Avtonomija in demokracija – je to v slovenski šoli sploh mogoče?
četrtek, 24. 6. 2010Ugled učitelja se je skotalil v brezno. Ob koncu šolskega leta nas je Ministrstvo za šolstvo in šport presenetilo z »inovativnim« pristopom k učbeniški problematiki. Nov Pravilnik o upravljanju učbeniških skladov (v nadaljevanju pravilnik) je postal problem takoj, ko je zagledal luč sveta, v prihodnosti pa bo povzročil še veliko glavobola staršem, učiteljem in državnemu proračunu.Starši se že sedaj zmedeno sprašujejo, ali so res oni tisti, ki izberejo delovne zvezke svojih otrok in ne nemara oni, ki so pridobili univerzitetno izobrazbo prav za ta namen, torej učitelji. Pri tem pa jim sprenevedanje Ministrstva za šolstvo in šport, češ da starši dajo samo soglasje k ceni, ne pa k izbiri delovnega zvezka, prav nič ne pomaga. Danes otroci že v vrtcu vedo, da lahko z malo denarja kupiš manj in/ali slabše kakovosti, z več denarja pa več in običajno boljše. No, ni vedno čisto tako, v splošnem pa drži.
Starši bi torej lahko izbiro delovnega zvezka, ki jim ga predstavi učitelj, preprosto zavrnili, ker bi se jim zdel predrag, s čimer bi učitelja spravili v precej neroden položaj. Tu padejo vse ministrove besede, kako se je povečal ugled učitelja. V resnici se je skotalil v brezno. Starši utegnejo biti tako modri, da zaupajo izbiri učitelja, stisnejo zobe in plačajo delovni zvezek. Ne glede na to pa bo slaba volja ostala, saj izvorni problem predragih delovnih zvezkov ni rešen.
Pravilnik podlaga za tožbe založnikovVzrok, zaradi katerega bo državljanke in državljane bolela glava, ker bo pravilnik temelj za upravičene tožbe založnikov, pa je naslednji:Določilo 5. člena novega Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o upravljanju učbeniških skladov, določa: »Izjemoma lahko šola porabi sredstva sklada tudi za nabavo drugih učnih gradiv in pripomočkov, če za to pridobi pisno soglasje sveta šole in vrednost takega nakupa ne preseže 10% vseh sredstev sklada v posameznem šolskem letu«.Citirana določba pomeni, da šola sredstva, ki jih je dobila bodisi od staršev ali iz proračuna, torej za izrecno strogo določen namen (za učbenike), porabi za drug namen, torej nenamensko. S tem je kršeno osnovno načelo javnih financ – namenska poraba proračunskih sredstev. Ta določba je za sredstva, ki jih šola dobi iz proračuna, nezakonita, kajti ministrstvo šoli sredstva dodeljuje iz strogo namenske postavke in soglasje sveta tega ne more spremeniti. Takšna določba torej ne more biti nad Zakonom o javnih financah, torej je celo protiustavna. Glede sredstev, ki jih vplačajo starši, je določba zavajajoča, saj se v skladu s pravilnikom delež staršev (t.j. izposojevalnina) izračuna samo za stroške uporabe učbenikov, in bi to pomenilo, da je šola staršem zaračunala več, kot bi smela. Tudi v tem primeru svet šole ni stvarno pristojen, saj poslovanje z učbeniškimi skladi ureja samo pravilnik.Starševska solidarnost brez njihove vednostiPravilnik tudi ne ureja vprašanja, kdo in kako poravnava izposojevalnino za učence, ki so opravičeni plačila izposojevalnine. Torej v resnici za take učence plačujejo drugi starši. Kar ni nič narobe, če so starši solidarni in če to vedo ter se s tem vsi strinjajo. Če ta pogoj ni izpolnjen, gre za prikrito krajo iz žepa staršev. Tega pa gotovo ne bodo veseli niti starši, ki potrebujejo pomoč, saj si vloge prikritega kradljivca zagotovo niso želeli.Poglejmo si v nadaljevanju še možno nenamensko porabo javnih sredstev na neki šoli.Pravilnik omogoča: do 10% za nakup »neučbenikov«, do 5% za stroške upravljanja in do 10% nagrade za skrbnika sklada (ta je edina upravičena, vendar ne v tej višini), torej skupaj 25%. V osnovnih šolah je vrednost učbeniških skladov okoli 15 milijonov EUR. Iz tega izhaja, da Pravilnik omogoča nenamensko porabo v višini okoli 1,5 milijonov EUR za nakup »neučbenikov«, 0,75 milijone EUR za upravljanje sklada in 1,5 milijone EUR za skrbnike skladov na letni ravni. Če vzamemo šolo s 500 učenci in 10 predmeti v vsakem razredu in je cena učbenika ob nakupu 10 EUR, znaša vrednost/cena učbeniškega sklada 50.000,00 EUR. Konkretna šola torej v letu lahko porabi do 5.000, 00 EUR za »neučbenike«, 2.500,00 EUR za upravljanje sklada in do 5.000,00 