Bela krajina potrebuje razvojno podporo

Grill: “Samo z interventnim zakonom, ki zagotavlja tudi znaten del finančnih sredstev, lahko nazadovanje Bele krajine zaustavimo in obrnemo trend v minimalni razvoj.” Poslanke in poslanci na današnji redni seji obravnavajo predlog Zakona o razvojni podpori Beli krajini v obdobju 2013-2016 v okviru rednega postopka. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila štirih poslank in poslancev, s prvopodpisanim poslancem SDS Ivanom Grillom. Skupina  27 poslancev s prvopodpisanim Jožetom Tankom je zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo o predlogu zakona. Predlog zakona je obrazložil poslanec Ivan Grill.
 

 
IVAN GRILL:  Hvala lepa za besedo, spoštovani predsedujoči. Ne vem, ali vlade nimamo več, ali pa ignorirajo ta zakon, ki je za en del Slovenije izredno pomemben. Gospod Anderlič boste vi potem nadaljevali. Predlog zakona o razvojni podpori Beli krajini v obdobju 2013 do 2016 smo pripravili v Slovenski demokratski stranki z razlogom, da skušamo pomagati temu področju, ki je utrpelo slabe gospodarske rezultate v Sloveniji, ki se tam že bolj odražajo. Bela krajina, v kateri se nahajajo občine Črnomelj, Metlika in Semič, leži v jugovzhodnem delu Slovenije in je del tako imenovane statistične regije jugovzhodna Slovenija.
 
Zaradi slabe prometne, komunalne in telekomunikacijske infrastrukture je gospodarsko iz leta v leto nazadovala in je zato danes med najbolj nerazvitimi področji v Sloveniji. Katastrofalno slaba gospodarska situacija v Sloveniji pa je še posebej močno prizadela tudi slabša področja kot je seveda tudi Bela krajina. Njihovo gospodarstvo je danes praktično na robu preživetja in temu primerna je tudi velika stopnja brezposelnosti. Trenutna stopnja brezposelnosti za celo Belo krajino presega že 14% in bo z odpuščanjem skorajda tisoč delavcev iz podjetja Secop še večja. Takšno situacijo je seveda treba reševati nemudoma in z interventnimi ukrepi ter tudi s primernimi finančnimi sredstvi.
 
V SDS smo prepričani, da uveljavitev zakona o skladnem regionalnem razvoju in objavo nekaj razpisov za spodbujanje razvoja Pokolpja, še zdaleč ne zadostuje, da se takšne razmere ne bi še naprej hitro slabšale, kaj šele, da bi se začele izboljševati. V Slovenski demokratski stranki smo prepričani, da lahko samo z interventnim zakonom, ki zagotavlja tudi znaten del finančnih sredstev, nazadovanje Bele krajine zaustavimo in obrnemo trend v minimalni razvoj. Takšen zakon lahko s programskim pristopom in zagotovitvijo finančnih sredstev za razvojno podporo Beli krajini iz novih in že obstoječih programov ustvariti pogoje za začetek prestrukturiranja in razvojno dohitevanje drugih slovenskih regij ter ublažiti posledice finančne in gospodarske krize.
 
Za razvojno podporo Beli krajini ta zakon določa, poleg sredstev v višini 619 milijonov evrov, še naslednje ukrepe: pripravo in izvedbo programov vlaganj v prometno infrastrukturo, ki je izredno pomembna za Belo krajino, kvalitetno cestno za avtocestni križ Republike Slovenije pri Novem mestu in seveda posodobitev regionalne ceste ter železniško infrastrukturo.
 
Drug izredno pomemben razvojni ukrep, ki je pomemben, je tudi zgraditi in izboljšati energetsko infrastrukturo s 110 kilovoltnim daljnovodom na relaciji Kočevje – Črnomelj. Tretji razvojni ukrep je priprava in izvedba programa spodbujanja konkurenčnosti Bele krajine v obdobju 2013-2016. Naslednji ukrep je razvojna podpora za spodbudo zaposlovanja. Ukrep naj bi omogočal delodajalcem uveljavljanje zmanjšanje davčne osnove za 70% stroškov tega delavca. Delodajalcu, ki bi v obdobju veljavnosti tega zakona zaposlil delavca za obdobje dveh let, se povrnejo plačani prispevki delodajalca za socialno varnost.
 
