Arbitražni sporazum pomeni drugorazredno rešitev

Z arbitražnim sporazumom bo Slovenija postala ozemeljsko in pomorsko prikrajšana država.  Občinski odbor Ribnica je v petek, 14. maja organiziral javno tribuno o arbitražnem sporazumu, kjer so argumente proti predstavili vodja PS SDS Jože Tanko, nekdanji pravosodni minister in ustavni sodnik dr. Lovro Šturm ter občinski svetnik SDS Miha Klun.Vodja PS SDS Jože Tanko je poudaril, da sprejetje arbitražnega sporazuma za Slovenijo pomeni dolgoročne, hude in nepovratne posledice, pri čemer je izpostavil, da »po odločitvi arbitraže mejnih postopkov ne bo več mogoče popraviti«.Spomnil je, da so vse dosedanje slovenske vlade vztrajale na neposrednem stiku slovenskih teritorialnih voda z odprtim morjem, saj so se zavedale, da le neposreden stik Slovenije z odprtim morjem omogoča koriščenje vodnih poti in vodnih pasov. »Arbitražni sporazum pa omogoča delitev Piranskega zaliva po sredini,« je poudaril Jože Tanko.Ob tem je pojasnil, da je pri sprejemanju arbitražnega sporazuma predsednik vlade Borut Pahor ravnal povsem na lastno pest, »slovenska javnost in politiki pa smo glede določil arbitražnega sporazuma izvedeli šele iz hrvaških medijev«. Tanko je tudi izpostavil, da je aktualna vladajoča koalicija povsem preslišala opozorila pravne stroke, pa tudi opozicije, ki je sporazumu ostro nasprotovala. »Prav tako se je vladajoča koalicija ves čas izogibala razpravi in je o arbitražnem sporazumu sklicevala seje, zaprte za javnost, omejevala je čas razprave, ipd.« Po besedah Jožeta Tanka tudi »iskanje pomoči ustavnega sodišča in zavrnitev glasovanja  o arbitražnem  sporazumu z dvotretjinsko večino pomeni, da vladajoča koalicija dvomi v ta sporazum.« Pri tem je spomnil, da je državni zbor z dvotretjinsko večino glasoval npr. o vstopu Albanije v Nato in pa o preletu Natovih letal čez slovenski zračni prostor, »pa pri teh odločitvah ni šlo za odločitev o slovenskih vitalnih interesih, kot je to v primeru arbitražnega sporazuma.«Jože Tanko je komentiral tudi odločitev ustavnega sodišča o arbitražnem sporazumu. »Odločitev je pomenljiva in nenavadna, saj je ustavno sodišče državnemu zboru dalo napotek, da bi bilo treba pred uveljavitvijo arbitražnega sporazuma spremeniti ustavo, da ne bi prišlo do protiustavnih posledic po sprejemu odločitev ustavnega sodišča.« S tem tudi ustavno sodišče posredno opozarja na nepopravljive posledice arbitraže. Zaradi teh in še vrste drugih razlogov je odločitev proti arbitražnemu sporazumu, po njegovih besedah, nujna.Nekdanji predsednik ustavnega sodišča in nekdanji pravosodni minister dr. Lovro Šturm pa se je  uvodoma osredotočil na zgodovinske dogodke in postopno zmanjševanje slovenskega ozemlja ob meji ter enostranskih dejanj Hrvaške. Po njegovih besedah posebno poglavje v odnosih med državama predstavlja morje, »saj je po jasnem stališču Ustavnega sodišča Jadransko more še vedno enotno in nerazdeljeno, zato ne gre za prisvajanje hrvaškega, temveč za razdelitev enotnega morja, kjer ni bilo nobene meje in je bilo državama skupno.« Dr. Šturm je poudaril, da arbitražni sporazum ne zagotavlja dostopa do odprtega morja oziroma omogoča le služnostno pot, zato je »arbitražni sporazum drugorazredna rešitev, saj bo Slovenija z njegovo uveljavitvijo resnično postala primer pomorsko in ozemeljsko prikrajšane države.«Dr. Šturm je opozoril tudi na posledice 10. člena arbitražnega sporazuma, po katerem »arbitražno sodišče lahko odredi kakršnekoli ukrepe za ohranitev sedanjega stanja«. Dejansko to pomeni zabetoniranje sedanjega stanja in posledično to, da bo arbitražno sodišče odločalo le o slovenskem zasedenem ozemlju.Slovenija se po zavrnitvi arbitražnega sporazuma lahko legitimno sklicuje pri zaprtju 33. poglavja (v okviru pristopnih pogajanj z EU, ki določa dobre medsosedske odnose) in zahteva, da se v smislu dobrososedskih odnosov Hrvaška umakne iz zasedenih območij in preneha izvajati oviranja na kopnem in na morju. Če je Irska pri Lizbonski pogodbi blokirala vso EU, če Ciper zaradi svojih ladij blokira Turčijo, če Grčija zaradi imena blokira Makedonijo, če je Češka pri Lizbonski pogodbi dosegla izvzetje listine o temeljnih pravicah, potem je legitimna tudi zahteva Slovenije. Ta obveza Hrvaške izhaja že iz 4. točke mnenja št. 3 Badinterjeve komisije, izjave predsednika hrvaške Vlade ob gradnji mejnega prehoda Plovanija, Brionskega sporazuma, izjave hrvaške predsednice švedskemu predsedstvu in končno celo iz določbe 8. člena AS.»Hrvaška je namreč v novejši zgodovini pridobila veliko ozemelj, ki jih nikdar ni imela, Slovenija pa se ne sme in ne more odpovedati svojim vitalnim interesom.« Dr. Šturm je opozoril tudi na koncept zunanje pravičnosti, ki je v mednarodnem pravu dobro poznan. »Slovenska diplomacija bi v reševanju spora s Hrvaško morala zahtevati uveljavitev načela zunanje pravičnosti, ki upošteva tudi zgodovinska dejstva, Hrvaška pa bi se potem morala zagovarjati, zakaj si ne želi odločanja o meji ob upoštevanja zunanje pravičnosti.«Dr. Šturm je tudi poudaril, da se je predsednik vlade Pahor šel pri urejanju vitalnega slovenskega vprašanja tiho oziroma zasebno diplomacijo, s katero je izključil vse, ki so imeli drugačno mnenje in zagovarjali optimalne zahteve Slovenije. Predsednik vlade in zunanji minister sta ves čas zatrjevala, da bo postopek arbitraže in pristopnih pogajanj Hrvaške z EU tekel vzporedno, kar bi omogočalo boljši položaj Slovenije. Pri podpisu je predsednik vlade samovoljno brez mandata to spremenil in izničil vso prednost Slovenije.Občinski svetnik SDS Miha Klun pa je spregovoril o posameznih pravnih mnenjih mednarodnih pravnikov in orisal ključne odločitve glede slovensko-hrvaške meje, ki so bile sprejete v času mandata vlade Janeza Janše. Izpostavil je tudi delo mešane komisije mednarodnih pravnikov, ki je imela nalogo, da ustrezno reši slovensko-hrvaški mejni spor.