Bogato nagrajeni stečajni upravitelji postajajo simbol vladne koalicije

Predsednik SDS Janez Janša je na današnji izredni seji Državnega zbora predstavil stališče PS SDS o predlogu rebalansa proračuna Republike Slovenije za leto 2009.

Predsednik SDS je izrazil mnenje, da bi morala vlada s spodbujanjem gospodarske aktivnosti in zniževanjem stroškov oba primanjkljaja, proračunskega in javnofinančnega, spraviti v okvire pakta stabilnosti in rasti vsaj od leta 2010 naprej. Po njegovem mnenju bi neposredni ukrepi z davčno razbremenitvijo gospodarstva dali bistveno boljše rezultate kot posredni ukrepi z delitvijo denarja davkoplačevalcev preko zapletenih birokratskih mehanizmov. Dejal je, da bi se morala ustvarjati delovna mesta, ki bi temeljija na zdravi gospodarski rasti. Vendar je ta koalicija ustvarila še največ delovnih mest stečajnih upraviteljev, ki z astronomskimi nagradami postajajo njen simbol in simbol kaosa, ki ga prinaša neobvladana kriza. Dodal je še, da bi moral biti rebalans kot povzetek vseh ostalih že sprejetih protikriznih ukrepov, krovni protikrizni akt.

V nadaljevanju objavljamo celoten magnetogram stališča. Magnetogram ni lektoriran. Pred nami je razprava o rebalansu rebalansa proračuna, o popravkih popravka, torej. Danes tukaj ne razpravljamo in odločamo o tem, kako popraviti proračun za leto 2009, ki bi bil načrtovan v času, ko kriza še ni zajela Slovenije oziroma v času prejšnje vlade. Popravljamo proračun, ki ga je sprejela sedanja vlada in sedanja vladna koalicija pred komaj nekaj meseci.

Pred štirimi meseci je vladna koalicija s tem prvim rebalansom oziroma popravkom proračuna za letos drastično povečala porabo, čeprav so nekaj dni pred sprejemanjem tega popravka v začetku letošnjega leta že bile na voljo bolj nove alarmantne ocene UMAR-ja o gospodarskih gibanjih v letošnjem letu. Mi smo takrat opozarjali, da bo na polovici leta težje varčevati kot na začetku, saj bo velik del denarja že porabljen in danes smo tukaj. Danes je tudi uradno potrjeno, da je bil padec rasti v prvem kvartalu še bolj drastičen, prav tako padec industrijske proizvodnje investicij in izvozov. V času tega padanja pa je slovenska država trošila bistveno več kot v enakem obdobju lani, ko je bila rast visoka.

Tudi v danes obravnavanem drugem popravku proračuna, se povečujejo predvsem finančni transferji proračunskim uporabnikom. Pred nami je napoved velikanskega deficita, ki ga nalagamo v breme mlajši in prihodnjim generacijam. In nalagamo brez tega, da bi ta sredstva občutneje investirali bodisi v infrastrukturo, bodisi v njihovo znanje. In to vzbuja izjemno slab občutek ob današnjem odločanju. Situacija je toliko resna in čas toliko zamujen, da bi bil razvojni rebalans, čeprav se je o tem v zadnji uri veliko govorilo, preveliko pričakovanje v tej situaciji, ko so se viri drastično zmanjšali, vsaj nastavki razvoja pa bi morali biti v tem dokumenti bolj jasno odraženi. Ampak kot že rečeno, je to veliko pričakovanje in verjetno nerealno, moral pa bi biti ta drugi popravek proračuna protikrizni. To pa že. V krizi je hitrost ukrepanja namreč prav tako pomembna kot sama vsebina ukrepov. Čas za hitro ukrepanje v prvih mesecih krize je bil žal zamujen, je mimo, lahko samo izrazim obžalovanje, da naši predlogi, katerih rezultati bi bili takojšnji, niso bili sprejeti. Neposredni ukrepi z davčno razbremenitvijo gospodarstva, bi dali bistveno boljše rezultate kot posredni ukrepi z delitvijo denarja davkoplačevalcev preko zapletenih birokratskih mehanizmov. Danes ima to dejstvo, da smo zamudili z neposrednimi ukrepi oziroma, da jih v glavnem sploh nismo sprejeli, žal empirično potrditev v nadpovprečnem padcu rasti in drastičnem povečevanju brezposelnosti. Uradne evidentirane in prikrite preko raznih subvencijskih ukrepov. Vlada seveda trdi, da je naredila vse, kar je bilo realno možno. Eno je, če vlada to govori zaradi političnih razlogov, drugo pa je, če v to tudi verjame. Eno je, če vlada iz očitnih političnih razlogov trdi, da je drugi rebalans dober, drugo pa je, če to tudi pri sebi intimno verjame. Če v to verjame, smo namreč na strmi poti navzdol v katastrofo, kajti to pomeni, da vlada verjame, da Slovenija ne zmore nič več od narejenega, da smo se sprijaznili z zaostajanjem za razvitimi oziroma predali v usodo.