EUR za skrbnika sklada. Povedano drugače, s pomočjo pravilnika šola četrtino sredstev, ki jih pridobi od staršev in iz proračuna za namen nabave učbenikov, lahko porabi za »neučbenike«. To omogočanje nenamenskosti pa odpira vrata tožbam s strani založnikov, zaradi neupravičeno pridobljene koristi, tako zoper šole kot tudi ministrstvo. To izrecno dovoljenje pravilnika za nenamensko porabo sredstev v učbeniških skladih (na področju osnovnih šol na letni ravni okoli 3,7 milijone, skupaj s srednjimi pa okoli 6 milijonov EUR) za »neučbenike« pomeni, da bo tožbam izredno težko nasprotovati z utemeljenimi razlogi. Predstavniki ministrstva seveda v svojih izjavah za javnost govorijo ravno obratno, kar pa ni prvič (santa simplicitas)!Neživljenjskost pravilnikaDoločilo drugega odstavka 6. člena pravilnika določa, da je zamenjava učbenika iz izbora dovoljena zgolj po poteku njegove veljavnosti. Ne upošteva torej dejstva, da so učbeniki v praksi potrjeni za pet pa tudi več let. S tem šolo sili, da uporablja učbenik, tudi ko je že poplačan (v skladu s pravilnikom po treh letih) in ne glede na nove boljše učbenike. Zato je ta določba neživljenjska. Odločitev strokovnega aktiva o izboru učbenikov za tekoče koledarsko leto ne more veljati za pet in več let.Določbe tretjega, četrtega in šestega odstavka 6. člena vnašajo v pravilnik, ki ureja edino in samo učbenike v učbeniških skladih, še: delovne zvezke, druga učna gradiva, učna gradiva in druga gradiva. Najprej to vnaša terminološko zmešnjavo, ki je bila nedavno tega že rešena, oziroma z veliko težavo odpravljena. Ti pojmi tudi niso nikjer opredeljeni, niti ni jasno, kateri del pravilnika velja za njih, če sploh kateri. Urejanje ali bolje rečeno, ponovno vnašanje, je tudi popolnoma nedosledno in nesmiselno, saj delovne zvezke in druga učna gradiva ne potrjuje strokovni svet za splošno izobraževanje, ne objavljajo se v katalogu učbenikov, niso predmet sofinanciranja s strani države,… V ureditev skladov se s takšno dikcijo, ki je ni mogoče niti obrazložiti, vnaša samo zanikanje osnovnega namena pravilnika.
Rešitev obstajaZa začetek je potrebno razjasniti osnovne pojme demokracije, učiteljeve avtonomije in zakonitosti. Demokracija pomeni dogovor o delovanju družbe na transparenten in pravičen način. Avtonomija učitelja pomeni, da mu družba prizna njegovo strokovnost in odločanje v okviru le-te. Avtonomija učitelja pomeni, da je polnomočen strokovnjak, katerega ni potrebno pretirano uokvirjati z mnogočlenimi in podrobnimi pravilniki. Demokracija v družbi je močna le takrat, ko obstaja njen temelj – kultura odnosov in avtonomija stroke. Tega ne more nadomestiti poplava pravilniških določil. Rešitev torej obstaja – zaupati učitelju kot strokovnjaku, ki naj sam izbere učbenike in delovne zvezke in tako razumeti in udejanjati demokracijo in avtonomijo.Upoštevanje zakonitosti je tretja točka rešitve – vsaj v osnovni šoli, ki je za vsakega državljana obvezna, bi morali biti tako učbeniki kot delovni zvezki v brezplačni uporabi učencev. Tako vsaj pravi Ustava RS – da je osnovno šolanje brezplačno! V mandatu vlade Janeza Janše je postala uporaba učbenikov za učence osnovnih šol brezplačna v primerjavi s preteklimi obdobji, ko so morali starši plačati letno izposojevalnino, ki je bila v nekaterih razredih osnovne šole celo do 90 EUR letno, pri tem pa so morali starši plačati še delovne zvezke posebej.Res je, tudi delovni zvezki bi morali biti brezplačni – to je bil načrt stranke SDS za prihodnji mandat. Ta načrt ostaja, zahteva pa veliko dogovorov z založniki, širok dialog z učitelji ter nenazadnje tudi dodatna finančna sredstva države, vendar ne tako velika, kot je danes seštevek stroškov vseh delovnih zvezkov vseh šolajočih se učencev.Ob tem pa je potrebno pomisliti tudi na srednješolce. V sodobnem svetu je srednješolska izobrazba nujna, poklicna, strokovna ali splošna, zato je v prvem koraku potrebno zagotoviti brezplačno uporabo učbenikov tudi za srednješolce, nato pa še zagotavljanje dodatnih brezplačnih gradiv za učence in dijake. To je možno, toda le v transparentnem, pravičnem in iskrenem sistemu brez privilegijev in nepremišljenih ter škodljivih rešitev, kot je nov Pravilnik o upravljanju učbeniških skladov.
