Bistvo totalitarizmov je zlo
četrtek, 4. 3. 2010V nadaljevanju objavljamo magnetogram, ki ni lektoriran.
MIRO PETEK: Hvala za besedo. Kolegice in kolegi. Res je, živeli smo v totalitarizmu. Danes živimo v demokraciji. In sprevrženo je, če predsednik države nagrajuje nekoga, ki je bil v vrhu piramide totalitarnega sistema oziroma Udbe, ki je definitivno zločinska organizacija. Tudi mnogi pisci z levega ideološkega spektra so potegnili zanimiv enačaj, na primer zapisali so, da med gestapom, MKBD-jem(?) in Udbo ni bilo velikih razlik. Imeli so prav. Glede na metode dela, ki so jih imele te organizacije so imeli še kako prav. Bistvo totalitarizmov je zlo. Zlo pa se udejanja z represivnim aparatom, z brezpravnim zapiranjem terorističnimi akacijami in podobno. In vse to je počela Udba.
To je bila politična policija. Torej je bila policija takrat edine politične stranke komunistične partije, komunizem pa ni mogel obstajati brez nasilja.
Sicer pa velja, da ni zločinov brez zločincev in seveda ni zla brez, zločina brez kazni in to se je dogajalo tudi v Sloveniji. S tem odlikovanjem predsednika države gospoda Ertla pa ne gre samo za opravičevanje tega zla, temveč gre predvsem za nagrajevanje tega zla, ki smo mu bili priča. Danes smo tukaj že nekaj slišali o turističnem napadu v Velikovcu. In o tem obstajajo tudi dokumenti. Udba je na avstrijskem koroškem v 70-ih letih organizirala teroristične akcije. To je v arhivih dokumentirano in tudi v zapisnikih republiškega sveta za varstvo ustavne ureditve. O tem so govorili na več sejah in na teh sejah so bili med drugimi prisotni tovariši: Franc Šetinc, Janez Zemljarič, Anton Vratuša, Tomaž Ertl in še mnogi drugi. Poglejmo, gospod Zemljarič oziroma tovariš Zemljarič je bil takrat republiški sekretar za notranje zadeve, tovariš Ertl je bil njegov podsekretar, kasneje sekretar. Franc Šetinc je bil v tistem času predsednik republiške konference ZDL, Anton Vratuša je bil takrat predsednik izvršnega sveta. Mitja Ribičič, ki je redno sodeloval na teh sestankih je za Ivanom Mačkom prevzel OZNO. Bil je predsednik zveznega izvršnega sveta. Bil je tudi predsednik centralnega komiteja zveze komunistov Jugoslavije. V prihodnjih dneh bomo zagotovo večkrat slišali, kako ti tovariši niso imeli čisto nič z akcijami na avstrijskem koroškem, v Velikovcu in drugje.
Toda to je bil takrat politični vrh Slovenije, ki je poveljeval Udbi. Že v zapisniku 7. seje republiškega sveta za varstvo ustavne ureditve, dne 21. 9. 1979 je bilo nekaj zelo zanimivih ugotovitev. Poglejte, v zapisniku piše, da mora po dogodku v Velikovcu pripraviti več legend. Tudi tako, ki upošteva možnosti, da avstrijski varnostni organi odkrijejo in izvedo vse, kar je znano vsakemu udeležencu akcije. Zanimivo. In dalje. Zaščitili so svoje ljudi in zapisali, da je treba povzeti vse možne ukrepe za pravno zaščito obeh jugoslovanskih državljanov udeleženih v akcijah(?) in še bi lahko naštevali. Poleg teroristične akcije dveh članov Udbe v Velikovcu so bile v teh letih še druge sabotaže in akcije na avstrijskem koroškem, o čemer je tukaj že bilo nekaj malega rečeno.
Res je, v delu manjšine je takrat v 70-ih letih prevladalo, v delu manjšine prevladalo mišljenje, da je dovolj mazaških akcij, hoteli so nekaj več. Toda, ali je bilo spodobno, da so posamezne predstavnike manjšine udbaši usposabljali na Pohorju in v Poreču za konkretne teroristične akcije in da se je omogočal dostop do eksplozivnih sredstev. Bivši predsednik slovenske vlade Stane Kavčič je takrat menil, da so hoteli Jugoslovani s tem napadom v Velikovcu sprožiti napetosti na meji, da bi potem lažje obvladovali razmere doma. Mislim, da je to zanimiva in kar dobra ugotovitev. Ta dejavnost Udbe na avstrijskem Koroškem, na tem dvojezičnem ozemlju, ni bila v prid manjšini. Nasprotno, povečevala je nasprotje med večinskim in manjšinskim narodom na avstrijskem Koroškem. Jasno je namreč, da se lahko za pravice manjšine borimo le s političnimi sredstvi, na bilateralni ravni, na multilateralni ravni, tudi z internacionalizacijami, toda, gospe in gospodje, ne na način, kot se uveljavlja v Palestini.
Takratni svetovni tisk, na primer, “Frankfurter Algemeine Zeitung”, je jasno pisal, da sledovi velikovškega napada vodijo v ljubljanske policijske kroge; niso pisali “v beograjske policijske kroge”, temveč “ljubljanske policijske kroge”. “Algemeine” je o tem pisal 17.10.1979, saj so namreč dobro vedeli, da je bil napadalec nekdo iz Ljubljane in da je bil v službi na Udbi. Delo in Politika sta takrat, zanimivo, zapisala, da “gre za nesramno provokacijo Avstrije”. Kmalu zatem sta oba svoje dejanje priznala. Še več, Udba, kot smo danes že večkrat slišali, politična policija Komunistične partije, je s tem atentatom na avstrijskem Koroškem želela tudi diskvalificirati krščansko usmerjeni del slovenske manjšine in Koroško enotno listo, danes se imenuje Enotna lista, ker pač tovrstna organiziranost manjšine takratni partiji ni bila pogodu. Partija je podpirala organizacije, ki so pač sledile svetlim tradicijam komunizma.
In tudi slovenska levica, manjšinska levica na avstrijskem Koroškem se je pričela integrirati v večinske avstrijske stranke. Pričeli so, zanimivo, zagovarjati stališča, kako je Avstrijska državna pogodba že izpolnjena, distancirali so se od takratne Koroške enotne liste. In kaj se je zgodilo? Na volitvah je Koroška enotna lista izgubila kakšnih 2.000 glasov, prejela je 4.000 glasov in se ni uvrstila v Deželni zbor. Eksplozija v Velikovcu je namreč bila vsega tri tedne pred deželnozborskimi volitvami. Iz življenjepisa predsednika države dr. Danila Türka lahko vidimo, da je bil v tem času, ko so se na avstrijskem-koroškem dogajale te teroristične akcije, ki jih je izvajala naša Udba, zaposlen na SZDL in bil je tisti človek, ki se ukvarjal z manjšinsko problematiko. Bil je predsednik komisije za manjšinska in siljeniška vprašanja in to vse do leta 1982. Če bi bil seveda gospod Türk tukaj, bi ga vprašal koliko je takrat kot mladi funkcionar SZDL bil seznanjen s terorističnimi aktivnostmi slovenske Udbe za dvojezičnem območju Avstrijske-Koroške. Hvala.