V dokumentih, ki so pred nami, manjka ena zelo pomembna stvar, to je primerjava z okoljem v katerem delujemo mi in deluje naše gospodarstvo. Vsaj glavna makroekonomska statistika Evropske unije in euroobmočje bi morala biti zraven. Še posebej so zanimive primerjave s srednjo Evropo, se pravi s prostorom, ki mu tako ali drugače, še bolj neposredno pripadamo, kot je to Evropska unija. Če pogledamo recimo dve državi – Češko in Poljsko – obe sta imeli konec lanskega leta bistveno slabše lizbonske ocene kot Slovenija, pa sta danes v boljšem položaju, kot smo mi. Naše ocene izvedenih lizbonskih reform so bile boljše, zato je neumnost trditi, da smo danes v takšnem padcu, zaradi v preteklosti neizvedenih reform. Niso bile izvedene vse, ki bi lahko bile. Lahko se pogovarjamo kakšna je bila vaša podpora takrat, ko so bile predlagane. Če bi šlo za samo neizvedene reforme, potem bi moral biti padec v ostalih državah srednje Evrope, kjer je bilo še manj reform, večje od našega, pa ni. Ni zaradi tega, ker so takrat pravočasno izvedli številne protikrizne ukrepe, predvsem tiste neposredne, mi jih pa nismo. Tudi razvoj v obdobju 2004-2008 ni bil samo posledica svetovne in evropske konjunkture. Če bi bil, bi se tudi Slovenija razvijala s povprečno hitrostjo Evropske unije, ne pa za 3 odstotne točke hitreje od nje. Konec lanskega leta je Slovenija beležila eno najnižjih brezposelnosti v Evropi, bili smo druga najmanj zadolžena država v Evropi, imeli smo najnižje trošarine na motorna goriva, ki jih je vlada v tem času drastično dvignila in s tem se seveda bistveno bolj polni proračun. Vse to pomeni, da letošnja globoka recesija v Sloveniji ni samo posledica globalne gospodarske krize, je tudi – zagotovo, vendar je tako globoka tudi zato, ker smo zamudili s pravočasnimi ukrepi. Zdaj je ta občutek še toliko bolj grenak, ko to govorimo, ker so bili ti ukrepi na voljo. Bili so predlagani, nekateri celo večkrat, nekateri tudi zelo enostavni, brez kakršnihkoli negativnih fiskalnih učinkov, pa so bili zavračani.

