Arbitražni nesporazum ne omogoča pravične rešitve mejnega vprašanja
sreda, 26. 5. 2010ZVONKO ČERNAČ: Spoštovane kolegice in kolegi, vsi ostali prisotni! V poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo današnjo sejo zahtevali zato, da bi dobili jasne odgovore na jasno zastavljena vprašanja, predvsem pa odgovore na to, kaj bo storila vlada glede na nova dejstva, s katerimi je bila javnost, pa tudi ta državni zbor, seznanjena po tistem, ko je o ratifikaciji arbitražnega sporazuma odločal ta parlament, predvsem pa po tistem, ko je bilo odločeno o razpisu naknadnega zakonodajnega referenduma. Danes teh odgovorov nismo dobili, ne s strani premierja, ne s strani ostalih članov vlade.
Gre za navedbo, ki je del zakona o ratifikaciji arbitražnega sporazuma v Saboru Republike Hrvaške, v 3. členu zakona, kjer je ta izjava, ki nam odreka neposreden teritorialni dostop do mednarodnih voda, izrecno zapisana. Še več, v tej izjavi v členu 3 zakona, ki je bil sprejet 20. novembra lani v hrvaškem Saboru kot veste, skoraj soglasno, je izrecno zapisano, da je bila s to izjavo predhodno seznanjena Slovenija oziroma slovenska vlada, in to teden dni pred podpisom arbitražnega sporazuma 27. oktobra 2009, in da sta s to izjavo obe državi skupaj obvestili tako predsedstvo Sveta Evropske unije kot ZDA.
Deset dni pred odločanjem o najbolj pomembnem vprašanju po osamosvojitvi Slovenije, pred odločanjem o tem, ali bo Slovenija ohranila bistven del naše državnosti in suverenosti, ali bomo ohranili naše morje, ali pa bo slovensko morje postalo odrezano od mednarodnih voda, zaprto, ujeto med hrvaške in italijanske vode, so Slovenci razdeljeni, namesto da bi bili enotni. Mnogi ne vedo niti tega, da gre za naknadni zakonodajni referendum, in da bo od odločitve ljudi na referendumu odvisno, če bo arbitražni sporazum potrjen, ali bomo za vedno in nepovratno izgubili pomemben del naše suverenosti.
Slovenija je bila vedno pomorska država. Zakaj bi v Evropski uniji imeli manj kot smo imeli v bivši državi.
Slovenska vlada, ki je odgovorna za to, da smo Slovenci na točki, kjer bi morali biti enotni, razklani, pa se gre, in to v nasprotju z zakonom, izrazito agitacijsko referendumsko kampanjo, namesto da bi ljudem pojasnila, kaj je pravzaprav vsebina arbitražnega sporazuma. Vlada Republike Slovenije in skoraj vsa ministrstva na svojih spletnih straneh odkrito agitirajo za arbitražni sporazum, kljub temu, da ne vlada ne ministrstva niso, niti ne morejo biti organizatorji volilne kampanje.
Ob tem velja v zvezi z objavljenimi vsebinami na spletnih straneh Urada Vlade za komuniciranje, vladni spletni strani, in spletni strani večine ministrstev, dodatno opozoriti še na dejstvo, da je ta klasična propagandna vsebina izjemno podobna vsebini, objavljeni na spletnih straneh Socialnih demokratov in LDS. Te vsebine niso pojasnjevalne in ne informativne narave, ki naj bi predstavljale neposredno obliko komuniciranja vlade z javnostjo in vladne informacijske kampanje, ki naj bi javnost dejansko in objektivno seznanila o sporazumu o arbitraži, ampak je dejansko ta kampanja naravnana kot propagandna vsebina referendumske kampanje v agitacijo za sporazum o arbitraži, kar je povsem neodgovorno s strani vlade in posameznih ministrstev do volivk in volivcev.
