Bernardina Mila Crnogorac: "Odprite arhive, ne zapirajte jih! Ne ščitite morilcev."
sreda, 12. 3. 2014Zazrla sem se v obraz sedanjosti, začutila sem bitje srca ter pri tem vse globlje tonila v bolečini, s katero živim že dolgih štirideset let, bolečini, ki mi jo je zadala zločinska komunistična organizacija Udba, zaradi katere skupaj z mano vsa ta leta duševno trpi tudi vsa moja družina. Ko sem čez nekaj trenutkov prišla nekoliko k sebi, sem se lotila ponovnega branja vrstic, ki so sporočale: “V Sloveniji so začeli zbirati podpise za referendum o odprtju arhivov.” 13.2.2014.
Je treba arhive zapreti ali jih pustiti odprte, dostopne raziskovalcem resnice iz preteklosti? Bolj ko sem brala, manj sem razumela, kako ima lahko nekdo, ki je seznanjen s komunističnimi zločini, za katere smo izvedeli v minulih mesecih, pogum braniti morilce, skrivati in tajiti njihova imena ter hraniti njihov »ugled«, ki so si ga »pridobili« s tem, da so brez sodbe usmrtili mojega nedolžnega brata in druge nedolžne ljudi. Brez pridržka podpiram težnjo, da moramo vsi poznati resnico, tistim pa, ki so odločali o usmrtitvah ter morilcem, pa je treba soditi po zakonu pravne države, v kateri so bili nedolžni umorjeni. Ime in priimek vsakogar, ki je odločal o umoru nedolžnega človeka, je treba obelodaniti, kajti ni kazni, ki bi jo bilo mogoče primerjati z duševnimi bolečinami pobitih in z našim štiridesetletnim žalovanjem za našimi brati, očeti in sinovi.
UDBINI ZLOČINSKI SLEDOVI
Dragi bralec! Če glasuješ za zaprtje arhivov in bo zaradi tvojega glasu resnica nedosegljiva, pomagaš morilcem, da bodo lahko še naprej nadaljevali s svojimi zločinskim udbaškim delovanjem in prikrivanjem resnice. Dajmo prosto pot resnici, kajti – esnica nas bo osvobodila. Ev 8, 32).
Začnimo že enkrat temeljito graditi prihodnost na resnici, bodimo pravični drug do drugega. Spoštujmo človeško življenje, kajti sleherno življenje je dar božji in nihče nam ga nima pravice vzeti. Življenje mojega brata Stjepana Crnogorca je bilo na silo prekinjeno, brez sodnega postopka, vendar so danes imena vseh, ki so sodelovali pri njegovi usmrtitvi, zdaj razkrita. Pravica, ki so jo prikrivali dolgih štirideset let vsem nam, zlasti še naši družini, je končno obelodanjena.
Pred nekaj meseci se je javnost seznanila z resnico o ugrabitvi in usmrtitvi mojega brata Stjepana Crnogorca v Avstriji. Dobro se spominjam. Natančno 4. novembra lani ob 13.10 sem izvedela, da nam je brata Stjepana umorila komunistična Udba s svojimi sodelavci. Vse to bi udbaši počeli še danes, če mi ne bi imeli lastne države. Nekdanji komunistični nasilneži pogrešajo namreč svobodo. Uživali so tedaj, ko so zahrbtno in z lahkoto aretirali nedolžne, jih zapirali in mučili ter ubili vsakogar, ki je razmišljal drugače kot oni, njihove posmrtne ostanke pa uničili in skrili pred očmi svojcev in javnosti. Za vsa ta dejanja so bili bogato nagrajeni z visokimi pokojninami, s katerimi še danes udobno živijo. Odgovorni so tudi za smrt mojega brata in za številnih nedolžnih žrtev. Bog ne daj, da bi se podobna tragedija ponovila še kdaj, tako meni kot moji družini in še mnogim drugim. Ne moremo prezreti, kako jih vsaka razkrita resnica o njihovih zločinih vznemiri, pa naj si bo to na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji ali Bosni in Hercegovini, kajti udbaši so povsod isti. Znebimo se že enkrat teh komunističnih zločincev, ki so se zahvaljujoč svojim zločinskim dejanjem proti človečnosti obdržali vse do danes, s tem da so svojim poslušnežem in klečeplaznežem utrli strah v kosti in jih prisilili k molku.
ODMEV PO NEDOLŽNEM POBITIH
Dragi bralec! Za trenutek se ustavi in poslušaj odmev, ki prihaja iz arhivov nekdanje zločinske oblasti po nedolžnem pobitih. Mar slišite ta zvok in odmev iz globine jam, rovov, križevega pota, iz Pliberka, gozdov in planin? Poglejte stebla, ki rasejo nad kostmi naših najdražjih. Zanje ni grobov, kjer bi njihove kosti v miru počivale. Prekriva jih črna zemlja, morda tudi na vojaških vadiščih.
