Pred 30 leti je v nabito polni dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani potekala javna predstavitev predvolilnega Demosovega programa.
17. januarja 1990 se je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma odvilo množično zborovanje Demokratične opozicije Slovenije z naslovom Prihodnost Slovenije. Osrednji govornik množično obiskanega shoda je bil takratni predsednik Demosa dr. Jože Pučnik.
»Slovenska opozicija ne goji nobenega revanšizma, nobene maščevalnosti. Vse vojne in povojne zločine naj raziščejo zgodovinarji, da bodo naši vnuki vsaj izvedeli, kaj se je dogajalo in zakaj smo mi drugi, ki smo preživeli, vse to dopustili,« je v Veliki dvorani Cankarjevega doma povedal dr. Jože Pučnik, ki je med drugim tudi poudaril, da je želja Demosa uvedba večstrankarskega političnega sistema, v katerem se nobena stranka nikoli več ne bo mogla polastiti države. Dr. Jože Pučnik je zbrane tudi opozoril, da Demos ne bo odstopal od dveh ključnih točk programa: odprave enopartijskega sistema in vzpostavitve konfederacije, v kateri bo Slovenija uveljavila svojo ekonomsko, politično, kulturno in nacionalno suverenost.
Na shodu so nastopili tudi predstavniki vseh strank združenih v Demos. Hubert Požarnik je spregovoril v imenu SDZ, Ivan Oman v imenu SKZ, Matjaž Šinkovec v imenu SDZS, Lojze Peterle za SKD in Jože Plut v imenu Zelenih. Ivan Oman je takrat izrekel znane besede, da gre Demos na volitve zato, da zmaga. Takšno razmišljanje je med prisotne vlilo veliko pozitivne energije in potrebnega optimizma pred prihajajočimi prvimi večstrankarskimi volitvami aprila 1990.
Kot eno izmed prednostnih nalog Demosa so na zborovanju predstavili pobudo, da se naj Slovenci o prihodnosti naroda izrečejo na plebiscitu, kar je bilo predstavljeno v Deklaraciji o slovenski samoodločbi. V njej se je koalicija Demos tudi zavezala, da je treba storiti vse, da bodo volitve aprila 1990 zares svobodne in poštene ter da bodo podlaga za legitimen in reprezentativen slovenski parlament. Deklaracija je tudi predvidevala urejen preskok v demokracijo in možnost razglasitve samostojne Slovenije v primeru ustreznega soglasja slovenskega naroda.
Zborovanje v Cankarjevem domu je izrazilo Demosovo močno odločenost, da v prvih večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni odločilno posežejo v slovenski politični prostor. Kljub nepravičnim volitvam, je Demosova koalicija v aprilu 1990 na volitvah zmagala in Slovenijo popeljala na pot demokracije ter samostojnosti. V vojni za Slovenijo pa je prav koalicija Demos uspešno ubranila plebiscitarno odločitev slovenskega naroda o samostojni in suvereni državi. Osamosvojitev se brez Demosa ne bi zgodila.
Dr. Jože Pučnik je že pred prvimi večstrankarskimi volitvami dejal, da naj si komunisti ne jemljejo zaslug za demokratizacijo in da volitve niso darilo tedanje oblasti ljudstvu. Ta stavek si je potrebno dobro zapomniti, sploh danes, ko se želi slovenskim osamosvojiteljem zmanjšati zasluge pri prelomnih dogodkih ob koncu 80.ih in 90.ih let prejšnjega stoletja. Nasledstvo totalitarne strukture v postavi aktualne vladne koalicije pa se še vedno vede, kakor da je izključna in edina oblast na slovenskih tleh.
Žal se je zaveza, da bomo v Sloveniji imeli večstrankarski politični sistem, v katerem se nobena stranka nikoli več ne bo mogla polastiti države, izjalovila, kajti totalitarni vzorci pretekle države so se manifestirali v obliki globoke države. Prav zato boj Demosa za uveljavitev prave, polnokrvne demokracije, vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic še ni končan in je danes še bolj kot kadarkoli prej izjemno pomemben.