Če bi ukrepe sprejemali pravočasno, če bi bili ti nekje na ravni tega, kar so sprejemali drugod v osrednji Evropi in nasploh v Evropski uniji, potem bi bili tudi naši padci makroekonomskih kazalcev nekje okrog povprečja Evropske unije, morda za 10 odstotnih točk večji, glede na to, da smo nekje na 90% povprečnega razvoja Evropske unije oziroma povprečnega standarda po kupni moči na prebivalca. Tudi zakoni sprejeti v času rasti ne morejo biti izgovor za trošenje v času krize. To zdaj že pol leta poslušamo, kako so bili v prejšnjem mandatu in še prej sprejeti zakoni, ki povečujejo nekatere pravice in kako to omejuje vlado pri ukrepih; kako to porablja javna sredstva. Vedno se sprejema zakonodaja, ki je prilagojena tistim razmeram. V času rasti imajo tudi zaposleni, tudi zaposleni v javni upravi, predvsem pa v gospodarstvu pravico zahtevati, da so njihove plače deležne enake rasti, kot je rast v nasploh nacionalni ekonomiji in normalno je, da se takrat lahko nekatere pravice povečajo. Prav tako je normalno, da so takrat, ko je kriza, ko so prihodki manjši, te pravice manjše. Vsaka vlada mora reagirati glede na situacijo v kateri je. In tukaj imate večino, imate naklonjenost sindikatov. V času, ko je prejšnja vlada samo razmišljala o nekaterih reformah, je na ljubljanskih ulicah protestiralo 40 tisoč ljudi, vsaj rekli so, da jih je toliko, še nič ni bilo niti sprejeto niti predlagano. Danes, ko so drastične razmere in neukrepanje, pa nobenih protestov, razen papirnih. To je lahko dobro ali slabo, za vlado je to dobro, ta naklonjenost omogoča večji manevrski prostor pri reformah, tudi pri spremembi zakonodajo, za katero smatrate, da povečuje javno porabo, torej naredite to.

Da ne govorim o, ne vem, večjem delu sicer spolitizirane civilne družbe ali lastnikov medijev, ki so vsi podporniki sedanje vladne opcije in je tudi medijska podpora zagotovljena, torej ne se izgovarjati na to, da so bili nekateri zakoni sprejeti prej in da to onemogoča ukrepanje ali pa varčevanje.

Kriza je namreč izjemen čas in zahteva izjemne ukrepe. Kriza ni najprej priložnost, temveč je najprej predvsem nevarnost, ki se ji je treba najprej učinkovito zoperstaviti, hkrati pa z odpravljanjem njenih vzrokov načrtovati tudi dolgoročnejše rešitve, šele ob takšnem ravnanju kriza odpira tudi priložnosti. Kriza prinese večjo družbeno sprejemljivost za reforme, bojim pa se, da je čas prvega leta novega mandata, v katerem je najlažje sprožiti ta proces sprememb v največji meri izgubljen, izgubljen tudi za to, ker mnoge ideje, ki so zapisane v še vedno veljavni strategij razvoja Slovenije in ki so se uveljavljale v prejšnjih letih v okviru pluralnega partnerstva za razvoj, niso dobila svojega nadaljevanja. Ponujena roka sodelovanja v tem mandatu pa je bila s strani vladne koalicije arogantno zavrnjena. Država mora vedno zelo jasno povedati, tudi ob sprejemanju popravkov proračuna, da so protikrizni ukrepi in rebalansi z visokim primanjkljajem začasni ter načrtovati, kako se bo iz teh praks umaknila in kako skušnjava in izjemna potreba po intervencijah v gospodarstvu ne bo prerasla v nekaj samo po sebi umevnega oziroma v dolgotrajno prakso. Nesprejemljivo je recimo, da so nonšalantno v tem drugem rebalansu proračuna napoveduje primanjkljaj 3 do 4% tja do leta 2013, še za naslednja štiri leta. Vlada mora s spodbujanjem gospodarske aktivnosti in zniževanjem stroškov oba primanjkljaja, proračunskega in javnofinančnega, spraviti v okvire pakta stabilnosti in rasti vsaj od leta 2010 naprej, vsaj načrtovati morajo ukrepe v tej smeri. O tem ne sme biti nobenega dvoma, to je naloga vsake vlade, to je tudi naša okvirna obveza v okviru EU. To je tudi naloga vsake gospodinje, da potroši približno toliko kot dobi oziroma kot ustvari.