Želela bi, dragi prijatelj, vedeti, kako bi se počutil ti, če bi pod večer na vrata sobe tvojega sina, brata ali očeta nekdo nenadoma potrkal, nepovabljen vstopil, izbrani žrtvi nataknil lisice na roke ter jo odpeljal neznano kam, ga spotoma zasliševal, mučil in nato brez sojenja umoril. Kaj pa posmrtni ostanki??? Morilci so pustili svoj podpis, ime in priimek, toda udbaši lažejo in se branijo, da tega niso storili oni. Bomo torej zaradi njih zapirali arhive in to v kateri koli državi nekdanje skupne države? V mrak in temo skušajo zakriti svoja zla dejanja, mrak in tema sta varovala njihove pohode na lov za žrtvami.
Ko sem pred nedavnim poslušala posnetek triurnega udbaškega zasliševanja mojega brata Stjepana ter poslušala udarce, s katerimi so zločinske udbaške roke udarjale po njegovem telesu, sem se spraševala, kako lahko človek ob tem ostane pri zavesti. Zato vas upravičeno sprašujem, ali naj torej zaradi takih zločincev vztrajamo pri tem, da arhivsko gradivo ostaja zaprto in resnica ostane še naprej skrita očem? Če bi tako ravnali, bi s tem storili še en zločin nad nedolžnimi žrtvami.
Leta in leta smo iskali našega brata. To brezupno iskanje se mi je včasih zdelo kot neskončna pokrajina, na kateri se bo nekega dne pojavil naš izgubljeni cvet – Stjepan. Spet drugič sem ga iskala med hribi, včasih na valovitem morju, v upanju, da bo kak val morja končno le naplavil vsaj drobno vest o njem. Nekoč sem v belem morskem pesku nenadoma prepoznala njegovo lep beli obraz, v modrini morja njegove modre oči, v razkošju morskih kapljic, ki so se razpršile ob morskih čereh, pa njegove bujne kodraste lase, ki so krasili njegov mil pogled in obraz. Žal vsa moja pričakovanja in upanja niso uspela prebiti zidu do neprodušno, trdno zapečatene resnice.
UBIT STJEPAN CRNOGORAC IN UDBIN MARKO GOLAC
Nekega dne se je zgodilo. Iz enega od arhivov, izmed neštetih papirjev je odjeknil znani glas. Dotik neznanega Človeka je začutil življenje mladega neznanca. Zdelo se mu je, da ga nekdo kliče in mu govori: Glej! Tu sem! Pridi! Zazri se v moj obraz in poslušaj moj glas! Čakam te, moj neznani prijatelj! Čakam te štirideset let, da me povrneš v življenje in me popelješ iz te komunistične teme. Nedolžen sem, človek božji, nedolžen sem! Ničesar slabega nisem storil. Ujeli so me, pretepali, mučili, telesno usmrtili, toda, prijatelj, jaz sem živ! Živ sem! Duše mi niso mogli ubiti. Zato Te prosim, prijatelj, poglej mi v obraz, zazri se v mojo sliko, povrni mi moje ime, ki so mi ga udbini sinovi ukradli in ga zapiši pod mojo sliko! Naj vsi vidijo, da sem jaz Stjepan! Jaz nisem Marko Golac, jaz sem Stjepan Crnogorac, ki je ljubil življenje in hoče še naprej živeti. Prosim Te, neznani prijatelj, izbriši tuje ime pod mojo sliko, ker me to boli. To je rana, po kateri Udba grebe z lažjo. Prosim Te, napiši moje pravo ime pod mojo sliko, da bo moja rana končno zaceljena.
SPOROČILO UMORJENEGA STJEPANA CRNOGORCA
Želim si živeti v vsakem človeku, predvsem v mladih ljudeh, ki hrepenijo po svobodi, življenju, v dobro vsega naroda, ki želijo živeti v resnici, kajti mladi to znajo in hočejo ter si želijo vse to uresničiti. Tudi sam sem težil k temu in to želel, a so zločinci pretrgali nit mojega življenja. Mladi ljudje, vi ste upanje svojega naroda, ni pomembno katerega. Vi ustvarjate svojo prihodnost in prihodnost vaših otrok. Če boste sprejeli te napotke ter ustvarili dostojno življenje svojega naroda, ne glede na to, kateremu pripadate, potem sem tudi sam uresničil svoj cilj, svoje zamisli in želje, čeprav so me umorili pred štiridesetimi leti. Živel bom z vami in se v večnosti veselil vaših uspehov. Ne pustite se zavesti ubijalskim komunističnim lažem in prevaram. Bodite pogumni! Ne bojte se! – (Mk 6,50).
Imena mnogih po nedolžnem pobitih hranijo arhivi, tudi sama sem med njimi. Nikomur ne preprečujte iskanja njihovih imen, veliko jih je na arhivskih policah. Iz tišine odmeva glas njihove bolečine, le roka živih se jih mora dotakniti. Zato pustite arhive odprte, da bo lahko prišel nekdo, ki nas bo poklical po imenu. Mi čakamo nanje in zaupamo v pravico.
Odprite torej vrata arhivov in prisluhnite glasovom nedolžnih. Želimo resnico o izginulih bratih, očetih, sinovih….Odprite arhive, ne zapirajte jih! Ne ščitite morilcev.
Želimo resnico, pa če je še tako boleča in neznosna.
Makarska, 1. marca 2014
