Blagor tistemu, ki bere

Glede na katoliško tradicijo naše domovine, ki se od Linhartovih časov spogleduje še z duhom razsvetljenstva in sekularizma, ga dojemamo Slovenci večplastno. Večina prebivalstva mu pripisuje predvsem kulturni pomen, ki je povezan z utemeljitvijo našega knjižnega jezika. Vendar se izbira dneva nanaša na dogodek iz 16. stoletja, ko je dr. Luther s svojimi znamenitimi 95 tezami sprožil proces, ki je spremenil celotno zahodno krščanstvo, tudi rimo-katoliško. Jedro je torej versko. O tem so skozi pisano besedo razmišljali številni teologi in filozofi. Kako nas torej protestantska misel nagovarja danes, tukaj in zdaj?

Bistvo Trubarjeve življenjske poti, lahko rečemo smoter njegovega celotnega delovanja, bivanja, je bil evangelij, vesela novica. Njegov namen, kakor lahko domnevamo tudi za Luthra in druge reformatorje, ni bil ustanovitev nove vere, temveč povratek k izvoru. V svojih delih uporablja izraz stara vera, stara cerkev. Osredotočen je bil torej na Kristusovo misel, ki nas vabi k rojstvu novega človeka, vabi nas k duhovnemu rojstvu. Glede na večinsko rimo-katoliško vero in glede na močen pečat sekularizma v naši domovini, si ob povedanem drznemo trditi, da večina Slovencev dojema dan reformacije kot neke vrste kulturni praznik. Kulturi se tako poklonimo dvakrat v letu, če pa upoštevamo še 3. december, Prešernov rojstni dan, ko muzeji odprejo vrata vse do sredine noči, obeležimo to trikrat. Ali smo toliko kulturen narod ali prav zaradi primanjkljaja na tem področju poudarjamo tisto, v kar nismo prepričani?

Poskusimo na to pogledati še nekoliko drugače, recimo z rahlo noto teološkega pristopa: če bi nekdo izjavil, da smo prebivalci Slovenije ljubeznivi, veseli, mirni, potrpežljivi, blági, dobrotljivi, zvesti, krotki, samoobvladani, kot nas napeljuje v ta vprašanja Pavlovo pismo Galačanom, ki opisuje sadove duha: ali bi prikimali, ali bi se nam ustnice izoblikovale v ironični nasmešek? Menimo, da bi imela evangelijska misel vsem nam še veliko spregovoriti.

Zakaj pa so vrednote evangelija tako pomembne za evropsko družbo? Ali smo postavili preveč banalno vprašanje? Ali ni samoumevno, da je krščanstvo prineslo spoštovanje vsakega človeka, saj »v Kristusu ni ne Juda, ne Grka, ne sužnja, ne svobodnjaka, ne moškega ne ženske«, pravi isto pismo Galačanom, Trubar pa je zapisal: »Pred Bugom smo vsi glih«.

Ali ni samoumevno, da različne poglede in mnenja, danes zaradi teh vrednot, ki cenijo človeško življenje, rešujemo s pogovorom, v parlamentu. Ta beseda izvira prav iz glagola govoriti, to je francosko: parler. Ali je razreševanje konfliktov na miren, spoštljiv način danes samoumevna vrednota? Vedno ni tako. Ne gre le za nekaj posameznikov, temveč za močen tok, ki je v Sloveniji kar se da podprt z državnimi mediji. Ne bomo se spuščali v podrobnosti, a poklon revoluciji je poklon ubijanju. Celotna evropska dilema je danes na določeni ravni še ostrejša, kot v času reformacije: takrat se je družba ukvarjala s tem, na kakšen način naj sprejme in živi krščansko vero, medtem ko se aktualna politika Unije ukvarja s tem, koliko krščanstva sploh pripustiti na področje javnega življenja, v lažnem leporečju žal večkrat skozi pogled dvojnih meril.