Podobno neodgovorno kot vlada in posamezna ministrstva se obnašajo tudi ostale institucije, ki naj bi bile v službi vseh državljanov, predvsem pa neodvisne. Predsednik države, bivši predsednik države, ki agitirata enostransko, slednji celo laže, ko govori o tem, da nam arbitražni sporazum zagotavlja neposreden teritorialni dostop do mednarodnih voda.
Skratka, obnašajo se te institucije tako, kot da bi šlo za volitve in kot da bi bila ta odločitev povezana z usodo aktualne vlade. Ni. Gre za vprašanja, ki presegajo ozke politične okvire.
Številni razumniki in strokovnjaki so to dojeli in se ne bojijo izraziti svojih argumentov “proti”, četudi politično sodijo bliže Pahorjevi koaliciji.
Tudi danes v Državnem zboru ponovno s strani premierja poslušamo grožnje o tem, kaj vse nas čaka v primeru, če bo ta arbitražni sporazum zavrnjen. Straši se Slovence po nepotrebnem.
V Sloveniji smo že bili priče podobni situaciji pred 20 leti, ko smo se osamosvajali. Nekateri, ki danes sedijo v dobro plačanem fotelju Kabineta predsednika vlade, so nas strašili celo s tem, da bomo jedli travo, če se osamosvojimo, da bomo izolirani, osamljeni, da nas nihče ne bo priznal, da bomo gospodarsko skrahirali. Nič od tega se ni zgodilo. Slovenija se je s pravočasno in s pravilno odločitvijo, predvsem pa z enotnostjo, ki je bila dosežena ob takratni odločitvi, izognila jugoslovanski moriji in relativno hitro postala mednarodno priznana in uspešna država. In v primeru zavrnitve škodljivega arbitražnega sporazuma se ne bo zgodilo nič. Država Slovenija si bo utrdila svoj pogajalski položaj, pogajalsko izhodišče, predvsem pa bo s tem omogočeno, da bo meja rešena na pravičen način, in to pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo. Sedanji arbitražni sporazum tega ne omogoča.
Spoštovane kolegice in kolegi!
Gre za Slovenijo, gre za našo državo in gre za vprašanje našega morja. Gre za to, ali bomo ponovno, čemur smo bili v zgodovini priče že večkrat, izgubili del svojega ozemlja – tokrat morje, neposreden teritorialni dostop do mednarodnih voda.
Če bi bil arbitražni sporazum res tako dober, kot ga brez argumentov predstavljajo tisti, ki so ga podpisali, potem verjetno taka agitacija, kot se jo gre vlada na spletnih straneh vlade in posameznih ministrstev, ne bi bila potrebna.
Tudi taka medijska agitacija, kot smo ji priče v zadnjih tednih, ne.
V obdobju med 7. in 25. majem 2010 so nekateri tiskani mediji dokazali svojo privrženost vladnemu agitpropu. Naj izpostavim samo Delo in Dnevnik. Dnevnik je v tem obdobju objavil šest komentarjev, ki navijajo za arbitražni sporazum, ter nobenega, ki bi predstavil stališče “proti”.
Precej zgovorna je tudi statistika: od 32 objavljenih člankov jih je polovica “za” arbitražni sporazum, le 5 “proti”; razmerje je torej 3 proti 1. Delo je nesporni zmagovalec v tem vladnem agitpropu: razmerje med članki v podporo je 11 proti 1. V omenjenem obdobju pa ni bilo niti enega intervjuja in niti enega komentarja, ki bi ljudem predstavil argumente tistih, ki menijo, da je ta sporazum za Slovenijo škodljiv.
