Aroganca šolskega ministra
četrtek, 23. 9. 2010Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!
DR. VINKO GORENAK: Hvala lepa. Seveda zelo težko poslušam nekatere predgovornike, se trudim. Potrudil se bom tudi, da bom vljuden in korekten pa upam, da boste tudi vi mene poslušali. Seveda bo moj nastop sestavljen iz dveh delov. V prvem delu nekaj odzivov, v drugem delu pa nekoliko več o sami vsebini interpelacije.
Sam minister je v začetku naredil en aroganten, nesramen in žaljiv nastop. Ampak, če bi to počel do opozicijskih poslancev, bi človek še delno razumel. Toda minister je žalil širši krog ljudi, tako kot moja predgovornica zdaj, ki govori o stadionu v Ljubljani in vseh ostalih zadevah in o sedemdesetih letih, koliko je bilo treba čakati. Spoštovani, jaz vas povabim v tiste kraje, kjer ne vedo, kaj je to pri šoli, kaj je to stadion z asfaltno površino. Lahko vas povabim v tiste kraje, ker tudi sam živim, kjer ne vedo, kaj je spodobna šola. Lahko vas povabim v tiste kraje, ki jim kaj po glavi pada v šoli pa ne čakajo 70 let, ampak celo daljše obdobje in očitno pod to vlado tudi ne bodo nič dočakali.
Minister Lukšič je v startu začel govoriti o tem, kako istočasno poteka seja vlade, na kateri bi moral biti prisoten in kako istočasno poteka nesmiselna interpelacija zoper njega. Ja, spoštovani, gospod minister, kdo pa je določil datum obravnave interpelacije, kdo določa seje vlade, opozicija morda? Ne. In nič posebnega ni, tudi z vidika vodstva Državnega zbora, da seja teče danes, tako ste se pač odločili. Naj vas spomnim na neko drugo interpelacijo. V času, ko je se prejšnja vlada intenzivno pripravljala na predsedovanje Evropski uniji, intenzivno pripravljala na predsedovanja ste skupaj spravili interpelacijo zoper ministra Mateja in on se je zagovarjal, nekaj dni preden je prevzel svoj del odgovornosti v predsedovanju Evropski uniji in ne redni seji vlade, recimo, ne redni seji vlade. Interpelacija je temeljila na Strojanovih, ki ste jih izvozili v Evropo in od tam nazaj, tako kot Patrijo. Spoštovani in dragi moji, a to je pa bilo pošteno? Kje pa je danes vas glas, ko Francozi z avioni vozijo Rome v Romunijo…
Primerjave delam med to interpelacijo in tisti interpelacijo. Zato bi bilo prav, da se oglasite tudi v takem smislu in ne samo v smislu, kadar je treba zagovarjati svojega ministra. Minister je bil žaljiv kot, da so tukaj kakšni otroci, ki so tole pisali. Ocenjeval, kako je bilo dobro, da se je ljudstvo pred dvema letoma odločilo tako kot se je. Seveda se je, ampak žal ima ljudstvo samo vsake štiri leta pravico oddati svoj glas in upam, da bo sodilo tudi ministru, ki ga danes interpeliramo čez dve leti. Govoril je o tem, kako je ta interpelacija poseg v zgled mladih, itd. Ja, kako pa? Njegovo delo je tisto, ki kaže na to, kako se ne sme delati. Če je to vzgled mladim, potem se jaz bojim, če je njegove delo vzgled mladim. Seveda moram reči, da smo zelo jasno, ko berem in ko poslušam ministra in ko berem dva izmed režijskih medijev, ki ta dan poročata iz te dvorane, se je v tej dvorani zgodilo nekaj. Minister je nastopil uspešno in učinkovito je ubranil vse očitke iz interpelacije. Kaj drugega se v tej dvorani ni dogajalo. Gospod minister, tako ste lahko na oblasti še nadaljnjih 60 let. To je verjetno neka realnost, ampak k sreči govorim samo o dveh letih, ostali pa znajo še kaj drugega napisati, kar se dogaja v tej dvorani.
Pojdimo še nekoliko naprej. Očitek je bil izrečen opoziciji, da je težava v tem, da pišemo neke interpelacije, itd. Ja, kdo pa jih je več spisal? Mi smo danes pri tretji interpelaciji. Koliko jih je pa vložila prejšnja opozicija pa skupaj seštejte, da o vsebini ne bi govoril. Tarča je bil baje gospod Ertl, ne gospod Türk. Ja, jaz gospodu Ertlu želim ljubi mir v penziji. Naša tarča, če že hočete v narekovajih, je bilo neetično, nemoralno, nekorektno ravnanje takrat torej predsednika države, ne pa gospod Ertl, ki mu lahko zaželimo mirno penzijo. Seveda prilagajanje stvari, kakršnega se greste, saj je to možno, saj to lahko počnete neko obdobje, še kakšen drug minister. Predsednik vlade je prišel sem in se je postavil v bran ministru. Saj pred parimi meseci se je postavil v bran gospe Kresal. Hvala bogu.