Mala in srednja podjetja in področje storitev so tradicionalno najbolj žilav del slovenskega gospodarstva. V tem rebalansu jih praktično ignoriramo, kljub temu da so na novo ustvarjena delovna mesta v tem sektorju najlažje dosegljiv in tudi najcenejši cilj. Z amandmajem naše poslanske skupine skušamo njihov položaj vsaj simbolično popraviti.

Čudežna beseda boja proti gospodarski krizi je namreč delovno mesto, ne umetno ustvarjena v administraciji ali umetno vzdrževana v programih brez perspektive, temveč delovno mesto, ki ga ustvari zdrava gospodarska rast, podjetniška ideja, samozaposlitev. Ta državni zbor in ta ali kakršnakoli druga vlada takšnih delovnih mest neposredno ne moreta ustvarjati, morata pa ustvariti pogoje zanje. Te zavesti v predloženih gradivih skoraj ni. Govori se o povečanju sredstva gospodarstev, našteva se oziroma omenja se zelo velik indeks, a v bistvu gre za 300 milijonov evrov dokapitalizacije dveh bank. To je lahko samo posredna, pa še to vprašanje kakšna in kdaj, pomoč gospodarstvu. Nepravično je operirati s tem indeksom, ker samo zavaja, pa tudi sicer Vlada ne more reševati krize samo s povečanjem sredstev gospodarstvu preko proračuna, to je največja iluzija, sredstva mora gospodarstvu pustiti, da samo investira. Miselnost se mora spremeniti in to takoj, sicer bo obveljalo, da je ta koalicija še največ delovnih mest ustvarila pri stečajnih upraviteljih, ki je z astronomskimi nagradami postajajo njen simbol, pa tudi simbol kaosa, ki ga prinaša neobvladovana kriza.

Ta drugi rebalans letos bi moral biti povzetek vseh ostalih že sprejetih protikriznih ukrepov oziroma krovni protikrizni akt. Žal temu ni tako. Strokovne službe ministrstev so bile ob zahtevah za pripravo tega rebalansa pred velikim izzivom, nemogoče je namreč narediti dober povzetek slabih ali nesprejetih ukrepov. Gospodarski položaj Slovenije in Evropske unije pa je bolj resen kot bi lahko sklepali po predloženih gradivih tega rebalansa. Kriza je namreč globoka in globalna, okrevanje bo relativno dolgo in boleče. Finančni sistemi so sicer deloma že stabilizirani, vendar so še daleč od trdnega zdravja. Ukrepi za njihovo ozdravitev pa so praviloma še povečali nevarnost moralnih hazardov. V času okrevanja bo to dejstvo prineslo dodatne negativne učinke. Na to je potrebno računati. Nerealno je pričakovati hiter povratek časov izpred nekaj let, izpred začetkov krize. Tudi tisti potencialni investitorji, ki imajo denar, bodo še dolgo zelo previdni pri odločitvah za vlaganja. Osebna potrošnja v razvitih državah bo verjetno trajno stala na nižji ravni kot v času pred krizo.

Po koncu recesije, predvidoma drugo leto, se obeta daljše obdobje nizke gospodarske rasti in trdovratno visoka brezposelnost. Slovenija si ne more privoščiti, da bo vrsto let zapored krizo blažila samo s povečanim zadolževanjem na račun prihodnjih generacij. Nujno je zmanjševanje deleža javne porabe v deležu BDP. Razmišljanje o novih ali višjih davkih je popolna norost v tej situaciji. Razbremenjevanje gospodarstva in ustvarjanje pogojev za nastajanje novih delovnih mest pa je osnovni nacionalni interes, ki mora biti temeljno vodilo vsake vlade v tem času.