Ob vsem tem pa posamezni ministri očitajo celo ideološko kampanjo opoziciji, in to brez argumentov, sami pa ne ponudijo nobenega prepričljivega argumenta o tem, zakaj je ta arbitražni sporazum dober. Tisti redki, ki se slišijo tu in tam o tem, da končno rešuje to vprašanje in da bo to vprašanje dokončno rešeno, niso argumenti za, kajti glede na določbe sporazuma, glede na to, da v njem ni časovnice, se bo to vprašanje začelo reševati šele po podpisu pristopne pogodbe Hrvaške z Evropsko unijo. Takrat začnejo teči roki in glede na to, da ni nobenih rokov, v katerih priti do končne odločitve, lahko ta rešitev traja 5, 10, 20 ali pa še več let.In tisto, kar je bistveno, glede na besedilo, tako kot je zapisano, Sloveniji ta sporazum ne zagotavlja tega “territorial contacta”, oziroma neposrednega teritorialnega stika z mednarodnimi vodami, v angleški verziji govorimo v tem sporazumu, govorite o “junction”, v hrvaški verziji piše v tem členu, da določa “vezu Slovenije prema otvorenom moru.” . Vezu Slovenije prema otvorenom morju ? !. Se pravi povezavo Slovenije do odprtega morja oziroma do mednarodnih voda.
Argument naj bi bil, da se s tem sporazumom rešuje dolgoletno vprašanje. Ne rešuje se, dodatno se zapleta. Nepravična rešitev bo med oba naroda zabila klin oziroma zanetila ogenj, ki bo tlel še nekaj časa.
Po razpisu referenduma smo bili seznanjeni z izjavami in dejstvi, ki govorijo o tem, da je premier ob podpisu arbitražnega sporazuma vedel in se zavedal tega, da nam ta sporazum ne zagotavlja ohranitve neposrednega teritorialnega dostopa do mednarodnih voda. In očitno je vedel, da nam ne zagotavlja določitve meje na morju, na stičišču našega slovenskega in mednarodnih voda. To izhaja tako iz besedila sporazuma samega, kot iz izjav, ki so ga spremljale pred podpisom 4. 11. lani v Stockholmu.
V Slovenski demokratski stranki izjavam premierja in njegovih ministrov preprosto ne verjamemo več. Izkazale so se za čisto laž, manipulacije in zavajanje. Premier je ves čas govoril o tem, da ima Slovenija z arbitražnim sporazumom zagotovljen teritorialni stik z odprtim morjem. Neposreden stik torej. O tem je govoril v Polemiki 10. maja, izrecno je zagotovil, da je bilo to zagotovilo dano tudi s hrvaške strani, konkretno s strani premierke Kosorjev. V odgovoru na poslansko vprašanje 17. maja v tem državnem zboru pa je najprej dejal, da je to zagotovilo bilo dano na Trakoščanu, in sicer ne pisno, pač pa tudi ne ustno, ne neposredno, dejal je, da tega ni bilo potrebno povedati zelo odkrito in jasno, kot to poročajo nekateri hrvaški in slovenski mediji, dovolj je bilo po njegovem mnenju za to zagotovilo, da sta se državi usedli nazaj za pogajalsko mizo. Nekaj minut za tem, pa je v dopolnitvi odgovora dejal, da je bilo to zagotovilo dano 11. septembra lani v Ljubljani. Spomnite se, takrat sta s premierko popila v Ljubljani neko kavo in verjetno sta se o marsičem pogovarjala. Gotovo pa nič o tistem, kar naj bi Sloveniji zagotavljalo neposreden teritorialni dostop slovenskega morja z mednarodnimi vodami.
Tega zagotovila ni bilo, v nobeni pisni ali v taki obliki, ki bi imela formalno pravne posledice. Ko je premier blokiral hrvaška pristopna pogajanja, je takrat dejal, da bo Slovenija umaknila pridržke, ko bo mejno vprašanje s Hrvaško dokončno rešeno. Pridržki so bili umaknjeni, rešitve mejnega vprašanja pa ne bo še nekaj let, saj se postopki, kot sem dejal, po arbitražnem sporazumu začnejo šele s podpisom pristopne pogodbe Hrvaške z Evropsko unijo. Vse ostale okoliščine pa kažejo, da bo to reševanje, če bo sporazum potrjen, zelo dolgotrajno, saj si vsaka država po svoje razlaga to besedilo. In ko bo odločitev prišla, bo potrebno spremeniti ustavo. Tokrat z dvotretjinsko, ne z navadno večino, in takrat se bomo očitno Slovenci ponovno razdvajali in prepirali med seboj o tem, kdo je bolj in kdo manj odgovoren za izgubo našega morja.