Starši bi torej lahko izbiro delovnega zvezka, ki jim ga predstavi učitelj, preprosto zavrnili, ker bi se jim zdel predrag, s čimer bi učitelja spravili v precej neroden položaj. Tu padejo vse ministrove besede, kako se je povečal ugled učitelja. V resnici se je skotalil v brezno. Starši utegnejo biti tako modri, da zaupajo izbiri učitelja, stisnejo zobe in plačajo delovni zvezek. Ne glede na to pa bo slaba volja ostala, saj izvorni problem predragih delovnih zvezkov ni rešen.
Pravilnik podlaga za tožbe založnikovVzrok, zaradi katerega bo državljanke in državljane bolela glava, ker bo pravilnik temelj za upravičene tožbe založnikov, pa je naslednji:Določilo 5. člena novega Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o upravljanju učbeniških skladov, določa: »Izjemoma lahko šola porabi sredstva sklada tudi za nabavo drugih učnih gradiv in pripomočkov, če za to pridobi pisno soglasje sveta šole in vrednost takega nakupa ne preseže 10% vseh sredstev sklada v posameznem šolskem letu«.Citirana določba pomeni, da šola sredstva, ki jih je dobila bodisi od staršev ali iz proračuna, torej za izrecno strogo določen namen (za učbenike), porabi za drug namen, torej nenamensko. S tem je kršeno osnovno načelo javnih financ – namenska poraba proračunskih sredstev. Ta določba je za sredstva, ki jih šola dobi iz proračuna, nezakonita, kajti ministrstvo šoli sredstva dodeljuje iz strogo namenske postavke in soglasje sveta tega ne more spremeniti. Takšna določba torej ne more biti nad Zakonom o javnih financah, torej je celo protiustavna. Glede sredstev, ki jih vplačajo starši, je določba zavajajoča, saj se v skladu s pravilnikom delež staršev (t.j. izposojevalnina) izračuna samo za stroške uporabe učbenikov, in bi to pomenilo, da je šola staršem zaračunala več, kot bi smela. Tudi v tem primeru svet šole ni stvarno pristojen, saj poslovanje z učbeniškimi skladi ureja samo pravilnik.Starševska solidarnost brez njihove vednostiPravilnik tudi ne ureja vprašanja, kdo in kako poravnava izposojevalnino za učence, ki so opravičeni plačila izposojevalnine. Torej v resnici za take učence plačujejo drugi starši. Kar ni nič narobe, če so starši solidarni in če to vedo ter se s tem vsi strinjajo. Če ta pogoj ni izpolnjen, gre za prikrito krajo iz žepa staršev. Tega pa gotovo ne bodo veseli niti starši, ki potrebujejo pomoč, saj si vloge prikritega kradljivca zagotovo niso želeli.Poglejmo si v nadaljevanju še možno nenamensko porabo javnih sredstev na neki šoli.Pravilnik omogoča: do 10% za nakup »neučbenikov«, do 5% za stroške upravljanja in do 10% nagrade za skrbnika sklada (ta je edina upravičena, vendar ne v tej višini), torej skupaj 25%. V osnovnih šolah je vrednost učbeniških skladov okoli 15 milijonov EUR. Iz tega izhaja, da Pravilnik omogoča nenamensko porabo v višini okoli 1,5 milijonov EUR za nakup »neučbenikov«, 0,75 milijone EUR za upravljanje sklada in 1,5 milijone EUR za skrbnike skladov na letni ravni. Če vzamemo šolo s 500 učenci in 10 predmeti v vsakem razredu in je cena učbenika ob nakupu 10 EUR, znaša vrednost/cena učbeniškega sklada 50.000,00 EUR. Konkretna šola torej v letu lahko porabi do 5.000, 00 EUR za »neučbenike«, 2.500,00 EUR za upravljanje sklada in do 5.000,00 EUR za skrbnika sklada. Povedano drugače, s pomočjo pravilnika šola četrtino sredstev, ki jih pridobi od staršev in iz proračuna za namen nabave učbenikov, lahko porabi za »neučbenike«. To omogočanje nenamenskosti pa odpira vrata tožbam s strani založnikov, zaradi neupravičeno pridobljene koristi, tako zoper šole kot tudi ministrstvo. To izrecno dovoljenje pravilnika za nenamensko porabo sredstev v učbeniških skladih (na področju osnovnih šol na letni ravni okoli 3,7 milijone, skupaj s srednjimi pa okoli 6 milijonov EUR) za »neučbenike« pomeni, da