Boris Pahor – živa priča grozot totalitarizmov 20. stoletja

Z vrha Triglava za prosto oko nikjer ni več ne mej, ne mejnih količev. (B. Pahor, Planinski vestnik, 1965) Kljub vsemu trpinčenju, ustrahovanju, izničevanju njegovega dostojanstva v času totalitarizmov, je Boris Pahor ohranil svojo optimistično naravnanost in vero v sočloveka.Poimenovali bi ga lahko prispodoba 20. stoletja. Je izjemen, občutljiv in tenkočuten pričevalec preteklosti, ki pravi, »preženimo strahove, ki jih ni malo. Od tistih, ki so jih pustile v nas grozote vojske in okupacije, do današnjih, ob krvi na tleh, kjer še vedno divja vojna.« V času svojega življenja se je soočil z vsemi tremi totalitarizmi – fašizmom, nacional-socializmom in komunizmom ter si zaradi svoje kritičnosti nakopal spor z jugoslovanskimi oblastmi. Preživel je nacistična koncentracijska taborišča in na lastni koži občutil grozote, ki jih lahko človek stori sočloveku, a ob tem ohranil svoj optimizem. O svojih doživetjih v koncentracijskih taboriščih je napisal roman Nekropola, ki živo in izjemno pretresljivo priča o oblikah zla in načinih preživetja tistega časa. Kot je povedal sam, je v knjigi želel popisati vse hudo, ki so ga v taboriščih preživeli ponižani in razžaljeni ljudje.Boris Pahor, iskrivi stoletnik, ki bo danes upihnil že 102. rojstnodnevno svečko, je kot otrok v rodnem Trstu doživel požige (npr. Narodni dom) in napade na slovensko ljudstvo. Še posebej se ga je dotaknila prepoved slovenskega jezika, nato pa še italijansko šolanje, ko se, kot je tudi sam povedal, kot zelo občutljiv deček ni znal preleviti iz slovenskega šolarja v italijansko bitje z vsiljenim tujim jezikom.Po drugi svetovni vojni je Boris Pahor deloval v Trstu. Konec leta 1951 se je v Primorskem dnevniku postavil v bran Kocbekove zbirke Strah in pogum, ki je doživljala kritiški pogrom. Posledica tega je bil razkol tržaškega levičarskega kroga, v katerem je Pahor deloval od leta 1946, in konec Pahorjevega sodelovanja s Primorskim dnevnikom. Pahor je nato  poskusil z izdajanjem svoje revije Sidro in revije Tokovi, nato pa leta 1966 ustanovil Zaliv, v katerem je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu takratne socialistične Jugoslavije. Časopis je bil do prenehanja 1990 prostor za polemične objave slovenskih oporečnikov. Boris Pahor je bil redni udeleženec znamenitih študijskih dnevov slovenskih intelektualcev, imenovanih Draga, ki so od leta 1965 dalje potekali le dober streljaj od državne meje med Italijo in SFRJ. Tako povojno delovanje Borisa Pahorja kot tudi študijske dneve Draga pa je intenzivno spremljala Udba, ki je tudi sicer za nadzor nad intelektualci v zamejstvu angažirala ves svoj skrivni arzenal.* Pahorjeva življenjska pot, ki je bila prepletena z bivanjem v taboriščih, šolanjem in poučevanjem, kulturnim in narodno zavednim udejstvovanjem v Trstu ter ovenčana s cvetoberom njegovih leposlovnih del, esejev, razmišljanj, mu je prinesla široko zavedanje o pomenu nacionalne in kulturne identitete,  ki je nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu. Njegovo življenje je v njem izbrusilo prepričanje o ljubezni kot edini vrednoti, ki lahko človeka v osebnem in človeštvo v socialnem smislu odreši zla.Boris Pahor je s svojim književnim opusom upravičeno poimenovan kot eden najbolj pomembnih živečih pisateljev v slovenskem jeziku in tudi najbolj prevajani slovenski avtor. Večkrat so ga omenjali kot kandidata za Nobelovo nagrado za književnost. V letu 2013 pa je prejel tudi nagrado Državljan Evrope, pri čemer je nagrada namenjena tistim, ki s svojim delovanjem prispevajo k vzajemnemu razumevanju in tesnejšemu povezovanju narodov Evropske unije, ali pa so bili aktivni na področju čezmejnega sodelovanja. Čeprav je Boris Pahor za potrebe svojega pisanja nenehno iskal samoto, bo na današnji praznični dan le težko ubežal množici tistih, ki bi mu želeli čestitati in prisluhniti njegovim še vedno živim življenjskim modrostim in resnicam. In zagotovo se še danes ravna po načelu, o katerem je spregovoril ob svoji 50. obletnici in ki je vredno tehtnega razmisleka tako na ravni posameznika kot družbe v celoti. Dejal je namreč: “Sleherni dan nam je darovan in sleherni dan moramo izpolniti z bogastvom svojega človeškega in občestvenega cilja. Edino to je pomembno in edino zavoljo tega nas bo poklicala na odgovor zgodovina.” Naj bo Pahorjeva optimistična miselnost, ki je v njem ostala, kljub vsemu trpinčenju, ustrahovanju, izničevanju njegovega dostojanstva v času totalitarizmov, vodilo vsem nam, predvsem pa mladim in naj njegovo literarno ustvarjanje še dolgo kot zvezda severnica osvetljuje slovensko književnost in jezikoslovje. Borisu Pahorju v SDS iskreno čestitamo ob njegovem visokem jubileju!
*O tem, kako je Udba nadzirala študijske dneve v Dragi piše tudi Igor Omerza v svoji novi knjigi Karla. Udba o Dragi, ki jo bo predstavil na prihajajočih študijskih dnevih v Dragi, v soboto, 29. avgusta 2015, ob 16.uri.
Vir fotografije: tu.”