Ob vsej tej zmedi na slovenski strani, pa je Hrvaška ob ratifikaciji arbitražnega sporazuma v Saboru sprejela tudi izjavo, ki je del zakona o ratifikaciji v 3. členu, ki je nedvoumna in ki pravi, da ničesar v sporazumu o arbitraži med Vlado Republike Hrvaške in Vlado Republike Slovenije ni mogoče smatrati, kot pristanek Hrvaške na zahtevo Slovenije po teritorialnem stiku z odprtim morjem.
Pri tem je pomembno to, da je ta izjava del Zakona o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma, ki ga je Sabor sprejel 20. novembra lani skoraj soglasno. Še pomembnejša pa je seveda umestitev, časovna umestitev te izjave v kontekst sporazuma, saj v tej izjavi, torej v zakonu, v hrvaškem zakonu o ratifikaciji ne piše samo, da je bila Slovenija s to izjavo seznanjena. Piše, da je sta o njej teden dni pred podpisom arbitražnega sporazuma, torej 27. 10. 2009, hrvaška in slovenska stran skupaj obvestili predsedstvo Sveta Evropske unije in ZDA. Torej je bil slovenski premier s to izjavo seznanjen in se je z njo strinjal pred podpisom arbitražnega sporazuma. V nadaljevanju tudi piše, da je bilo s slovensko stranjo dogovorjeno, da Republika Hrvaška to izjavo daje po podpisu arbitražnega sporazuma, po 4. 11., kar se je 9. 11. tudi zgodilo, in pred ratifikacijo v Saboru, torej 20. 11., kar se je tudi zgodilo.
Očitno je Hrvaška to časovnico zelo natančno pozicionirala na tak način, da bo imela zanjo tudi ustrezne pozitivne pravne posledice, ki gredo v škodo slovenskim interesom. In naš premier je za to ves čas vedel.
Te hrvaške izjave, ki je del zakona o potrditvi arbitražnega sporazuma, v 3. členu zakona je zapisana, do pred kratkim iz Slovenije ni demantiral nihče. Šele sedaj, ko je opozicija izpostavila to vprašanje in glede na manipulacijo slovenske vlade glede arbitražnega sporazuma, se je odzvalo slovensko Ministrstvo za zunanje zadeve, vendar tudi v tem primeru gre za demanti po vsebini, ne pa po formi, ki je v tem primeru pomembna, glede na umestitev te izjave v kontekst celotnega dogajanja.
Premier sam je v intervjuju na televiziji Slovenija 16. 11. lani, ko je govoril o tem, da je Slovenija želela dobiti v tem sporazumu “territorial contact”, pa ji ni uspelo in je pristala na “junction”, dejal, citiram: “Jaz sem v Berlinu v ponedeljek izrazil hvaležnost zunanji ministrici Hilary Clinton, da je njena diplomacija na mojo željo in prošnjo posredovala…”, konec citata. Torej, priče temu sporazumevanju obstajajo. Te priče torej so. Upamo, da obstojijo tudi zapisi, magnetogrami teh pogovorov. In če to, kar piše v zakonu o ratifikaciji arbitražnega sporazuma, ki ga je sprejel hrvaški Sabor ne drži, kaj bo storila slovenska vlada? Bo zahtevala, da Hrvaška to določbo spremeni, da spremeni zakon, da iz zakona izključi ta člen? Da se ta člen črta iz zakona o ratifikaciji? Zakaj tega še ni storila? Formalno je Republika Hrvaška ob potrditvi zakona to izjavo vnesla v sam zakon in kot taka učinkuje. Če na naši strani ne bo storjeno nič, potem hrvaški izjavi slovenska vlada potihem pritrjuje. Izjava, ki je bila sprejeta ob ratifikaciji arbitražnega sporazuma v slovenskem parlamentu pa še zdaleč nima take teže, kot hrvaška izjava. Tudi njeno časovno pozicioniranje in vse druge okoliščine govorijo o tem, da nima v nasprotju z izjavo Republike Hrvaške nobene teže.
