´ Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ta se nanaša le na nesporne dele meje, ne pa na tiste dele, kjer meja še ni natančno določena ali sploh ni določena (na primer Trdinov vrh oziroma Sveta Gera, Snežnik, območje nekdanje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja). Po letu 1954, ko je cona B Svobodnega tržaškega ozemlja pripadla nekdanji Jugoslaviji, meja med Slovenijo in Hrvaško sploh ni bila definitivno določena, zato jo je treba s pogajanji šele določiti.”
V peti točki je navedeno:
“Zadnja mednarodno priznana meja v Istri je južna meja STO (reka Mirna). Upoštevati velja točko “7” specialnega statuta Londonskega memoranduma, ki onemogoča delitev občin z manjšinskim prebivalstvom. Na podlagi teh izhodišč naj slovenski pogajalci predlagajo naslednje možne razmejitve jugozahodnega dela državne meje:
a) meja cone B STO kot zadnja mednarodno priznana meja,
b) južna meja katastrskih občin Kaštel in Savudrija kot sestavnih delov občine Piran z mejo na morju, ki omogoča prost izhod na odprto morje.”
“… Hrvaška v zvezi s problemom meje proizvedla dva dokumenta (pismo Šarinića Drnovšku 22. januarja 1993 in´Stajališta´ z 18. novembra 1993), v katerih predlaga mejo na slovenskem ozemlju. S tem in nekaterimi drugimi javnimi nastopi, ki so pomenili ozemeljske zahteve do Slovenije, nas je Hrvaška razbremenila prvotnega sklepa o meji med Hrvaško in Slovenijo, ki izhaja iz razdelka ´II´ Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ta se nanaša le na nesporne dele meje, ne pa na tiste dele, kjer meja še ni natančno določena ali sploh ni določena (na primer Trdinov vrh oziroma Sveta Gera, Snežnik, območje nekdanje cone B Svobodnega tržaškega ozemlja). Po letu 1954, ko je cona B Svobodnega tržaškega ozemlja pripadla nekdanji Jugoslaviji, meja med Slovenijo in Hrvaško sploh ni bila definitivno določena, zato jo je treba s pogajanji šele določiti.”
V peti točki je navedeno:
“Zadnja mednarodno priznana meja v Istri je južna meja STO (reka Mirna). Upoštevati velja točko “7” specialnega statuta Londonskega memoranduma, ki onemogoča delitev občin z manjšinskim prebivalstvom. Na podlagi teh izhodišč naj slovenski pogajalci predlagajo naslednje možne razmejitve jugozahodnega dela državne meje:
a) meja cone B STO kot zadnja mednarodno priznana meja,
b) južna meja katastrskih občin Kaštel in Savudrija kot sestavnih delov občine Piran z mejo na morju, ki omogoča prost izhod na odprto morje.”