bo tožbam izredno težko nasprotovati z utemeljenimi razlogi. Predstavniki ministrstva seveda v svojih izjavah za javnost govorijo ravno obratno, kar pa ni prvič (santa simplicitas)!Neživljenjskost pravilnikaDoločilo drugega odstavka 6. člena pravilnika določa, da je zamenjava učbenika iz izbora dovoljena zgolj po poteku njegove veljavnosti. Ne upošteva torej dejstva, da so učbeniki v praksi potrjeni za pet pa tudi več let. S tem šolo sili, da uporablja učbenik, tudi ko je že poplačan (v skladu s pravilnikom po treh letih) in ne glede na nove boljše učbenike. Zato je ta določba neživljenjska. Odločitev strokovnega aktiva o izboru učbenikov za tekoče koledarsko leto ne more veljati za pet in več let.Določbe tretjega, četrtega in šestega odstavka 6. člena vnašajo v pravilnik, ki ureja edino in samo učbenike v učbeniških skladih, še: delovne zvezke, druga učna gradiva, učna gradiva in druga gradiva. Najprej to vnaša terminološko zmešnjavo, ki je bila nedavno tega že rešena, oziroma z veliko težavo odpravljena. Ti pojmi tudi niso nikjer opredeljeni, niti ni jasno, kateri del pravilnika velja za njih, če sploh kateri. Urejanje ali bolje rečeno, ponovno vnašanje, je tudi popolnoma nedosledno in nesmiselno, saj delovne zvezke in druga učna gradiva ne potrjuje strokovni svet za splošno izobraževanje, ne objavljajo se v katalogu učbenikov, niso predmet sofinanciranja s strani države,… V ureditev skladov se s takšno dikcijo, ki je ni mogoče niti obrazložiti, vnaša samo zanikanje osnovnega namena pravilnika.
Rešitev obstajaZa začetek je potrebno razjasniti osnovne pojme demokracije, učiteljeve avtonomije in zakonitosti. Demokracija pomeni dogovor o delovanju družbe na transparenten in pravičen način. Avtonomija učitelja pomeni, da mu družba prizna njegovo strokovnost in odločanje v okviru le-te. Avtonomija učitelja pomeni, da je polnomočen strokovnjak, katerega ni potrebno pretirano uokvirjati z mnogočlenimi in podrobnimi pravilniki. Demokracija v družbi je močna le takrat, ko obstaja njen temelj – kultura odnosov in avtonomija stroke. Tega ne more nadomestiti poplava pravilniških določil. Rešitev torej obstaja – zaupati učitelju kot strokovnjaku, ki naj sam izbere učbenike in delovne zvezke in tako razumeti in udejanjati demokracijo in avtonomijo.Upoštevanje zakonitosti je tretja točka rešitve – vsaj v osnovni šoli, ki je za vsakega državljana obvezna, bi morali biti tako učbeniki kot delovni zvezki v brezplačni uporabi učencev. Tako vsaj pravi Ustava RS – da je osnovno šolanje brezplačno! V mandatu vlade Janeza Janše je postala uporaba učbenikov za učence osnovnih šol brezplačna v primerjavi s preteklimi obdobji, ko so morali starši plačati letno izposojevalnino, ki je bila v nekaterih razredih osnovne šole celo do 90 EUR letno, pri tem pa so morali starši plačati še delovne zvezke posebej.Res je, tudi delovni zvezki bi morali biti brezplačni – to je bil načrt stranke SDS za prihodnji mandat. Ta načrt ostaja, zahteva pa veliko dogovorov z založniki, širok dialog z učitelji ter nenazadnje tudi dodatna finančna sredstva države, vendar ne tako velika, kot je danes seštevek stroškov vseh delovnih zvezkov vseh šolajočih se učencev.Ob tem pa je potrebno pomisliti tudi na srednješolce. V sodobnem svetu je srednješolska izobrazba nujna, poklicna, strokovna ali splošna, zato je v prvem koraku potrebno zagotoviti brezplačno uporabo učbenikov tudi za srednješolce, nato pa še zagotavljanje dodatnih brezplačnih gradiv za učence in dijake. To je možno, toda le v transparentnem, pravičnem in iskrenem sistemu brez privilegijev in nepremišljenih ter škodljivih rešitev, kot je nov Pravilnik o upravljanju učbeniških skladov.
Odbor za šolstvo in šport pri Strokovnem svetu SDS ___________________* 1 Sveta preproščina