Zakon predvideva davčne olajšave za investiranje. Ukrep bo spodbujal, da bodo pravne osebe, ki bodo imele sedež v Beli krajini, da z uveljavljanjem zmanjšanja davčne osnove v višini 70% investiranega zneska, lahko za nove investicije v opremo in neopredmetena sredstva to tudi uveljavijo. S še nekaterimi ukrepi bi torej ključni cilj tega zakona, odpiranje novih in ohranjanje obstoječih delovnih mest ter spodbujanje dejavnosti, ki prinašajo višjo dodano vrednost in razvijajo primerjalne prednosti regije. S kombinacijo različnih instrumentov se želi ublažiti posledice finančne in gospodarske krize, ki je prizadela Belo krajino.
 
Naj na koncu povem, da se zavedamo, da bo s strani vlade in tudi verjetno koalicije, veliko pomislekov, predvsem na višino finančnih sredstev v višini 619 milijonov evrov, ki bi bila namenjena razvoju Bele krajine. Naj vse prisotne spomnimo, da je to samo znesek, ki ga v treh mesecih Slovenija zadolži in to pomeni, da dajmo nameniti trimesečno zadolževanje Slovenije, da se ta pomemben del lahko začne reševati iz izredno slabe gospodarske situacije. Upam, da bo ta zakon dobil podporo. Hvala lepa. Stališče poslanske skupine SDS glede predloga zakona je predstavil poslanec SDS mag. Branko Grims.  Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!
 
MAG. BRANKO GRIMS: Spoštovani, vsem prav lep pozdrav, tudi v imenu Slovenske demokratske stranke.  Obmejna območja v vsaki državi so tista, ki so najbolj izpostavljena in jim vsaka demokratična država namenja posebno pozornost, daje posebne olajšave, odpira nove dodatne razvojne možnosti. Takšna je politika katerekoli naše sosede, če želite, od Italije in potem lahko naredimo kar krog naših sosednjih držav. V Sloveniji je žal situacija, kot vse kaže, precej drugačna.
 
Bela krajina je zelo lepa dežela in če bi parafraziral velikega pisatelja Cankarja bi lahko rekel tudi od tam prihajajo in tam živijo dobri in podjetni ljudje, toda za to, da bi lahko razvijali svoj razvojni potencial, da bi razvijali malo in srednje podjetništvo, potrebujejo tisto osnovno ogrodje, razvojno ogrodje, iz katerega imamo potem korist vsi. Sama Bela krajina, kot obmejno področje, ker se okrepi, ker je manj pod udarom, migracij, odliva najbolj kvalitetnega kadra, ljudje lahko ostanejo doma, se vračajo tja in po drugi strani, ker se gospodarsko okrepi s to novo gospodarsko močjo, pomeni tudi, da plačuje več davkov, več prispeva skupnosti in na koncu bolje živimo vsi. To je logika, ki jo pozna vsaka država, žal se o tej preprosti in dokazljivi logiki v Sloveniji vse premalo pogovarjamo, včasih se zdi, da razen za afere pravzaprav za ta osnovna temeljna razvojna vprašanja sploh ni v javnem diskurzu nobenega prostora več.
 
Ko pa gre za odnos sedanje vlade do Bele krajine, mislim da je bil na lep način demonstriran ob začetku te točke, ko od vlade ni bilo čisto nikogar. Prazni stoli. To je tisto: “Daleč od oči, daleč od srca.”, in tak je odnos ves čas in tak odnos ste nekateri demonstrirali, žal, iz vladajoče koalicije tudi danes v svojih uvodnih predstavitvah.
 
Bela krajina se sooča s posledicami izjemno slabe vladavine minulih dveh let, tako kot vsa Slovenija, toda razmere v Beli krajini so še slabše, kot so v povprečju v Sloveniji, zaradi nekaterih posebnih okoliščin. Nekatere so zgodovinsko pogojene, razvojno pogojene, nekatere pa so plod skoraj neverjetnih naključij. Prav propad največjega gospodarskega subjekta v Beli krajini v zadnjem obdobju, nekdanjega Danfossa v Črnomlju, je pravzaprav ena zelo posebna okoliščina, kajti do njega oziroma razpustitve tovarne, saj v bistvu gre za ukinitev tovarne prihaja zgolj zaradi tega, ker je prišlo do generacijske menjave lastnikov. In tisti, ki so potem prevzeli to podjetje, niso imeli več interesa da bi ohranili sicer dobro utečeno in tudi sorazmerno dobro na trgu sprejeto proizvodnjo. Zaradi tega se danes soočajo tam z velikimi težavami, kaj za tako majhen del Slovenije in tako izpostavljen, odmaknjen za hribi, pomeni en propad ene takšne tovarne oziroma podjetja, pove preprosta primerjava: skoraj ni hiše na tistem območju, kjer ne bi bil vsaj en zaposlen bodisi v samem podjetju ali pa v tistih, ki so z njim neposredno sodelovali in seveda zato so težave tam zdaj nesorazmerno večje. Tudi to je razlog, da si ta del Slovenije zasluži pomoč.
 