Po drugi strani živimo v posebnem času milosti, ko protestanti skupaj z brati katoliki v jezuitskih prostorih na ekumenskih srečanjih skupaj slavimo Boga. Pri prevajanjih SSP je sodelovalo kar pet krščanskih smeri. To je tisto, kar razveseljuje Boga, in ne prelivanje krvi za svojo pravo vero, bodisi katoliško, bodisi protestantsko. Kako tragično je lahko dojemanje svoje vere kot edino prave, imamo priložnost videti ob aktualnih dogodkih. Po večletnih verskih vojnah so v Sv. rimskem cesarstvu nemške narodnosti spoznali njeno nesmiselnost in sklenili, da se zavoljo verskih zadev ne bodo več pobijali. Ta vprašanja sodijo od takrat v področje diskurza. Vodilo protestantizma zato ni protikatoliško delovanje, temveč prizadevanje za hojo po Jezusovi poti v najbolj izvorni obliki. Trditi, da se je krščanstvo začelo šele z reformacijo, bi pomenilo, da 1500 let ni bilo Cerkve, česar ne more sprejeti nobena resna teologija. To pomeni, da mora vsak, ki ga zanima Skrivnost, spoštovati tradicijo.

Opozoriti je še potrebno, da protestantizem ni predstopnja ateizma, kot dojemajo to nekateri razlagalci filozofskih razprav. Kristjane vseh smeri druži ljubezen do Resnice. Sodobnemu človeku se ob njeni omembi brž porodi Pilatovsko vprašanje: kaj je resnica? Razsvetljenska dediščina jo razume kot skladnost pojma s stvarjo, krščansko-judovska tradicija pa z njo govori širše, predvsem imam v mislih etično razsežnost. V krščanskem miselnem svetu je veliko preveč veličastna, da bi jo lahko popolnoma zaobjeli v pojme.

Tako nam jo opiše Razodetje s simbolom jezdeca, ki ima napisano ime, a tega imena ne pozna nihče, le on sam. Jezdec ima ogrnjen plašč, ki je bil namočen v Krvi, kar simbolizira Kristusa. Ime muje Božja Beseda. Ta odsek nam govori, tako razumemo, da nobenemu ni dano dojeti vseh globin modrosti in da dojemamo resnico toliko, kolikor nam je pač dano, kar nas nedvoumno vabi k zdravi ponižnosti in medsebojnemu spoštovanju. V skladu z Jezusovimi besedami lahko z gotovostjo trdimo le eno: če želimo slediti Bogu, moramo ljubiti bližnjega, kakor samega sebe. Biti kristjan ne pomeni enkrat na leto jesti šunko s hrenom in nato umazati svojo dušo z lažjo, prevarami, sovraštvom, prepirljivostjo, ljubosumnostjo, jezo, častihlepjem, strankarstvom, nevoščljivostjo in malikovanjem najrazličnejših iluzij sodobnega človeka. Po Sv. pismu so to dela mesa, to je tistega dela človekove duše, ki je ločena od Boga.

Ali smo prelahkotni, če trdimo, da izvirajo te nečednosti iz strahu pred smrtjo? Močna kot smrt pa je po Visoki pesmi Ljubezen, zaradi katere se je sam Bog ponižal do sramotne smrti na križu, in sicer prav zato, da jo premaga. Kot pravi Janezov zapis: »Bog je namreč tako ljubil ta svet, da je dal svojega edinorojenega sina, da se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubi, temveč ima večno življenje« … Sledilce Kristusa si predstavljamo kot ljudi, ki zjutraj preberejo poglavje iz Biblije, največkrat kakšen psalm ali pregovor ali odsek iz Nove zaveze, si z molitvijo blagoslovijo dan, zvečer se pa skozi pregled dneva vprašajo, kako so ga preživeli v skladu z duhom dobrega.

Branje Svetega pisma smo namenoma umestil v jutranje ure, saj tudi zajtrkujemo zjutraj. Človek namreč po evangeliju ne živi le od kruha, temveč od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. V tem opisu ni nič takega, česar ne bi sprejel tudi rimo-katolik. Menimo, da ne bo pretirano, če trdimo, da je k taki podobi kristjana pripomogel protestantski duh, ki je s prevajanjem osrednje krščanske knjige omogočil ljudem neposreden stik z izvorom nauka v njihovem, domačem jeziku. Dan reformacije nagovarja, da se neprenehoma vračamo k izvoru, ne glede na to, kateri krščanski smeri pripadamo.

Matjaž Lulik, predsednik Kulturnega foruma SDS