Samo za mene s tem postaja neločljivi del te vladajoče politike. Namreč, sam sem do nedavna izjemno ločil njega, njegova ravnanja, njegova načela od tistega, kar zagovarjajo njegovo ministri in poslanci, v njegovo korist seveda. Če je za njega enako, če je za njega tisto, kar je počela ministrica Kresalova v redu, pa je danes v redu to, kar počne minister Lukšič, potem pač prevzema svoj del odgovornosti. To je de facto dejstvo. In tisti, ki danes govorimo ena in ena je dva ali dva in dva je štiri, veste, ljudje znajo tudi z osnovno šolo izračunati, da je tisto, kar je počela ministrica in za kar se je tudi predsednik vlade zavzel, navaden kriminal. Saj veste, 136, 125, pa 11.000 v žep, kar sem takrat govoril. Pač, če predsednik vlade to zagovarja, naj zagovarja.
Nenazadnje bi bilo treba predsednika vlade še nekaj vprašati. Prvi, zastavil sem cel vpliv v okviru zakonskih etc. možnosti. To pravzaprav mu ni kaj očitati. Ampak veste, ta njegov vpliv se v praksi izrazi tako, da pridejo gospodje blizu vlade, ne ministri, ker za njih je nespodobno, da bi tam hodili, v Banko Celje in rečejo, predsednik je rekel 10 milijonov boste dali za Stožice. Ampak ne samo Banko Celje, tudi vse ostale banke, ker hodijo naokoli z nekim takšnih papirčkom, kjer piše, ta banka toliko, tista toliko, ona toliko. Mogoče je imel predsednik dober namen, ampak realizacija s strani njegovih ljudi pa ni v redu. Nihče ne more danes priti k nekemu pravnemu subjektu a la Banka Celje, Ljubljanska banka, ali kdorkoli in reči, toliko boste dali. Če je to tista pomoč, konkretno Banki Celje je bilo naročeno 10 milijonov. In kasneje sem videl v razrezu, da je Banka Celje res dala 10 milijonov. To je torej vpliv predsednika vlade. Mogoče on za to ne ve. Jaz ne obtožujem njega. Ampak izvedba je bila taka.
V zagovoru ministra je bilo povedano, da sta kar dva imela pogoje. Dva sta imela pogoje, ampak dobil je tisti, ki je bil vnaprej dogovorjen. To je Ljubljana. To je de facto dejstvo in mimo tega ne moremo in se ne da iti. Ne da se iti tudi mimo tega, da inšpektor izda zaporo ceste, ki bi tisti, ki nimajo kaj jesti in ki so izgubili premoženje radi štrajkali pred stadionom. Potem pa, govorim na splošno o početju Vlade in ne tem konkretnem primeru, ne vas. To, da minister Žarnić izda neko uredbo, ki spremeni pogoje, da potem oni ustrezajo je tudi v redu.
To ni sicer očitek ministru, ampak to je splošen prikaz stanja, ki ga ta vlada počne, in nič drugače. Ni mogoče mimo nekaterih dejstev, pa lahko trdite tako ali drugače, in minister, to se vas tiče, v štartu, ko vas prej ni bilo, ste pokazali izjemno omalovažujoč odnos do opozicije. V tej vrsti, vsaj kar se tiče gospoda Vizjaka, pa še koga, sedijo ljudje, ki so vodili svoj del predsedovanja znotraj Evropske unije. In kolikor vem so bili za to pohvaljeni. Ne bi kazalo imeti tako žaljiv odnos do teh ljudi. Ne kaže imeti tako žaljiv odnos do teh ljudi. Dajte se spustiti, bom rekel, s svojimi ravnanji na zemlji, kot se temu reče, ne hodite ali letajte po zraku, ker ste na oblasti. Oblast je še minljiva, razen če načrtuje kdo kakšne druge ukrepe, da ne bo več minljiva, ampak zaenkrat je še minljiva. Jutri boste tako kot je danes gospod Vizjak, pač, poslanec, ali ne vem kaj, predavatelj. In hoditi danes po oblakih z žalitvami ljudi, ne samo bivših ministrov, ampak na splošno, z žalitvami poslancev, piscev interpelacije, ali pa ljudi, če želite.