Nekateri ste kot argument, češ da je sedaj vlada že poskrbela za to, navedli, citiram, “ustanovljena je bila komisija”. Veste, to je približno tako kot je nekoč Churchill rekel, če hočeš ene stvari zavleči v neskončnost, potem ustanoviš komisijo in brez zamere, ampak zgolj od ustanovitve ene komisije Bela krajina res ima veliko, toliko da plačuje še stroške te komisije kot že sicer plačuje stroške delovanja razvojno ne ravno uspešne, da ne bom kaj drugega še rekel, vlade. Kaj torej Bela krajina nujno potrebuje?
 
Kadar smo šli dol in smo se pogovarjali s podjetniki, z ljudmi, ki so pripravljeni tam razvijati malo, srednje podjetništvo, že imajo zametke ali pa utečeno v nekem manjšem obsegu proizvodnjo posameznih dobrin, praviloma rečejo, odprli bi toliko in toliko dobrih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, naši načrti to omogočajo, potem pa pride tista najbolj zagamana slovenska beseda “vendar”, vendar zato, da bi to lahko storili, potrebujemo stabilen in dober dotok električne energije, kajti prav absurdno je, da imamo v Sloveniji še vedno eno pokrajino, in to je Bela krajina, kjer podjetnik, ki želi vlagati v neke dodatne stroje, ki so praviloma občutljivi, v proizvodnjo, ki je vezana na roke, mora upoštevati to, da nima na razpolago nobenega rezervnega, stabilnega napajanja. To je res neverjetno. To je tako kot stara juga leta 1971, ampak ljudje božji, to je samostojna Slovenija 40 let pozneje, pa se sooča s tako banalnimi problemi, da ljudje, ki bi želeli vlagati v nova, kvalitetna delovna mesta, ki imajo za to sredstva, imajo ideje, imajo dober produkt, da so sposobne zagotoviti ustrezne kadre, tega v tem trenutku ne upajo realizirati, ker nimajo zagotovljenega stabilnega vira napajanja. In zato smo v ta zakon dali posebej dodaten daljnovod. Daljnovodi so že v načrtih, žal niso realizirani.
 
In potem, ko bi rešili ta problem, ali ko gre za morebitno, neko drugo podjetništvo, ki se s tem problemom ne sooča v tako veliki meri, se odpre še enkrat nekaj drugega. Spet pride beseda “vendar”, vendar bi to lahko razvijali, če bi imeli ustrezne prometne povezave, če bi imeli ustrezno infrastrukturo. Žal, če pogledate načrte nadaljnjega razvoja omrežja avtocest in pa hitrih cest v Sloveniji, boste videli, da je Bela krajina spet nekam izginila tja v, tiste čase smo temu rekli svetla prihodnost. Namreč v Beli krajini v tem trenutku nimajo kvalitetne cestne povezave, ki bi bila neposredna povezava med tem obmejnim področjem in navezana potem na sistem avtocest v Sloveniji. So seveda regionalne ceste, toda te ceste, tisti, ki ste se tam peljali, so take, da vozniku precej popestrijo tisto vožnjo in praviloma mu pri tem pomagajo še prijazni policisti, ki tam popravljajo svoje delo dobesedno na vsakem ovinku, rezultat tega pa je, da se promet odvija počasi, da za nekatere bolj zahtevne transportne enostavno niso izpolnjeni vsi pogoji, mnogi se zaradi tega že ozirajo proti Hrvaški in tukaj je treba tudi zelo jasno povedati, če ne bo Slovenija storila vsega, da to svojo pokrajino bolj tesno pripne nase, da ji omogoči polen razvoj, bo verjetno prej ali slej v ta razvojni vakuum vskočil nekdo drug. Ali je to v slovenskem nacionalnem interesu? Trdim, da ne.
 