In tisto, ker je bistveno, ta izjava kaže na to, da Hrvaška popolnoma drugače razlaga določbe arbitražnega sporazuma kot Slovenija, in to na bistveni točki, od katere je odvisno, ali bo Slovenija neposreden teritorialni dostop do mednarodnih voda ohranila, ali ga bo izgubila.
Torej ne gre za sporazum, spoštovane gospe in gospodje, gre za nesporazum, ki vprašanja tudi ne rešuje na pravičen način. Komu torej verjeti? Komu naj verjame slovenska javnost? Doslej so se vse hrvaške izjave in napovedi potrdile.
Na naši strani pa se premier in ministri sami zapletajo v nasprotujoče izjave in nelogičnosti. Iz tega razloga, žal, premierju in ministrom ne verjamemo več. Še več, dejstva govorijo drugače. Menimo, da so načrtno zavajali slovensko javnost in da so za Slovenijo škodljiv sporazum želeli prodati slovenski javnosti kot “remek” delo. Na to napotuje tudi besedilo sporazuma, ki ne vsebuje več načela zunanje pravičnosti “ex aequo et bono” pri določitvi meje in časovnica, ki je v tem sporazumu v nasprotju s predhodnim ni več. V predhodnem sporazumu so bili namreč jasno postavljeni roki za odločitev, ki jih v arbitražnem sporazumu več ni, zaradi tega bo vprašanje ostalo odprto več let in ne pomeni nobene rešitve, pač pa nadaljevanje spornih razmerij. Ko bo pa ta odločitev prišla, odgovornih že dolgo ne bo več na položajih.
Premier je včeraj dejal: “Najmanj kar lahko Slovenija dobi, je stik z odprtimi vodami.” Slovenija ima danes več kot stik. Ima neposreden teritorialni dostop do mednarodnih voda. Zakaj bi torej pristala na nekaj, kar daje manj, kot smo imeli v bivši državi ? Zakaj bi bili kot članica Evropske unije na slabšem?
Potrebno je še enkrat spomniti, kaj določa 3. člen tega sporazuma v točkah A, B in C. Kakorkoli jih beremo, so določbe jasne in nedvoumne. V 3.a se določi meja na kopnem in morju po mednarodnem pravu. In ko bo enkrat meja po mednarodnem pravu določena, govori 3.b člen o tem, v angleškem besedilu : “Slovenia s junction to the high sea”, ne govori o “territorial contact”, če bi pisalo tam “territorial contact” bi bile vse dileme odpravljene, kar bi bilo nedvoumno. Na hrvaški strani imamo “vezu Slovenije prema otvorenom moru”, mi govorimo v slovenskem delu o “stiku”. Kakorkoli že, v kolikor bi na podlagi 3.a člena bila meja določena tako, da bi se naše vode stikale z mednarodnimi, potem ne potrebujemo ne 3.b in ne 3.c člena, ki govori o plovnih režimih.
Zakaj pa je pomemben ta 3.c člen in na to napotuje tudi včerajšnja izjava zunanjega ministra, ki pravi, da je: “naloga arbitražnega sodišča omogočiti stik z mednarodnimi vodami, to je Sloveniji omogočiti svoboden izhod do mednarodnih voda”, kar je tudi bistveno manj, kot imamo danes in manj, kar je bila zahteva tega parlamenta. Torej, ta 3.c točka oziroma 3. člen v c točki je verjetno zapisan zaradi tega, da ko se bo enkrat meja razmejila in ko bosta Hrvaška in Italija tudi na morju mejili ena na drugo, bosta razglasili epikontinentalne pasove na celotnem Jadranu, točka T5 pa se bo premaknila tam nekje do Črne Gore. Zato so v tem 3.c členu režimi plovbe.