Ni mogoče iti mimo tistih dejstev, ki jih pač moram na kratko ponoviti še iz interpelacije. Vi danes lahko mene prepričujete, da so bila ena sredstva, pa da so bila druga sredstva, saj del vaše politike in del ljudi vam bo tudi verjel, verjetno vam bo del verjel. Ampak opozoriti vas želim na to, da do zdaj ne poznam, pa sem se dal podučiti pri tistih, ki več vedo o teh razpisih, o teh sredstvih, kot vem jaz, se še niti enkrat ni zgodilo, da bi pri velikih objektih bil razpis namenjen objektom, ki so že v gradnji. Govorim o razpisih z večjimi sredstvi, da bi bilo možno iz njih financirati tudi objekte, ki so že v gradnji. To se ni zgodilo nikoli. Ampak zgodilo se je zdaj. Če vas spomnim samo na nekatere razpise iz prejšnjega časa, do obdobja prejšnje vlade.
Recimo, eden takih razpisov je bil objavljen 30. maja 2008, milijon in pol evrov, 15 milijonov je bil razpon takrat postavljen, pričetek del 1.7.2009, konec del leta 2010. To pomeni, leta 2008 je bilo razpisano neko financiranje, ki bo trajalo v času od julija 2009 do konca leta 2010, kar je povsem normalno. Vaš razpis pa je bil narejen tako, da je zajel objekte, ki so že v gradnji in morajo biti končani manj kot pol leta po razpisu. Ja, lepo vas prosim! Saj kako malo večjo drvarnico lahko naredite v tem času, ne pa stadiona. Saj konec koncev bi se lahko prijavil še kdo drug, če bi bil vnaprej dogovorjen, da bo razpis tak, kakršen je bil. Še en razpis, objavljen je bil 10.10.2008, torej tik pred volitvami, tudi milijon in pol evrov, razpon do 9 milijonov, začetek del 1.7.2009, konec del leta 2011. Ja, to je nekaj normalnega. Ne pa da se je v razpis zapisalo, da je možno financirati objekte, ki so že v gradnji. Saj potem ste jih pa lahko tudi prešteli, vsaj take, ki bi segali do 45 milijonov; take se da prešteti iz letala, vsaj tako velike.
Ne gre prezreti še nekaterih stvari, ki se v zvezi s tem dogajajo. Poglejte, proračunsko rezervo ste najprej napadli. Saj bi jo verjetno tudi uspeli dobiti, če se ne bi ustrašil finančni minister ali pa, recimo, pravilno reagiral. Ampak, ker tisto ni uspelo, pa v nekem najkrajšem času naredimo pač razpis, ki je napisan natanko na kožo nekoga. Glejte, jaz bi popolnoma enako reagiral, če bi tu šlo za nek stadion v Mariboru, Kopru ali kjerkoli, če bi bil razpis de facto narejen tako, da bi ustrezal samo enemu stadionu. Jaz nimam nobenih težav z Ljubljano, ne nazadnje sem vsaj čez teden v Ljubljani. Ni pa mogoče tudi mimo tega, da predsednik Vlade – saj to se je pa že tako ali tako velikokrat zgodilo, ko predsednik Vlade reče eno, ministri naredijo drugo. Predsednik vlade trdi (16.6.2010), da ne bo niti enega evra. Tri tedne ali štirinajst dni po tistem ga seveda takoj ministri demantirajo, tako kot že v mnogo drugih primerih.
Spoštovani gospod minister, nekako tako ste zaključili oziroma rekli, da delate v interesu vseh državljanov. Ja, jaz bi tudi rad, da bi temu bilo tako. Potem bi od vašega ministrovanja tudi v drugih koncih države – pa ne bom omenjal svojih koncev, da ne boste rekli, da govorim populistično -, potem bi tudi v tistih koncih te države, ker naši otroci še ne vedo, kaj je asfalt na nogometnem igrišču, ne bom kakšnega svojega konca posebej omenjal, saj ste jih tudi obiskal tam v Prekmurju takšne konce, ki še ne vedo, kaj je kakšen športni rekvizit v kakšni športni šolski dvorani, ker je pač nimajo.
Veste, dobro bi bilo, če bi poskrbeli tudi za njih in ne samo, saj boste dobil besedo, zdaj imam jaz moj čas, saj imate čas predviden. Prav bi bilo, da poskrbite za vse ljudi, ne nazadnje ste minister vseh ljudi, minister, odgovoren za neko področje, ki ga pokrivate v tej državi in ste odgovorni za to področje, formalni mehanizmi so tukaj v Državnem zboru, predsednik vlade ima formalne mehanizme in tako dalje, ampak vsi mi imamo začasne mehanizme, tako Državni zbor, tudi predsednik vlade, tiste bolj učinkovite mehanizme imajo ljudje, ljudje, ki smejo na volitve vsake štiri leta in jaz verjamem, da bodo takrat znali tudi to vkomponirati v svoje odločitve in tako je tudi prav. Toliko z moje strani. Hvala.