Vsaka demokratična država v Evropi, če želite, kot primer sosednja Italija, še enkrat povem, vlaga in spodbuja razvoj v svojih obmejnih področjih in skrbi za dobre infrastrukturne povezave teh obmejnih področij z osrednjim delom države, ker je to v interesu razvoja celotne skupnosti celotne države. Zakaj se torej v Beli krajini za to ne poskrbi? Tudi za ustrezno avtocestno povezavo so predvidene v predlaganem zakonu ustrezne norme, ukrepe in seveda tudi predvidena ustrezna sredstva. Vsa sredstva, ki jih zajema ta zakon ne dosegajo niti milijarde evrov. Gre za nekaj 100 milijonov evrov, 620 milijonov približno, kar je po velikostnem redu kar zelo primerljivo s tistim, kar sedaj daje Slovenija kot pomoč Grčiji, ki bo mimogrede bankrotirala v kratkem oziroma včeraj je bil neformalno njen bankrot že razglašen, ker seveda pomeni, da se bo uresničila nekako šaljiva napoved, ki smo jo Gorenjci dali že pred časom, kaj pomeni pomoč tovrstnim državam, če se prej ne zagotovi res ostrega mehanizma, ki bi zagotavljal vračilo v razumnem roku za tako dana sredstva. To je točno tako kot če bi alkoholiku dali flašo šnopsa pa bi rekli: “Daj kolega, ko pa ne boš več žejen boš pa ti to flašo nam vrnil.” Japajade, čakajmo da vidimo.
 
Tukaj je ta problem, ki ga v Sloveniji pravzaprav nihče ne more več razumeti. Ko gre za pomoč tujim državam, nobenega problema, čez noč je bil dosežen dogovor v prisotnosti predsednika vlade na EU, da Slovenija prispeva 380 milijonov za Grčijo že v prvi branži, čez noč, če se spomnite tistega dogajanja. Naslednji dan smo bili postavljeni pred to, da je dogovor že kar dosežen, brez seveda ustavno predvidenih predhodnih pogovorov v državnem zboru, brez ustreznih sklepov pristojnega delovnega telesa, komisije za zunanje zadeve oziroma odbora za zunanje zadeve, itd. Tako gredo te stvari pod to vlado. Ali pa druga zgodba, o kateri se tako rado nič ne pogovarja. Vsak na teden, če je verjeti iz največjega časopisa objavljeni, ampak takole veliki novici pred tremi leti, vsak mesec gre v Srbijo za pokojnine dodatne, ne bi bilo treba podpisati, to je bilo urejeno s pač delitvijo države skoraj 6 milijonov evrov, za slovensko blagajno ni denarja, 6 milijonov dol ni problema.
 
To se pravi, to je na letni ravni, dobrih 60 milijonov evrov, kar pomeni, da je to trikrat več denarja, ki gre v Srbijo kar tako kot bi bilo potrebno za vse tiste tople obroke za slovenske otroke in za njihov nadaljnji razvoj, se pravi, za razvoj Slovenije ni denarja, za to, da se ga odliva nekam za tujino pa ni nobenega problema. To je ravnanje sedanje koalicije, ampak tako lahko ravnaš, če imaš doma vse urejeno. Žal, spoštovane kolegice in kolegi, iz vladajoče koalicije, doma nimate nič urejeno in to je slovenski problem. V Turčiji imajo že leto dni več kot 10 % gospodarski razvoj, več kot 10 % rast družbeno bruto proizvoda na letni ravni, 10.5 %, če sem precizen.
 
V Sloveniji stagniramo v nedogled. V najbolj razvitih evropskih državah tistih, ki so motor, je že leto dni prisotna 4 % gospodarska rast. V Sloveniji, kjer smo se ves čas izgovarjali, da gre za objektivne okoliščine pa smo priče praktični stagnaciji razvoja. Sedaj gre za to, da vzpostavimo okvir, okvir za nadaljnji razvojni cikel, ki je tako nujno potreben in ki ga taka pokrajina kot je Bela krajina nujno potrebuje, zato da sploh razvije svoje potenciale in da potem prispeva k skupnosti tisto, kar zna in zmore in kar je pripravljena storiti, tako da potrebuje nujno gospodarsko infrastrukturo za svoj nadaljnji razvoj.
 
Potrebuje dobre daljnovode, to je res absurd, da se danes leta, v tretjem tisočletju pogovarjamo o tem, da eden del Slovenije ni ustrezno opremljen z daljnovodnim omrežjem, potrebuje dobro cestno povezavo, avtocestno povezavo, ki bi omogoča hiter, stabilen in nemoten promet tudi, ko gre za bolj zahtevne transporte in potem omogoča tudi sodelovanje na enakopravnejši ravni z vsemi sosedi. Daje nove razvojne priložnosti in potrebuje še en pozitiven odnos, ki ga doslej, žal, od sedanje oblasti očitno ni bila deležna. Namreč, če samo spomnim, kako je bilo s širokopasovnimi omrežji, o katerih je bilo danes že nekaj govora, zadeva je pravzaprav že prav tragikomična. Prej na nekaterih razpisih niso uspeli, zaradi tega, ker niso sodelovali znotraj Bele krajine.
 