V primeru arbitražnega sporazuma gre za določitev meje na morju, ki bo za vedno in nepovratno, tako kot določa sporazum, Sloveniji vzela del njene suverenosti. Ko bo čez mnogo let, če bo ta arbitražni sporazum potrjen, prišla odločitev arbitrov, jo bo treba spoštovati in v skladu s to odločitvijo spremeniti ustavo. Takrat bo Slovenija ponovno na točki razhajanja, gre pa za vprašanje, ki bi ga morala prvenstveno rešiti oziroma urediti država, ki se Evropski uniji približuje, torej Republika Hrvaška.
Meje bodo pomembne tudi v bodoče, še toliko bolj s Hrvaško, ki ima nerešena mejna vprašanja tudi z ostalimi sosedami. Poleg tega se Schengenska meja še nekaj časa ne bo premaknila s tega območja.
Toliko bolj bodo pomembne meje na morju, to nam kaže tudi zadnji primer plinskega terminala v Žavljah. Gradil se bo v italijanskih vodah. Kaj lahko stori Slovenija, pa smo videli pred kratkim.
Spoštovane gospe in gospodje.
V Slovenski demokratski stranki smo v današnji razpravi želeli dejansko razčistiti vsa ta ozadja in danes moram ugotoviti, da ni več vprašanje ali nam arbitražni sporazum zagotavlja ohranitev tistega, kar imamo danes in kar smo imeli v bivši državi.
Danes vemo, da po arbitražnem sporazumu slovensko morje ne bo mejilo več na mednarodne vode, Slovenija pa ne bo z arbitražnim sporazumom dobila nič več, kot ji zagotavljajo drugi mednarodni akti, predvsem tisti, ki se nanašajo na režime plovbe. Danes je vprašanje, ki terja odgovor: Zakaj se slovensko javnost ves čas zavaja? In, kako je mogoče, da je premier podpisal sporazum in sprožil ter dosegel celoten postopek ratifikacije, čeprav je vedel, da z njim izgubljamo neposreden teritorialni dostop do mednarodnih voda ? Zakaj ni postopka ustavil tisti trenutek, ko je postalo jasno, da je Slovenija popustila, in to na ključni točki naše suverenost i?
Žal ni nobene druge možnosti več, kot da se ta postopek zaključi na referendumu. Slovenija se po nepotrebnem izpostavlja in daje na kocko pomemben del svoje suverenosti. Po vsem tem in po tistem, ko je jasno, da oba podpisnika diametralno nasprotno tolmačita bistveno določilo arbitražnega sporazuma, pri čemer se je Hrvaška dodatno zavarovala v tem tolmačenju, na formalnopravno ustrezen način, Slovenija pač ne, je jasno, da je arbitražni sporazum slab, škodljiv in nepravičen. Če bi bil potrjen, bi povzročal nadaljnje spore, nepravično rešeno mejno vprašanje pa bi dodatno obremenjevalo odnose med državama.
V Slovenski demokratski stranki torej pričakujemo, da bomo dobili pisne dokaze, ki bodo ovrgli izjave Republike Hrvaške, sprejete v hrvaškem Saboru, ki bodo ovrgli tisto, kar piše v 3. členu Zakona o ratifikaciji sporazuma na Hrvaškem.
Če teh dokazov ne bo oziroma jih ni, potem je treba povedati, da je zaupanje zlorabljeno, slovenski državljani s strani trenutne oblasti namerno zavedeni, zato je edina možnost za preprečitev škodljivih posledic plebiscitarna zavrnitev arbitražnega sporazuma. Hvala lepa.