Tokrat je prišlo do sodelovanja, pa so bili spet izločeni prav zaradi tega, in to zato, ker niso vnaprej izpolnili nekaterih, pravzaprav banalnih zahtev, ki so bile dane s strani sedanje strukture. Nihče jim ni pomagal, ravno nasprotno, želeli so stvari še ustrezno urediti, pa niti te priložnosti niso dobili. Bili so a priori izločeni vnaprej, kljub temu, da gre spet za temeljno razvojno vprašanje določenih delov podjetništva, malo in srednje podjetništvo to nujno potrebuje, sploh ne moreš ustrezno razvijati brez širokopasovne povezave. In tudi v korist vsem ostalim je zagotovo dobra in stabilna širokopasovna povezava, ne glede na to za kaj v gospodarstvu pravzaprav gre. Danes je to v pogojih globalizacije en povsem normalen, nujen razvojni pogoj in to velja za katerokoli področje Slovenije.
 
 V danem primeru pa smo spet tam, kjer je bilo izhodišče. Gre za obmejno področje, ki je še bolj izpostavljeno, ki bi potrebovalo še več spodbude. In kako je mogoče, da je bilo kar tako izločeno. In pri tem smo, ko smo to obravnavali na Odboru, ki ga vodim, za visoko šolstvo, znanost in tehnološki razvoj, bili priče precej smešni, vendar tudi tragični situaciji. Ko so ljudje iz občin, predstavniki občin – župani in županje napovedovali tožbe gospodu Golobiču, kot ministru, zaradi tega, ker so ocenjevali, da so bili nezakonito izločeni vnaprej oziroma da je bilo že vse vnaprej pravzaprav na tihem preplanirano, tako da oni ne dobijo nič, da je bilo vse usmerjeno v neke centralne sfere, medtem ko za obmejna področja, saj to ni bil problem samo Bele krajine, šlo je tudi za severno Primorsko, Koroško in tako naprej, regije so bile vnaprej obsojena na propad, po drugi strani je gospod minister njim nazaj obljubljal, češ da so bili preostri z njim, da je bil priča nekaterim grožnjam povratne tožbe. In tako so eden drugemu grozili s tožbami. Ali je to razvojna koalicija?! Ali je to normalen odnos vlade proti lokalnim skupnostim, ki zgolj želijo tiste nujne pogoje za svoj razvoj?! Z vso odgovornostjo trdim, da ne, pri tem pa je še dodaten tragikomičen moment, da je gospod Golobič še sam po rodu iz Bele krajine, mimogrede. In stvari, če se tako odvijajo, seveda ne vodijo nikamor.
 
Tisto, kar je v tem trenutku možno storiti, kar ta država zelo rada stori pod sedanjo oblastjo, ko gre za tujino, ko gre za Grčijo, ko gre za Portugalsko, Irsko, ne vem koga, je treba najprej storiti za Slovenijo, da se pomaga tistim delom, ki so najbolj zapostavljeni, najbolj na udaru in najbolj potrebujejo spodbude za svoj razvoj. Ne, ne vem kakšnih silnih komisij, gospe in gospodje, ker si najbrž oni dobro delijo sejnine in ostalo, ampak potrebujejo konkretne ukrepe, zagotovila z danimi roki za to, da bodo te temeljne razvojne okvire, ki so potrebni za razvoj te pokrajine in s tem Slovenije, kot celote vendar, čim prej dobili. In to ponuja ta zakon, ki je danes pred nami, to ponuja zakon o razvojni podpori Beli krajini, ki odgovarja tudi na oba temeljna problema, s katerima se Bela krajina v tem trenutku sooča, to sta problem stabilnega dovajanja električne energije in avtocestne povezave, in obenem daje tudi spodbude s področja gospodarstva, s področja zaposlovanja, skratka pomeni en pozitiven ukrep, velika gesta, ki pa, to se moramo zavedati, se bo na koncu izplačal vsem.
 
Kajti, takšna pomoč, ki jo recimo dajemo v Grčijo, vprašanje če jo bomo sploh še kdaj videli, zanesljivo pa od nje nikoli ne bomo nič imeli. Če pa vzpostavimo razvojni okvir v enem delu Slovenije na način, kot je predlagan, se pravi omogočimo, da izkoristi regija sama svoje razvojne potenciale, da razvija malo in srednje podjetništvo, potem bomo ta denar dobili prej ali slej nazaj, vendar. Dobili ga bomo v proračun, dobili ga bomo kot sredstva pri plačilu davkov in od tega bomo v končni fazi bolje živeli vsi. In to je tisto, kar trenutno manjka v slovenski politiki. Zavest, da je edini cilj, ki bi moral biti osrednje vodilo politike skupna blaginja vsakega posameznika, vsake regije in države kot celote.